Milan Đilas (1911–1995) se je uprl Partiji in Titu in belemu kruhu

4
2614
Milovan Đilas je bil obtožen revizionizma, likvidacije ZKJ in restavracije kapitalizma. Zato so ga 16. januarja 1954 razrešili vseh partijskih funkcij. Razmišljanja Milovana Đilasa so med slovensko levo usmerjeno inteligenco naletela na ugoden odziv, zlasti pri skupini intelektualcev okrog časnika Naši razgledi. Povsem drugače pa je njegovo pisanje spremljal slovenski ortodoksni partijski vrh.

Milovan Đilas, črnogorski pesnik, pisatelj in politik, se je rodil 4. junija 1911 v vasi Podbišće pri Mojkovcu. Poleg Rankovića in Kardelja je bil Đilas najožji Titov sodelavec in ključna oseba jugoslovanskega partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno, kakor tudi jugoslovanske vlade v prvih letih po vojni. Čeprav prepričan komunist, je bil doma in v svetu najbolj prepoznaven kritik povojnega komunističnega sistema z vidika marksistične ideologije. Milovan Đilas je umrl 20. aprila 1995 v Beogradu.

Đilas je že leta 1932 postal član KPJ, leta 1938 pa je bil izvoljen v Centralni komite KPJ. Po razpadu Jugoslavije je pomagal Titu pri organiziranju partizanskega odpora proti Nemcem in kasneje tudi četnikom. O tem, da so z Nemci kolaborirali tudi partizani, obstajajo dokumenti, iz katerih je razvidno, da sta se Milovan Đilas in Koča Popović 11. marca 1943 v Gornjem Vakufu v Bosni kot Titova pooblaščenca sestala z nemškim komandantom, generalpodpolkovnikom Benignusom Dippoldom, da bi se dogovorili o medsebojnem nenapadanju. Misija ni uspela. Leta 1944 pa je Đilasa Tito poslal na pogovore s Stalinom v Rusiji. Po vojni je Đilas postal podpredsednik v Titovi vladi, v obdobju informbiroja pa je bil močno vpleten v ta proces. Tito mu je tako zaupal, da je bilo predvideno, da bo Đilas postal celo njegov naslednik.

Revolucija žre tudi svoje najboljše otroke

Toda Đilas je s svojo svobodomiselnostjo, čeprav prepričan komunist, kmalu padel v nemilost partijskih aparatčikov v Beogradu. Leta 1953 je Milovan Đilas kot sekretar izvršnega komiteja ZKJ že tako razgreto notranjepolitično prizorišče še razvnel s svojimi kritičnimi razmišljanji o nadaljnjem razvoju socializma in jugoslovanske družbe. V člankih, ki jih je objavljal v Borbi, je poudarjal, da si nobena politična organizacija ne sme lastiti ideološkega monopola. Neusmiljeno pa je kritiziral tudi privilegije in togost partijskih funkcionarjev. To je sodu izbilo dno! Centralni komite ZKJ je Milovana Đilasa obtožil revizionizma, poskusa likvidacije ZKJ in restavracije kapitalizma. Zato so ga 16. januarja 1954 razrešili vseh partijskih funkcij. Đilas je zavračal partijo leninističnega tipa, ker je po njegovem mnenju zavirala razvoj.

Kasneje je bil Đilas še večkrat obsojen in zaprt, še posebej leta 1956, ko je javno podprl madžarsko revolucijo in nasprotoval ruski okupaciji. Nasprotoval je tudi razpadu Jugoslavije in nacionalističnemu nasilju na začetku devetdesetih let. Ja, ni kaj, revolucija žre tudi svoje otroke!

Razmišljanja Milovana Đilasa so med slovensko levo usmerjeno inteligenco naletela na ugoden odziv, zlasti pri skupini intelektualcev okrog časnika Naši razgledi. Povsem drugače pa je njegovo pisanje spremljal slovenski ortodoksni partijski vrh.

Vir: Wikipedija, fotografije so s spleta.

4 KOMENTARJI

  1. Končno en članek o pravem komunistu inkomunizmu. V članku je tudi nedvoumen zapis, da so se partizani bojevali proti Nemcem. In tudi, da ni bilo nobene kolaboracije z Nemci. Bil naj bi poskus, ki pa ni uspel, ker so Nemci dobro vedeli, kdo je njihov najhujši sovražnik.

    • Za izvedbo revolucije so bili tudi Nemci v napoto. Sploh po napadu na SZ. Dajte vsaj vi razumeti, da je šlo za revolucijo, uspešno izvedeno. Kraljevina je postala republika. Mar vse to hočete zanikat in predstavit partizane in Ruse kot zaveznike? Ne Tito ne Stalin nista bila zaveznika bolj kot le v smislu okončanja 2. svetovne vojne. Zahod je potem pustil Stalinu pol Evrope na račun okončanja vojne. Zahodni zavezniki, kjerkoli so bili so pustili vsem pravico do samoodločbe. Za razliko od Stalina. Tito je pa kralju prepovedal vrnitev. Ali res ne znate brati?

  2. Tako je, šjor Živo! Nemci so se najbolj bali kolektivne vstaje Srbov. Partizani so jim bili bolj tako, ene tečne muhe, več ne. Saj ste to mislili, ne?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite