Milost in resnica božične skrivnosti

0

ikona Božje modrosti2Prizor v jaslicah nam je tako prikupen in domač morda zato, ker je se dogaja na betlehemskih poljanah, tako rekoč na deželi, proč od mesnega vrveža. To vzdušje je še bolj poudarjeno, kadar na kulisi v ozadju jaslic vidimo mesto Jeruzalem. Tam so hiše s prenočišči, ki so bila prepolna, da bi sprejela Sveto družino, pa tudi če je še kje bil kak prostor, Marija je bila v visoki nosečnosti, to pa pomeni same sitnosti … Tu spredaj pa so doma pastirji, ki kar na prostem prenočujejo ob svojih čredah. To so odprti in preprosti ljudje. Pod milim nebom je za vse dovolj prostora, tudi v hlevčku ga je še nekaj …

Te predstave, pa naj bodo resnične ali morda preveč idealizirane, so v skladu z našo željo, po naklonjenosti in odprtosti bližnjih. Želimo si, da ljudje ne bi bili hinavski, ampak iskreni. Včasih slišimo, da kdo reče: »Kako bi bil lep ta svet, če bi vsi govorili to, kar mislijo in bi ničesar ne prikrivali.« A pomislimo! Kaj vse se mota v naših glavah. Koliko sodb, neupravičenih pričakovanj, domišljanj, ki niso v skladu z realnostjo – koliko neresničnih misli. Če bi vsi povedali vse, kar mislijo, bi bilo težko živeti skupaj. Naše sobivanje bi bilo podobno mestu, v katerem bi vse smeti zmetali kar čez okna na ulice.

Želimo si, da bi bilo to, kar ljudje mislijo in govorijo tudi resnica, pa čeprav boleča. Toda resnica človeku ni vedno na dosegu misli, ker so naše spoznavne možnosti omejene. Vendar je resnica še nekaj več, kot to kar lahko empirično dokažem – kar lahko izmerim in izkusim … Tista zadnja resnica, je skladnost nečesa z Božjim načrtom. V kolikor se nekaj sklada z Božjim načrtom, je povsem resnično.

To resnico pozna Bog. Uvod v Janezov evangelij razlaga božični dogodek kot razodetje te resnice. Evangelist pravi: »In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice« (Jn 1,14). Beseda, ki se je učlovečila je polna milosti in resnice. Po Jezusu – učlovečenem Božjem sinu – nam Bog razkriva njegov načrt za človeka, našo najglobljo resnico: človek je ustvarjen, da bi bil v osebnem odnosu eno z Bogom, kakor sta v Jezusu eno Bog in človek. Današnja Božja beseda nas vabi, da se ne bi ustavili zgolj ob zunanji romantiki božičnih dogodkov, ampak da bi, to resnico, ki je v središču božične skrivnosti, v sebi ponotranjili. To nam omogoča, da moremo tudi v stvareh, ki nas obdajajo, v delu, ki ga opravljamo, v dogodkih, ki se nam zgodijo, odkrivati njihov globlji smisel – to pomeni, videti in razumeti, kako morejo slaviti Boga.

Da pa bi v skladu s spoznanjem Božje resnice tudi živeli, nam je potrebna njegova milost. Beseda, ki se je učlovečila ni samo polna resnice, ampak tudi polna milosti. Bog nam po svojem učlovečenem Sinu daje potrebnih milosti za to, da moremo ljubiti v resnici. Apostol Pavel je lepo zapisal: »[Bog Oče] nas je v ljubezni naprej določil, naj bomo po sklepu njegove volje zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu in naj slavimo veličastvo njegove milosti, s katero nas je oblagodaril v Ljubljenem …« (Ef 1,4c-6). V Ljubljenem Sinu, v Jezusu, nas je Oče obdaril z milostjo, da moremo živeti kot njegovi posinovljeni otroci.

Poleg milosti in resnice pa nam Božja beseda iz Sirahove knjige ponuja tudi pojem modrosti. Modrost združuje oboje: milost in resnico. Modrost je bila zraven pri stvarjenju sveta, modrost je navzoča pri odrešenju.
Moder je zato tisti, ki od Boga sprejme takó resnico, kot milost; tisti, ki deluje v skladu s spoznanjem božjega namena stvari.

Pravoslavna ikona prikazuje Božjo modrost v podobi angela ognja, ki sedi na prestolu sveta kot odsev Kristusa. Na
desni je Janez Krstnik, na levi pa Marija z Jezusom pod srcem. Oba sta živela modro: Janez Krstnik je živel v skladu s spoznanjem, da on sam ni Mesija, ampak Mesiju – Jezusu pripravlja pot. Marija je sprejela Božji načrt in izrekla svoj zgodi se.

Podobno kot preprosti pastirji na betlehemskih poljanah nas tudi ta podoba Krstnika in Marije ob Božji modrosti vabi, da se odpremo za življenje iz Besede, ki se je učlovečila in je polna milosti in resnice.

Pripis uredništva: Gašper Kočan je kaplan v župniji Ljubljana – Šentvid.