Miloš Forman (1932-2018): genij, pa tudi oportunist

3
683

Pred kratkim, 13. aprila, je umrl Miloš Forman, režiser kultnih ameriških filmskih uspešnic Let nad kukavičjim gnezdom (1975), Lasje (1979), Amadeus (1984), Ljudstvo proti Larryju Flintu (1996), Goyeve prikazni (2006).

Avtor T. Marjanovič je novinar češke nacionalne televizije Česká televize.

V centru Prage poimenovan trg v Formanov spomin

Mesec dni kasneje, sredi maja, se je praški magistrat odločil po njem poimenovati doslej brezimni trg pred hotelom Intercontinental v centru češke prestolnice. “S svojimi deli je Forman po vsem svetu ponesel sloves ne samo Prage, temveč cele Češke. Zato je prav, da bo ta pomemben prostor poimenovan po njem,” je navedla županja Adriana Krnáčová.

Marsikdo je ideji zaploskal, Forman je eden od svetovno najbolj znanih Čehov. Trg je res pomemben, nahaja se le par korakov od Stare nove sinagoge, ki spada med največje praške znamenitosti, oziroma nekaj minut hoje od slovitega trga Staroměstské náměstí. Pa tudi ni nič posebno nenavadnega, da je kak pomemben ustvarjalec že kmalu po smrti na tak način počaščen. Gre za vpeljano prakso: svoj trg v Pragi je pred nekaj leti kmalu po smrti dobil pisatelj Bohumil Hrabal. Svež primer je slikar Pavel Brázda. Lani je umrl, letos že ima svoj park.

Toda vsi na Češkem ne soglašajo s premiso, da je Forman res v vseh ozirih ponesel sloves Prage po vsem svetu. Že mnogo desetletij se marsikomu zatakne, ko njegova osebna stališča sooči s njegovo verjetno najbolj cenjeno ustvarjalno vrlino: sposobnostjo bravurozne filmske inscenacije konflikta med izrazitim posameznikom in zatiralskim sistemom, v katerem se le-ta glavni lik nahaja in čigar žrtev je. Torej posameznikom, ki je prav zato deležen gledalčevih simpatij – ne glede na svojo recimo vprašljivo moralno naravnanost (Wolfgang Amadeus Mozart, Larry Flint, pa seveda Randall McMurphy v Letu nad kukavičjim gnezdom).

Da se razumemo: ne gre za neko poceni moraliziranje nevoščljivih kritikov. Srž je v Formanovem problematičnem odnosu do komunizma, se pravi do tistega despotizma, ki ga je sam najbolj doživel. In ki ga je konec 60. let prejšnjega stoletja zapustil, ko je emigriral v ZDA, kjer mu je uspelo uresničiti “ameriške sanje” – pridobiti si dobesedno pravljični uspeh.

Formanov “cinični flirt” s komunizmom

Konkretno se debata odvija od konca 70. let, ko je režiser s svojo hollywoodsko ekipo pridobil dovoljenje snemati Amadeusa v takrat še komunistični Pragi.

Oblast je bila seveda dovolj zvita, da je zadevo odobrila. Navzven se je lahko lažnivo predstavila kot tolerantna in dovzetna do umetnosti. Navznoter pa je s Formanom sklenila zaskrbljujoč daj-dam. Lahko prideš, najameš češke igralce, snemaš v vseh imenitnih cerkvah kot tudi v Stavovském divadlu – gledališču, kjer je Mozart osebno dirigiral ne samo Figarovo svatbo, ampak tudi bleščečo krstno uprizoritev Don Giovannija. Toda v zameno za to se ne boš srečal z nikomer od disidentov, tudi z Václavom Havlom ne. Našim medijem boš dal intervju, v katerem boš do nas izrazito prizanesljiv. Ustvarjalec filmskih junakov, zoperstavljenih vsem pritiskom, družbenim tabujem kot tudi totalitarnim zvijačam, je soglašal.

In tako je prišlo do Formanovega “ciničnega flirta” s komunizmom, kot je reč pomenljivo poimenoval disident in literarni kritik Andrej Stankovič. V češkoslovaškem režimskem kulturnem časniku Záběr je bil leta 1979 publiciran dolg pogovor, v katerem Forman prav pohlevno hvalil izgradnjo betonskih stanovanjskih blokov v sovjetskem slogu. Torej tistih sosesk v Pragi, ki dandanes surovo zaznamujejo ne samo periferijo mesta marveč tudi dele širšega centra: recimo četrti Žižkov, Karlín, Smíchov ali Holešovice.

Svetovljan Miloš Forman je gradnjo stanovanjskih škatel – med neodvisnimi izobraženci, pa ne samo njimi, seveda razumljeno za grdobijo, če ne urbanističen zločin – v intervjuju opisal takole: “Veliko se (v Pragi) gradi. Včasih grdo, a tudi lepo. Dober vtis imam, koliko zelenic je v teh soseskah. Prav imenitno. To se takoj vidi”.

Ko je Forman po žametni revoluciji leta 1990 obiskal filmski festival v Karlovy Vary, ga je Stankovič na tiskovni konferenci preganjal s vprašanjem, če še vedno razume betonske soseske v sovjetskem stilu za imenitne gradnje. Forman se je izmikal, nazadnje pa je dejal: “To je že preteklost.”

Forman prejel osem Oskarjev za Amadeusa

Tako je torej govoril človek, čigar filmi, posneti še v času pred njegovim odhodom na Zahod –še posebej celovečerci Črni Peter (1963), Plavolaskine ljubezni (1965) ter Gori, gospodična! (1967) – so se sicer na posreden, pravzaprav dokaj skrit, toda genialno satiričen način norčevali iz togih češkoslovaških razmer. Oziroma, poraja se misel, so se norčevali iz češkoslovaške družbene “zabetoniranosti” v boljševizmu.

Za Amadeusa je Forman prejel osem Oskarjev, tudi za najboljšo režijo, a svojih izjav, svojega “ciničnega flirta”, nikoli ni obžaloval. Vse skupaj je za vedno pridobilo grenek priokus.

Seveda je treba dodati, da zgodba verjetno ne bi nikoli ostala tako v spominu, če Forman ne bi takrat, ko je s komunisti sklepal svoj posel v zvezi z Amadeusom, dajal podobnih izjav tudi za zahodne medije. Maja 1979 je za francoski časnik Le Matin dejal:

“Nisem zapustil Češkoslovaške iz političnih razlogov, marveč delovnih, in sicer v skladu s češkoslovaško oblastjo. Sanjal sem o Hollywoodu, tako kot igralec tenisa sanja o Wimbledonu. Nič več, nič manj. Pa še to: pravkar sem se vrnil iz Prage, kjer so me sprejeli odprtih rok. Obisk je bil res prijeten. Le žal mi je, da nisem imel časa, da grem v kino. Sem pa videl nekaj kratkih filmov, povsem izrednih, bravuroznih stvaritev.”

Forman ni nikoli kasneje razložil, kaj tako bravuroznega si je ogledal v mestu, ki se ga je v 70. letih, se pravi po sovjetski okupaciji, polastilo mrtvilo. Ki se je še posebej zaostrilo ravno ob koncu desetletja ob izidu oporečniške Listine 77.

Ve se le, da se takrat, kot rečeno, ni srečal ne s disidenti, pa tudi ni obiskal kakega ilegalnega predvajanja. Če je torej leta 1979 ob svojem “prijetnem obisku” kaj v Pragi videl, na televiziji ali pa na kaki uradni projekciji, je moralo iti za zadeve v skladu s uradno propagando.

Begunec pred komunizmom ali levičarski snob

Forman nikoli ni bil član partije, pa tudi ni sodeloval s komunistično tajno policijo. Od emigracije naprej je živel v ZDA. Leta 2012, ko je praznoval osemdeseti rojstni dan, je ugledni češki filmski kritik Kamil Fila o njem v dnevniku Hospodářské noviny napisal naslednje besede:

“Forman kot da bi si s svojimi filmi o upornikih proti družbenim konvencijam kompenziral svoj pomanjkljiv pogum. Svojčas je Forman imel veliko filmskih kolegov, ki so bili veliko bolj pogumni kot on -– ki so bili preganjani, ker niso skrivali svojega mnenja, in zato se jim recimo nikoli niso odprla vrata za emigracijo in uspeh v tujini. Morda se torej sam sebi Forman najbolj približa v svojem zadnjem filmu Goyeve prikazni. In sicer v liku slikarja, ki niti ni glavni junak, ampak le opazovalec skrit v ozadju. Ki je sicer dober ilustrator sedanjosti, v kateri živi in deluje, toda v katero ne posega.”

Žal se je javna debata na Češkem zdaj ob Formanovi smrti odvijala le po tirih ustaljene nekritične hagiografije. V bistvu je vanjo posegel le desničarski pamfletist Roman Joch, ki je v članku za dnevnik Lidové noviny navedel, da je Miloš Forman “sovražil” zahodno civilizacijo ter da je bil za levičarski liberalizem isto, kot je bila Leni Riefenstahl za nacizem. Po Jochovem mnenju je Forman bil “begunec pred komunizmom”, ki je “zafural” svojo šanso, da posname resen film o zločinih komunizma. Namesto tega se je izkazal kot “levičarski snob”…

Formanu trg v centru Prage ali betonska soseska izven centra?

Gre seveda za mnenjski ekstremizem, kvečjemu pač za provokacijo, za katero se skriva pritlehna želja po ikonoklazmu. Omembe je ta tekst vreden zgolj kot karikatura resnega izziva, za katerega pa češka javnost za zdaj ne kaže pravega zanimanja, da se s njim spoprime.

Je res upravičeno, da trg v centru Prage nosi ime po sicer izjemnem režiserju, enem najboljših v zgodovini filma, ki pa so ga ambicije nedvomno pokopale do te mere, da ni znal biti pokončen?

Težka reč. Če torej pustimo Jocha ob strani, bi tu na Češkem po poglobljeni debati paradoksno morebiti le prispeli do sklepa, da kljub vsemu že. Kajti če bi bili tako cinični, kot je očitno Forman bil do svoje dežele, bi lahko samo rekli, da naj se po njem raje poimenuje le kaka betonska soseska izven centra.

3 KOMENTARJI

  1. V kontekstu prispevka o pokojnem Milošu Formanu in današnjega dne – Dan rdeče brisače, je naslednji sodobni rebus:

    Sodobni rebus à la Let nad kukavičjim gnezdom

    Med manevrom domačega letalskega prevoznika preko Ljubljane,
    pogled na »gnezd’ce« palač
    – predsedniška, vladna, državnozborska, sodna, bančna, univerzitetna, sindikalna, tožilsko-policijska –,
    sili v zavest spoznanje o
    uspešnem preživetju »sile Kombinata« z videzom »demokratične« skupnosti, ki naj bi temeljila »na volilnih glasovih«.

    Opomba: besedilo v navednicah (»sila Kombinata«, »demokratična« in »na volilnih glasovih«) je izposojeno iz poznanega dela Kena Keseyja: One flew over the cuckoo’s nest (Viking Press, 1962, 272 strani), in sicer po besedilih »the power of the Combine« (stran 101), »democratic« in »and their votes« (stran 48). Naslov dela pa lahko smiselno pravilno prevedemo z »Ena pa prek kukavice gnezd’ca poleti«. Opira se namreč na rebus otroške pesmice, čigar pravilna rešitev je spoznanje o osvoboditvi izpod »sile Kombinata«. Takole gre:

    »Vintery, mintery, cutery, corn,
    Apple seed and apple thorn,
    Wire, briar, limber lock,
    Three geese in a flock
    One flew East One flew West
    And one flew over the cuckoo’s nest.«
    (iz tega torej naslov po slovensko: »… ena pa prek kukavice gnezd’ca poleti«).

    Pa živel Dan rdeče brisače!

    • Tudi v Nemciji obstajajo ljudje “ujeti v preteklost”. Na drugi strani obstajajo zanikovalci holokavstva. Hvala Bogu za ljudi, ki pomnijo zlocine in zlocinske ideje ter sisteme.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite