Milijonski »Meeting« v Riminiju, mi pa nič

6
199

Od nedelje, 19. avgusta, v Riminiju, v sosednji Italiji, poteka tradicionalno srečanje kristjanov s pripadniki drugih verstev, ki se ga vsako leto udeleži skoraj milijon ljudi z vsega sveta. Zakaj mi, ki živimo pičlih štiristo kilometrov stran, o tem ne vemo nič?

Velik in pomemben dogodek

Gre za ogromen dogodek v organizaciji katoliškega gibanja Comunione e Liberazione, ki poteka pod pokroviteljstvom italijanske vlade ter deželnih in lokalnih oblasti. Letos ga je svečano odprl predsednik vlade Mario Monti, kar pa ni bila izjema, saj se prireditev vsako leto lahko pohvali z najvišjimi političnimi gosti. Že triintrideseto srečanje poteka pod geslom »Narava človeka je odnos z neskončnim«, ki je vzeto iz prvega poglavja Giussanijevega dela Religiozni čut, iz katerega se gibanje napaja. Na predavanjih in okroglih mizah, ki jih je prek sto, predavatelji iz različnih stanov in z različnih funkcij razmišljajo o svoji vlogi v družbi. Tako najdemo ves spekter ljudi in tem – od ekonomije do vzgoje, od bioetike do menedžmenta, od kmetijstva do prava, politike, tehnologije, …. Očitni so poudarki na religioznih temah, kulturi (predstavitve knjig, filmov, plesne predstave, koncerti) in športu (tekmovanja v različnih disciplinah in za različne starosti). Na ogled so številne razstave: Miti in pomeni, Dve zastavi špansko-ameriške neodvisnosti, Genetika in človeška narava (Jerome Lejeune), Albanija – korenine svobode narodov, arhitekturna razstava o milanski stolnici, literarna o Dostojevskem, glasbena o rock’n’rollu kot iskanju neskončnosti, verska o budistih na gori Koya, slikarska o angelih Giovannija Bellinija.

Širok spekter tem

V oči pade izjemna aktualnost vseh dogodkov – tako po naslovih, kot po predavateljih oziroma izvajalcih. Težko bi namreč našli temo, ki je letos ali v minulih letih še ne bi obravnavali in s katero se vsakdo izmed nas srečuje v vsakodnevnem življenju. Bistveno se mi zdi, da dogodek ponuja ves spekter, daje odgovore na vsa vprašanja človekovega bivanja, poskrbi za duha, dušo in telo, oziroma udeležence usmerja k zavedanju, da je skrb za vse troje nujna za obstoj in celostni razvoj. Ob vsem tem pa trdno stoji na realnih tleh – se odziva na aktualne razmere, jih proučuje, skuša najti odgovore in krščansko smer nadaljnjega razvoja. Tako je/bo letos ogromno časa posvečenega vlogi kristjana v finančni krizi, v globalizirani družbi, kjer se mešajo verstva in kulture, v etiki. Skratka, dobimo občutek, da organizatorji vedo, kaj dandanes pomeni življenje. In to ne tisto v zakristiji, ampak daleč od Vatikana, daleč od cerkvenih zidov.

Zakaj o tem ne poročajo niti naši katoliški mediji?

Sprašujem se torej, kako je mogoče, da se udeleženci pripeljejo z vsega sveta, da bi bili priča takemu dogajanju, mi pa o njem v medijih (tudi katoliških) komaj kaj zasledimo oziroma zasledimo le, če res iščemo. Nakazujeta se mi dva odgovora.

Sumim, da nam pač ni do tega, da bi se udeleževali srečanj na tujem. Čakamo na lastnega. Tako tudi ne gremo na nemško različico Kirchentag, čeprav bi nam koristilo. Riminija v Sloveniji verjetno ne bomo nikoli ustvarili. Ali ne bi bilo torej bolje, če bi se povezali z italijanskimi brati, ki jim gre očitno odlično od rok, pri tem navezali stike, postali močnejši, bolj globalni, bolj univerzalni – v tistem Kristusovem pomenu. Ne rečem, vera je tesno spojena tudi z narodnostno identiteto, a taka srečanja bi morali dojemati kot krepitev povezanosti z brati po vsem svetu, saj smo vsi v podobnem, da ne rečem istem »zosu«.

Drugi razlog pa je verjetno v tem, da imamo  preveč dela sami s sabo in z »drugorazrednimi« temami, zato smo glede na prioritete razmišljanja od Riminija še zelo oddaljeni. Teden, ko se odvija »Meeting« v Riminiju, bomo na primer porabili za prepiranje o tem, ali je primerno obeleževati spomin na žrtve totalitarnih režimov …

Kakorkoli, lani sem iz navdušenih ust udeležencev za srečanje prvič slišala, letos sem podrobno prebrala program, prihodnje leto, če Bog da, grem tja.

6 KOMENTARJI

  1. Slovenski katoliški mediji pa res nimajo časa se ukvarjati s tem. Preveč dela vzame bramba ugleda Cerkve in poročanje o lokalnih bagatelah, iz katerih ljudstvo dobi vtis, kako je vse lepo.

  2. Zakaj o tem ne poročajo niti naši katoliški mediji? Ker je prostozidarska loža ocenila, da je tako najbolje. Mi moramo kristjane, ki še obstajajo, zadržati med štirimi stenami njihovega stanovanja. Da ne bodo slučajno začeli širiti evangelij izven teh štirih sten!

  3. Kristjani,tudi mi,katoličani imamo vsak dan in vse dni dovolj priložnosti za srečevanje s pripadniki drugih verstev:svet je postal mešan in manjši.Zakaj bi torej bilo nujno potrebno med počitnicami za par dni ustvarjati še umetna mešana okolja?Dovolj je,da tukaj in zdaj na vsakem koraku aktivno živim svoje življenje katoličana,ki vedno-ne le za kak počitniški miting-z vsakdanjim življenjem aktivno izpričuje svojo vero.Zdi se,da gre pri teh milijonskih “meeting”-ih predvsem za premešavanje pomembnega in nepomembnega,vrednega in ničvrednega,resničnega in ponarejenega,da bi se končno nikomur več ne posrečilo ločiti zrnja od plev.Ni vse enako,ni vse isto!-v enolončnicah pa se da servirati tudi veliko ničvrednega in celo resnično škodljivega.Sicer pa so mitinge zelo radi prirejali tudi komunisti,čeprav takrat imperialistična angleščina ni bila ravno zaželjena.

  4. odgovorili ste si sami, o tem se ne piše, ker očitno ni dovolj zanimivo za našo ciljno javnost. organizirajte prevoz, investirajte v oglaševanje, zaračunajte razumno maržo in preštejte izkupiček. menim, da ne boste ravno obogateli. so pa ti poletni vsekristjanski zleti najbrž lepa priložnost za mednarodno druženje z enako mislečimi in v isti rog trobečimi.

  5. Baubau – izrazili ste svoje stališče do medverskega sodelovanja in do množičnih zborovanj. To lahko sprejmem in vas razumem; tudi meni taki dogodki ne pašejo, zato me kljub pripradnosti katoliški veri ni bilo predlani v Celju. Kljub temu pa z veseljem preberem, kaj se dobrega dogaja za vogalom moje Cerkve in tudi v sosednjih državh. A glej ga zlomka, takoj, ko se zgodi nekaj, kar ni ultrakatoliško ali kar malce zadiši po spremebah ustaljene prakse ali celo po kakšnem medverskem dialogu, ki ga ni organizirala katera izned vatikanskih kongregacij, naši cerkveni mediji o tem ne vedo nič. A Slovenci smo se zahvaljujoč totalitarizmu naučili skrivaj kukati preko plota – in to lahko vsaj malo pomaga razmišljajočemu katoliku, da vidi, kaj dobrega so pogruntali pri sosedih.
    Jože – ne gre za to, da eni trobijo v isti rog, gre tudi zato, da nekateri poslušajo/poslušate samo in vedno iz istega roga.

  6. Draga Urška, zakaj ni podobnih srečanj na Slovenskem vemo sami dobro, na eni strani je tu naša zgodovina, prevelika razdeljenost in zrevn bi dodal tudi našo majhnost. V zamejstvu je podoben, sevedamanjši!, forum le Draga, tudi letos se bo ukvarjala z za vso Slovenijo temeljnimi vprašanji…
    Z “meetingom”v Riminiju pa je tako, da je sicerres prvovrstni dogodek, predvsem, žal, politične narave, saj je odmeven v javnosti predvsem zarado avgustovskih sooočanj politikov prve lige, od Montija do bersanija so letos imeli. Po drugi strani pa je ta miting v bistvu samo dolga roka gibanja Comuninone e Liberazione, gibanja, v katerem se prepoznava tudi milanski guverner Formigoni, ki je, žal, sam vpleten v hude finančne škandale in deležen kritik.
    Gotovo je za človeka, ki ne pozna italijanskih razmer, miting vRiminiju zelo zanimiv, kot je vse zanimivo, ko vidiš od zunaj, predvsem zato, ker vedno vabijo v goste “prvo ligo”, dogajnaje je na velikem prostoru etc.. tudi za zabavo je poskrbljeno, saj je Rimini prestolnica poletnega italijanskega turizma…
    Sam nisem nikdar čutil noibene potrebe po hoji v Riminiji, mikal me je edino nastop enega velikana pred leti, a sam ne maram množic, jih ne potrebujem, je pa res, da vsako leto veliko preberem o dogajanju na mitingu in podobne zadeve, sam sem nekaj malega napisal tudi za našo izdajo Novega glasana webu…
    Vem, da nekateri, mlajši, srednja leta, primorski duhovniki hodijo na miting vRimini, mordase lahko pri njih pozanimaš kako in kaj, če mi pišeš na zasebno pošto, ti dam njihova imena.
    Še nekaj: pokojni Vinko Kobal se je s svojo Potjo zgledoval po Giusanijevem gibanju Comunione e Liberazione, to veš, tudi sam sem hodil v Stržišče etc… a ti povem, da ni kaj dosti ostalo, zares ne, žal.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite