»Sovražni govor je izražanje, ki spodbuja sovraštvo do posameznika ali skupine ljudi.« Posameznik se pred takim govorom lahko brani z zasebno tožbo, razpihovanjem sovraštvi razdora ali nestrpnosti do določene skupine ljudi pa se preganja po uradni dolžnosti skladne z 297. členom Kazenskega zakonika. Pravno je sovražni govor »preganjan« v Sloveniji podobno kot v drugih evropskih državah, so pa zaskrbljeni družbene politični delavci ugotovili, da pri nas tožilci ne preganjajo sovražnega govora tako pogosto kot nekoč.
Preslišali so strokovna opozorila, da je manj vloženih tožb zato, ker je sodna praksa, tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, pokazala, da kaznivo dejanje obstaja le, če se dokaže: namen avtorja, vznemirjenost žrtve in nevarnost za splošni red in mir. Ne glede na to, da sta v sodnih mlinih dva procesa za zastraševanje drugače mislečih (Janez Janša je bil minuli teden nepravnomočno obsojen na tri mesece pogojno, proces proti Tadeju Strehovcu pa še teče), so se naši oblastniki in s strani države financirana »civilna družba« zavedeli, da po pravni poti ni mogoče učinkovito omejevati svobode izražanja svojim političnim nasprotnikom.
Definirali so novega sovražnika: »medije s sovražno vsebino«. V boju proti takim medijem ni več potrebne dokazovati namena, vznemirjenosti in nevarnosti za splošni red in mir, dovolj je v javnosti ustvariti vtis, da se nam dogaja nekaj groznega ali da se nam vsak čas to utegne zgoditi.
Butaro dračja na grmado za sežig akterjev sovražnega govora je sredi oktobra vrgel Milan Kučan rekoč: »Sovražni govor, ki je v porastu tudi v Sloveniji, ogroža mir.«
Levičarski aktivisti so začeli napadati Telekom Slovenije, ker se njegovi oglasi pojavljajo v »medijih, ki širijo sovražne vsebine«. Kam piha veter, je začutil tudi predsednik vlade Šarec, ki je obsodil oglaševanje državnih podjetij v takih medijih. Smernice OECD sicer velevajo: »Vlada se ne sme vmešavati v vsakodnevno vodenje družb v državni lasti. Za doseganje začrtanih ciljev jim mora dovoljevati popolno avtonomijo poslovanja.« Z oblastjo, ki mednarodna priporočila in dogovore upošteva le, kadar ji ustreza, imamo žal bogate izkušnje.
