Milan Kučan z ogabno manipulacijo nad Tigrovce in Kobariško republiko

11
6431

Govoriti ljudem v osrčju tigrovstva o Kobariški republiki, ki je bila delo Tigrovcev in zametek osvobojene demokratične Slovenije, in pri tem niti z besedico ne omeniti nasilja in zločinov, ki jih je partija zagrešila nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi, predstavlja eno veliko ogabno manipulacijo.

V svojem govoru na slovesnosti v čast Kobariške republike v Kobaridu oktobra letos (2018) je Milan Kučan, med ostalim, pozval Primorce, »da se naj uprejo poskusom opravičevanja politične in vojaške kolaboracije z okupatorjem ter razvrednotenja upora in celotnega narodnoosvobodilnega gibanja«. Dodal je tudi, da slovesnost v Kobaridu sporoča v naš čas, da je vrednota, ki se naj zapiše v naš zgodovinski spomin, »upor proti nasilju in boj za svobodo in dostojanstvo«.

Naj v pojasnilo najprej spomnim (gl. Wikipedijo), »da je bila Kobariška republika osvobojeno ozemlje, ki so ga razglasili Tigrovci 10. septembra 1943 le dva dni po kapitulaciji Italije, ter je pokrivala Posočje, vse do Gorice na jugu in segala tudi v dolini Nadiže in Tera. Obramba je temeljila na vključevanju večjega števila prebivalstva v novoustanovljene partizanske čete pod poveljstvom Tigrovcev na čelu s Ferdom Kravanjo, združene v bataljon Andreja Manfrede.« Trajala je kak dober mesec, ker jo je v začetku novembra 1943 zlomil vdor nemških vojaških sil vanjo.

Od Kučana bi pričakoval, da se bo ob pozivu Primorcem, naj se uprejo omalovaževanju NOB, s čemer se tudi sam strinjam, vsaj s kakim revnim stavkom opravičil ljudem tudi za nasilje in zločine, ki jih je med vojno in po njej zagrešila partija nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi. O čemer mora biti tudi sam dobro seznanjen, saj je bila o tem napisana že množica tekstov in knjig.

Saša Vuga: »Bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali pa kot zravnani čuvarji dragocene dediščine.«

In ko je že razglasil za vrednoto, ki se naj zapiše v naš zgodovinski spomin, »upor proti nasilju in boj za svobodo in dostojanstvo«, globoko upam, da je mislil pri tem na upor proti vsakršnemu nasilju. Torej tudi partijskemu in z njim povezanemu teptanju svobode in dostojanstva žrtev partijskih čistk, zaradi česar bi se moral opravičiti vsaj potomcem Tigrovcev v Posočju. Pisatelj in akademik Saša Vuga je npr. v svojem govoru na proslavi 50. obletnice osvoboditve leta 1995 v Novi Gorici spregovoril sledeče pretresljive besede o tej bridki  usodi Tigrovcev:

»Na tem slavnostnem zboru med nami niso samo preživeli Tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine. Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub vsemu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB-ju namreč, prip. avt.) ni bilo treba iztrebljati. Če se naj politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo Tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko Tigrovec tudi danes.«

Veriga nasilja in zločinov partije nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi je namreč dolga in bridka. V knjigi dr. Renata Podberšiča Revolucionarno nasilje na Primorskem, Goriška in Vipavska, 1941-1945 (Študijski center za narodno spravo, Ljubljana, 2011) npr. lahko preberemo, da je bilo samo na ožjem Goriškem in Vipavskem v okviru revolucionarnega nasilja pobitih 365 ljudi.

Naj naštejem le nekatere, najbolj kričeče primere. Komunistično vodstvo NOB je npr. obravnavalo Tigr, kljub njegovemu s krvjo izpričanemu domoljubju, kot politično nazadnjaško, meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih imperialističnih obveščevalnih služb. In to še poldrugo desetletje po končani vojni, ko so npr. nekateri preživeli Tigrovci postavljali zahteve po proučitvi zgodovine Tigra, po njegovi rehabilitaciji in po ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije, a so se na seji CK ZKS z dne 13. 6. 1958 o Tigru še vedno izrekale sledeče uničujoče ocene (Primorski rodoljub, št. 5/2001):

»Tigr ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa, »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja, imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher). In na koncu, »naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček – Matija).

Iz knjige Tatjane Rejec Partija in Tigrovci ( Slovenska matica, Ljubljana 2006) smo po osamosvojitve prvič zvedeli, da je šlo pri skrivnostni smrti treh vodilnih Tigrovcev (Ferda Kravanje, očeta Kobariške republike, Maksa Rejca in Antona Majnika) za zahrbtno likvidacijo s strani Udbe. Pa da so bili arhivi Udbe polni seznamov Tigrovcev, ki so jih še v povojnem času zasliševali. Samo na Bistriškem in Goriškem bi jih naj bilo v enem samem poletju zaslišanih okrog sto. Še zlasti je Udba mrcvarila Alberta Rejca, soproga Tatjane Rejec in enega od ustanoviteljev Tigra ter njegovega političnega in organizacijskega vodjo, ga neprestano zasliševala, vlekla po zaporih in mu do smrti (1976) prepovedovala, da bi v javnosti ali medijih karkoli govoril ali pisal o Tigru. V arhivih je odkrila celo načrt njegove likvidacije, ki pa na srečo ni bil uresničen.

Celo Ciril Pelicon, dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije, je v intervjuju za Svobodno misel (14. 9. 2007), pri opisovanju posebno težkih trenutkov v svojem življenju, šele po osamosvojitvi prvič javno spregovoril o bridkem dejstvu, da so mu po vojni hladno ustrelili brata, »in to zgolj zato, ker je bil tigrovec«.

Dokončno se sesuva tudi že dolgo časa problematična oz. kar smešna smešna partijska verzija o zagonetni smrti Janka Premrla Vojka, po kateri bi naj bil ustreljen v hrbet od nekega soborca, da bi se slednji polastil nagrade, ki so jo fašisti razpisali na njegovo glavo. Iz nedavnega pogovora dr. Jožeta Možine z Vojkovim bratom Marjanom Premrlom smo namreč zvedeli, da je po vojni nek partizan  povedal očetu, »da so Janka Premrla Vojka pospravili sami«.

Rejčeva je v Delu (8. 8. 2015) opozorila tudi na tragično usodo Zorka Ščuka, enega od vodilnih Tigrovcev, za katerega je njegova hči ugotovila v arhivih MNZ, da ga je maja 1945 Udba ugrabila v Trstu in ga likvidirala. Jolka Milič je v Primorskem dnevniku (7. 9. 2009) opisala žalostno usodo znanega Tigrovca Vladimirja Manjkoča, ki je po vojni, v času kominforma, padel v mline Udbe in končal na Golem otoku s posledicami, ki so ga spravile v grob že pri 43. letih. Zgovorna je tudi pred leti razkrinkana komunistična laž, da bi naj Tigrovce na Mali gori pri Ribnici leta 1941 izdal Italijanom nek nesrečen vaški revež, v resnici pa jih je izdal komunist Filip Tekavec, kar se je končalo s smrtjo vojaškega vodje Tigra Danila Zelena.

Iz časopisa Slovenec (24. 4. 1995) smo izvedeli tudi, da je Udba 14. 9. 1947 ugrabila in kasneje zahrbtno likvidirala tržaškega domoljuba dr. Andreja Uršiča. Za njim pa ugrabila tudi Ferda Kalina in druge zamejske domoljube. Goriški tednik Novi glas (20. 10. 2016) pa je pred kratkim poročal o novi knjigi tržaškega novinarja  Martina Breclja Anatomija nekega zločina, ki je umor velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič, sestre Pinka Tomažiča, in njunega znanca dr. Draga Zajca v Trstu, v ulici Rossetti, marca 1944, pripisal varnostno obveščevalni službi NOB, in s tem postavil na laž dotakratno uradno trditev, da je bil zločin delo protikomunistične strani.

Da ne omenjam posebej tragične medvojne in povojne usode drugih primorskih domoljubov, ki so tudi bili neke vrste Tigrovci. Kot npr. zahrbtne likvidacije primorskih padalcev, ali pa mrcvarjenja na desetine čedrmacev, vključno z njihovimi zahrbtnimi poboji (Lado Piščanec, Ludvig Sluga, Filip Terčelj, Franc Krašna idr.), pa obsodbami na smrt (Jožko Kragelj) in 82 let skupno prestanimi zapornimi kaznimi, kot je to razvidno iz razstave Boj proti veri in cerkvi v obdobju 1945–1961 …

In ob navedenih krutih dejstvih govoriti tričetrt stoletja po končani vojni ljudem v osrčju tigrovstva o Kobariški republiki, ki je bila delo Tigrovcev in zametek osvobojene demokratične Slovenije, in pri tem niti z besedico ne omeniti nasilja in zločinov, ki jih je partija zagrešila nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi, predstavlja eno veliko ogabno manipulacijo, ki še kako opravičuje bridko vprašanje, ki si ga je postavil Saša Vuga, to je, »ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali pa kot zravnani čuvarji dragocene dediščine«.

11 KOMENTARJI

  1. Spoštovani g.Gregorič!

    Hvala Vam za to moško, močno, poštenjakarsko, resnicoljubniško, patriotsko in korajžno in zgodovinsko pisanje!
    Vem, da je slovenska revolucionarna komunistična partija do leta 1945 vojaško totalno uničila TIGR , prvo resnično in narodno protifašistično organizacijo Evrope.
    Vemo, da se je pogrom začel z zgodovinsko prvo uradno slovensko bratomorno dejansko izdajo brata po krvi tujerodnemu fašističnemu stroju zaradi katerega protislovenskega terorja je TIGR sploh bil ustanovljen.
    Filip Tekavec, kasnejši partizanski komandant Ribniške čete, jekleni komunist je nečloveško in zločinsko izdal tri brate Slovence, Danila Zelena, Toneta Majnika in Ferda Kravanja. 13.Maja 1941, še v času, ko komunisti proslavljajo 1.maj, delavski praznik skupaj z nacističnimi okupatorji po Zasavju, celo v Metliki.
    Izdal jih je Italijanom. Tistim Italijanom, ki so mrcvarili Primorce dolga leta in katerim so se Tigrovci z Danilom na čelu vojaško uprli! Tov.Tekavec in njegova ubijalska drhal so se skrili za desetletja za titularno in črnosveto NOB in niso računali, da bo Resnica zmagala in obrnila njihov krvavi in sanjsko fikcijski svet na glavo. Tekavec, oče, ni vedel, da bo Resnico na svetlo prinesel pred par leti, neverjetno vendar resnično, njegov lastni sin in povedal svetu, kdo je resnični in generalni in zgodovinsko prvi izdajalec slovenskega naroda.
    Prepričan sem, da to in še vse kar pripada zdraven , Kučanov Milan zelo dobro ve, pa vendar pleteniči
    v iskristalizirani agitpropovski perfidni svileni veliki lažni v izbrušeni goebelsovski maniri slovenskim rodovom svojo lastno komunistično kardinalno veliko Laž še naprej za čase, za katere on misli, da je še vedno izbran uin poklican!
    To zmore samo slovenski komunistični Juda Iškarijot posebne, specialne in nadstandardno izpiljene verzije, iz posebno satanistične izpeljanke najrafiniranejšega Hudičevega izdajalca lastnega naroda, ki so ga podjarmili kar štirje okupatorji hkratni na en sam sodogomorjansko pošastni dan leta 1941.

    To super NOB izdajalstvo ni samo politično Farizejsko epohalno dejanje slovenskih ubijalskih salonskih Boljševikov. To je dejanje posebno hude verzije Judeža, ki je globlji in hujši izdajalec, kot je bil tragični Juda osebno.
    Slovenski Judež je trikratno hujši od originala.
    Jezusov Judež se je prepoznal pred vzhodom Sonca, se zavedel teže mlinskega kamna v hudem grehu in se od groze in sramu pretežkega bremena lastnoročno obesil na prvo oljčno drevo in se namenil v solzah po najkrajši poti v Satanov Pekel.
    Slovenski komunistični salonski Boljševik pa je izdajal enkrat in še kar naprej brez konca in kraja in pri svojem ogabnem satanizmu na isti kaliber grozovitega greha navajal in silil še nove in nove sopotnike , ki jih je sprejemal v revolucionarno narodno klavnico 1941 na skupni poti zaklete tišine molka v Pekel.

    Slovenski Judež se , razen redkih izjem , merimo torej v desetinkah promile, ni nikoli pokesal.
    OMERTA SLOVENSKEGA BOLJŠEVIZMA IMA RESNIČNO SATANISTIČNE IN ČRNOMAŠNE KORENINE!

    Leta sem poslušal pričevanja.Tudi po gostilnah, seveda. Nisem nikoli doumel, niti verjel, da so slovenski ubijalski Kajni zlagane partizanske vojne in mitomanske NOB OF Revolucije ubijali svoje nedolžne žrtve, ki so jim nabili smrtno obsodbo izdajalca in potem žrli slabo vino in šnopc ter igrali na harmonike.
    S kolesom so se vozikali po vasi gori in doli in bruhali svoje pesmi osladne smrti in špilali harmoniko !
    Pošastni rituali rdeče zvezde daljnega vzhoda v lažnem upanju nadstandardne rdeče fikcije o grabljenju materialnega brez kakršnihkoli omejitev.

    Šele zdaj, po mnogih letih sem naštrikal v svoji zavesti resničnost tiste groze! Ubijali so. Tega so se veselili, so pili, so peli in igrali so. To so počeli s srcem. Pošastno so proslavljali svoj uspeh! Svoj uspeh na poti do cilja. Cilj jim je bil totalna oblast nad soljudmi ! Cilj jim je bilo grabiti. Sosedovo, prijateljevo, tuje, karkoli in kakorkoli. Pisali so sezname žrtev. Pisali so sezname njihovega imetja. Pripisovali so imena novih lastnikov. Postavili so celo slabo pismene sodnike, ki so te fantazme požegnali z podpisi Smrt Fašizmu, Svoboda Narodu in udarili so žige z rdečo zvezdo. Težko doumeti, se vživeti v ta Satanizem, ampak tako je to, dragi sopotniki.
    Tak je bil novi red. In se kaže, da je ša kako živ!
    Kaže se v podobi Milana Kučana na Ilovi gori in v Kobaridu!
    Kakšni so ti ljudje, za katere čedalje bolj pravim: ” Ne to niste moji ljudje !”

    Zgodba, kakor o Rožmanu, škofu, ki je rešil dvakrat življenje 1.komunistu Tonetu Tomšiču, pa bi ga bili ubili, če bi ga bili le dobili v roke:

    Slovenskima Boljševikoma, enemu likvidatorju je rešila življenji-oni so jo ubijali dolga leta v zahvalo!

    Samo en primerček slovenskega sadomazohizma brez primer v širni Evropi. V naši vasi je žena, mati večih otrok pred Nemškim strelskim vodom z nikakršnim znanjem nemščine rešila dva vaška terenca, terorista, bojo rekli partizana, eden od niju je bil visoki Vosovec. V zahvalo in, ker jim je bila na poti, so jo v zimi, snegu in mrazu odvedli na “zaslišanje” na pot dolgo okoli 40km! Med potjo so jo dobesedno stolkli s puškinimi kopiti, da je komaj živa prišla na cilj. Na dramatičen način jo je rešil mož.Ker jim ni bilo dovolj, so jo lažno obdolžili krivde izdaje treh Partizanov. Tista dva sovaščana, ki ju je rešila gotove smrti, ji nista pomagala, čeprav bi čisto lahko. Po grozovitih zasliševanjih, eden se je pisal Ribičič, je po več sila srečnih naključjih uspela preživeti, spustili so jo v Ljubljani in jo hinavsko čakali na postaji tik pred domačim krajem, pa je ni bilo, ker je nagonsko izstopila v kraju pred domom in se z zadnjimi močmi peš privlekla v domačo štalo in se skrila pred morilci terenci v steljo. Sovaščanom se je prikazala naslednje dni in bila s tem rešena, kajti po tistem je niso mogli več skrivoma ubiti…o tem mi je pravil njen takrat maloletni sin, ki gre zdaj v devetdeseta in povedal mi je, kako se mu je grozovit pogled na zmrcvarjeno in krvavo mater v tisti štali zažrl v zavest in v podzavest za vse večne čase…

    In tako so nastajali slovenski Kajni. Kajni ubijalci lastnih bratov, sester in očetov. Tako je revolucija rojevala spotoma še slovenske Judeže. In ne samo ta dva tipa zgodovinskih negativcev zgodovinskega presečišča časov 20. stoletja po “našem štetju”, pardon, po Jezusu Kristusu, kot v apokaliptičnih risankah gumasto raztegnjenih junakov Salvadorja Dalija, ki pretezajo svoje fantazmične ude med nebom in zemljo . da bi izkazali svojo kataklizmično veličino Niča proti sinjim Nebesom.
    Slovenski poklicni morilski Boljševik je bil in ostal salonski protičlovek. Bil je faliran študent in je bil sin premožnega salonarja. Slovenski komunist, vstajnik, je bil jezni hlapec in nezadovoljni nahujskani delavec, ki je ztežka sledil zamahu industijske revolucije, ki je zamujala za evropsko za desetletja.Od Rusov je v grozljivem častihlepju in popolni sli po oblasti in nadoblasti nad sočlovekom pograbil samo naziv , stremljenje po krvavem prevratu, po razrednem boju proti drugemu razredu in pobral je, zelo unikatno in pedantno, vse metode in mistično iluzorne cilje.

    Tako jim je bil na poti, seveda, tudi TIGR in zbrisali so ga z obličja Zemlje.
    Obdržali so ime, postavili nove ljudi nove dobe in imajo svoj Primorski TIGR.
    To ni tisti TIGR, ki so ga sami izdali in sami pobili in raztrosili po kraških gmajnah in gozdovih. Mislili so, da v pozabo.
    NIKOLI!
    Nikoli, tov. Milan Kučan!
    Drugi veliki gospod, Kovačič Vili bo na novo zasejal dejstvo te slovenske komunistične izdaje in jo iztrgal iz lažnega DNK lažne NJOB OF Revolucije. 13.Maj bo zagotovo postal slovenski rtesnični in dejanski Dan upora proti okupatorju. Vedelo se bo kdo je bil prvi slovenski Izdajalec!

    Bumerang se vrača! Vse se plača! Vse se vrne!
    Milan, slabo si se učil, slabo zapomnil!
    Sami ste nas naučili! Glas Ljudstva. Glas ljudstva, ki sproti samo piše lastno Sodbo.
    Tokrat ti je veliki gospod Gregorič natrosil Resnico o TIGRU.
    Kratko, ubijalsko dejansko in zgodovinsko resnično!
    Če misliš, govoriti, Milan Kučan, povej kaj od zapisanega ni res, dokler ti je še dano.
    ———————————————————————————————————————————-
    Očitno je, da so tvoji nameni in cilji v neresnici, v veliki debeli svinjski Laži !

    Zato, Milan Kučan, trmasto, trdoglavo in trdosrčno pooseblja in promovira zgodovinske tragične in zločinske prototipe osebnosti slovenskega Kajna iz zločinske in zlagane in mistificirane NOB OF Revolucije, slovenskega Judeža Iškarijota in slovenskega velikega rdečega Farizeja ter se v pričujočem nagovoru v Kobaridu spreneveda in pretvarja v kandidata za svetnika na slovenskem nebu zgodovine!
    NEVERJETNO ! Veličina moči v velikanskem balonu ničastega napuha !

    Černiševski bi zaripnil v vijoličnem odtenku od perfekcionizma Satanizma izpod Triglava!

    PRIMORCI !

    Še bo treba postaviti močan spomenik Resnice na gori na sredi Primorske!
    Na njem naj bodo, najmanj, imena iz pričujočega spisa g.Gregoriča!

    Ljubi Bog, kdaj boš zasekal v to hudičevost?

    • Gospod Frančišek, Milanu Kučanu nima smisla karkoli govoriti.

      Pred leti, ko je bil še predsednik, sva se srečala na obronku neke gore. Jaz sem šel gor, on z varnostnikoma dol. Ustavila sva se in za nekaj minut spregovorila. Govoril je prijazno, toda ko sem ga pogledal v oči, me je zabolelo pri srcu. Tako ledenega pogleda še nisem videl. In oči so ogledalo duše.

      Človek tako ledene duše nima vesti niti ga ne zanima resnica niti soljudje. Ljudje tega tipa vidijo samo sebe. So običajno sposobni, toda ni jim težko kogarkoli pohoditi, ki jim je na poti. Ne dotakne se jih nič, kar ni skladno z njihovo patološko naravo. Zato njemu nima smisla govoriti. Pač pa ostalim, normalnim ljudem.

  2. Ne sodi ravno v to temo (samo toliko, kolikor se tiče Primorske), ker pa mnogo informacij sproti pozabljam, zapišem, kar sem te dni slišala od sorodnice človeka, ki je v časih po 2. sv. v. od blizu doživljal postavljanje meje med SLO in HR na Primorskem.,

    Tiste čase so YU-veljaki (vključno s SLO-elito) razpravljali o poteku meje. Tam nekje po reki Mirni naj bi potekala. In so to proslavljali, nazdravljali, se zabavali … Kje in kdaj se je to dogajalo, ne vem. A da se je potem eden izmed ‘fejst okajenih’ (SLO) veljakov nerodno prevrnil v nek kanal in na licu mesta jezno določil: »Zapiši: tukaj bo meja!« Bil je to ‘kanal’ Dragonje.

    Ne vem, če je bil potek točno tak (in koliko je zgodba z leti predelana ali zamegljena), a glede na to, kje sedaj poteka meja, se mi zdi dokaj verjetna: odločanje po trenutnem ‘navdihu’ in brez upoštevanja (resnih) argumentov. Sploh po tistem, ko smo izvedeli, da so Hrvati po osamosvojitvi previdno ‘potipali’ naše vodstvo, koliko je seznanjeno z nekimi ‘starimi’ narodnostnimi mejami in si potem oddahnili, ko so ugotovili, da naši priznavajo mejo na Dragonji.

    Mogoče bo kdo od poznavalcev dopolnil, popravil ali zavrgel te domneve? Ali potrdil?

    • Luštno, a nepomembno. Ti veljaki so določili kar so določili. In na nas je da to sprejmemo. Kajti veljaki so bili. Najbolj bedno je, ko sužnji lajajo čez gospodarje, obenem pa pridno nosijo kamenje…

    • Tvoji komentarji so bedni. Čedalje bolj.
      Ker praviš da so to veljaki.
      Ne more bit veljak nekdo, ki je pobijal drugačne kot je on sam.
      NIKOLI !!!

  3. BP ne pomeni več BrezP
    BP=Brezsramni Populist
    Nategnil nas je palček demagoško♫
    _-_-_-__

    Žal moram tudi tole napisati.

    Tisti bo v Sloveniji premaknil tale razmeroma lahki ukraden voz iz partizanskega dreka, ki mu bo uspelo v Ljubljano pripeljati vsaj 27.000 ljudi, ki se ne bodo pripravljeni umakniti policiji na konjih in psom v nagobčnikih.

    Odgovor je jasen in klasičen. Tako jasen, da ga poznajo in celo častijo celo mali malo zamrznjeni komunisti.

    OSVOBOJENO OZEMLJE!

    Kdaj. SEDAJ!

    Glede na intelekt predsednika Brezsramnega Populista, ki tatovom javno pojasnjuje, da ni zaklenil rezidence in da so vsi varnostniki na bolniški in da je za zamenjavo pokvarjenih varnostnih kamer že septembra vsega zmanjkalo.
    Novo presvetlo posojilo … (ki ga skoraj nihče ni opazil … 35 ali 45 milijard – jebi ga) … posojilo pa hočejo – …?… »oprostite z vso odgovornostjo in politično/domoljubnimi posledicami ♫ imeti meni predragocene hijene iz keudra♫«.

    Šiško ne-bi bil tako! neumen igralec, če ne bi bilo tisto čista provokacija za rezervno nabiranje (nategovanje) demokratično usmerjenih volivcev na verjetnih (žal šele cca. 1.9.2020) predčasnih volitvah.

    PS11.
    Kaj pa Šarec? Ne vem, ne hodim na partizanske krvave ve…(selice?) erske orgije.
    Na slovenske ne hodim !
    Na poljske to pa ja. Tam pomeni partizan povsem nekaj drugega.
    Jutri praznujejo 100 letnico neodvisnosti. (Vmes se je sicer zgodilo marsikaj, a so sedaj na pravi poti. Rdeči fašisti po Evropi in tudi doma (prebarvani na vse mogoče barve … VSE! Razumete?) prepojeni s kulturnim marksizmom (kratko-rečeno: razcefrane pameti) pa Poljake zmerjajo s fašisti.

    Jaz pa vam pravim…ne bodo nas Kitajci, Poljaki nas bodo.
    Hvala Bogu od presvete Device iz osvobojenega ozemlja

  4. Ker je partija ovajala okupatorjem najbolj zveste slovenske domoljube na Primorskem, je logično, da je to počela tudi drugod.

  5. Očitno Kučanu bolj leži njegova vodilna vloga – šefa totalitarne komunistične partije in njej podrejeni UDBI kot pa vloga upokojenega predsednika demokratične Slovenije.

  6. Kako to, da do danes bivšega številko ena v totalitarni slo politiki, Kučana, še nihče ni ovadil za uničenje arhivov udbe (ali najmanj za sostorilstvo, če bi se izgovarjal, da on ni dal ukaza), ki bi celotno dogajanje lahko dokumentirali? Uničevanje arhivov je bilo tudi v Jugi strogo sankcionirano! Zverova, kaj čakate?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite