Milan Kučan, slovenski toreador v španski koridi

Milan Kučan, katalonski predsednik Quim Torra in Ivo Vajgl Foto: Twitter

Saj ni res, pa je! Milan Kučan, ki je izjavil: »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija,« soli pamet Kataloncem, kako naj se osamosvajajo.

Tisočletna tradicija bikoborb je iz antične Grčije, Perzije in Rima preko Španije končno dosegla tudi Republiko Slovenijo. Ker smo Slovenci večni zamudniki, se srečujemo s kultom (premagljivega) bika šele v enaindvajsetem stoletju; bolje je pozno kot nikoli.

Le kdo drug od Slovencev bi bil primernejši za toreadorja v areni španske politike kot nekdanji in večni predsednik RS Milan Kučan? Le komu drugemu bi se bolj podala velika rdeča cunja, s katero izzivalec maha pred bikom – Kraljevino Španijo? V areni poplesuje z besnim bikom sam in zaman čaka na pikadorje in banderillerje, ki naj bi biku puščali kri in mu jemali moč. Pravzaprav ni sam, v areno je potegnil sodržavljane, goloroke in nevajene bikoborb ter nas prepušča zasmehovanju in zaničevanju. Izzval je vročekrvne Špance, željne bikovske krvi, da krivdo za potoke krvi, ki je bila prelita na Balkanu v devetdesetih letih, pripisujejo Slovencem. Ali to počno iz nevednosti ali površnosti ali zlobe sploh ni pomembno – pomembno in usodno je, da so si mali politiki iz male države že spet zabili avtogol.

Španska državljanska vojna

Slovenci smo nekoč uporabljali rek »to je španska vas« za razne oddaljene in neznana zadeve. Španija nam je bila na koncu Evrope in sveta, dokler se ni vnela španska državljanska vojna, ki nam je védenje o tej državi močno približala. Komunistična partija je v Španijo pošiljala borce, ki so se borili na republikanski strani. Z republikanci in strategijo Kominterne je, kot je splošno znano, simpatiziral tudi Edvard Kocbek in se zaradi eseja Premišljevanje o Španiji razšel s slovenskim katoliškim taborom ter krščanske socialiste korak za korakom potiskal proti skrajni levici in so se utopili v Komunistični partiji.

V času Francove diktature je bil rek »španska vas« znova na svojem mestu, saj se vse do demokratizacije Španije in njeni včlanitvi u EU o tej veliki državi pri nas ni kaj dosti vedelo in govorilo. Vso veličastno in tudi krvavo zgodovino Španije smo karikirali s kulturnim domom v ljubljanskih Mostah, ki se imenuje po španskih borcih. Po njih se imenuje tudi cesta v ljubljanskem Polju in ulici v Mariboru ter Trbovljah. Bo poimenovanja potrebno spremeniti v »katalonske borce«? Čas bi že bil, da Ljubljana dobi Gaudijevo in Cervantesovo cesto ali ulico. Naj nas ne moti, da je katalonski arhitekt v postopku razglasitve za blaženega, ter da se je veliki kastiljski pisatelj in vojak boril proti Turkom.

Upati je, da je »navadni upokojenec«, s katalonskimi gosti izmenjal izkušnje o narodni spravi. Oba naroda sta sredi prejšnjega stoletja bíla državljanski vojni, pa ne Slovenci ne Katalonci (Španci) še nismo dosegli narodne sprave. Pri tem vprašanju bo Kučan težko pomagal, saj je dedič revolucionarnih zmagovalcev, njegovi katalonski sogovorniki pa so po vsej verjetnosti s premagane republikanske strani.

Katalonija ni Slovenija

Saj ni res, pa je! Človek, ki je izjavil: »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija,« soli pamet Kataloncem, kako naj se osamosvajajo. Med Slovenijo v devetdesetih letih in Katalonijo slabih trideset let kasneje so velike razlike. Nekdanji katalonski predsednik je preganjan, aktualni katalonski predsednik si prizadeva rešiti, če se rešiti sploh še kaj da. V nasprotju z njima je naš predsednik ob osamosvajanju skupaj s strankami kontinuitete zavračal in zaviral proces osamosvajanja vse dotlej, dokler ni spoznal, da mora plavati s tokom in v spremenjenih razmerah ohranjati oblast.

Druga razlika je v prebivalstvu. Pred tridesetimi leti smo v Sloveniji v veliki večini živeli le Slovenci – za razliko od današnje Katalonije, kjer je med prebivalci približno pol Kataloncev in se jih tako le pol zavzema za neodvisnost.

Tretja razlika je v blaginji. Katalonija živi v blagostanju v nasprotju z ubožno Slovenijo pred njeno osamosvojitvijo. Kataloncem ni treba hoditi po nakupih v tujino, kot smo to počeli Slovenci. Ne pozabimo, da je prav življenje, kakršno smo opazovali severno in zahodno od nas, bilo močna spodbuda za osamosvajanje pri širokem krogu ljudi. To je bridka resnica, če jo hočemo videti ali ne, ki se danes potrjuje v brezbrižnosti do očetnjave in preziranju vsega, kar ni tuje.

Katera zastava visi na balkonu Svetlane Makarovič, je odvisno od tega, s čim naj bi se po nareku Meščeve Levice prednostno ukvarjala Državni zbor in Vlada RS, to je »izvršni svet Levice«.

Morda so bili gostje z Iberskega polotoka deležni tudi pouka o sovražnem govoru, kar je najnovejše Kučanovo orodje za preštevanje naših in nenaših. Skrbi me, da Katalonci nimajo nenadkriljive ustvarjalke sovražnega govora, kakršno premoremo mi, in bi težko razumeli naš način »kulturnega« bojevanja. Nimajo ljubiteljice rdeče zvezde in živali ter sovražnice katoličanov, ki na svojem (občinskem) balkonu izobeša rdečo zvezdo ter zdaj palestinsko zdaj katalonsko zastavo. Katera zastava visi, je odvisno od tega, s čim naj bi se po nareku Meščeve Levice prednostno ukvarjala Državni zbor in »izvršni svet Levice« (Vlada RS, op. pisca). Ne bodo mogli razumeti, da v katoliški Španiji z zloglasno inkvizicijo niso uspeli pregnati španskih kletev, v Sloveniji pa je (prosto po vrhunski negovalki sovražnega govora) Katoliški Cerkvi uspelo izkoreniniti kleno slovensko kletev.

Nespamet ali zavestno škodovanje

Po toči zvoniti je prepozno! Naš modri bivši predsednik Milan Kučan je družno z evropskim poslancem Ivom Vajglom (DeSus) visokega gosta podtaknil tudi aktualnemu predsedniku Borutu Pahorju in predsedniku Državnega zbora Dejanu Židanu. Nič ne pomaga dejstvo, da je španski veleposlanik povabljen v Mladiko na pogovor. Tudi če bo ta iz diplomatske vljudnosti poslušal kratko zgodovino slovenske osamosvojitve, ki resnici na ljubo ni bila tako krvava, kot vpijejo iz Madrida, učinka ne bo nobenega. Pa saj za Madrid ni problem slovenska osamosvojitev, problem je v imenih gostiteljev katalonskega predsednika Quim Torra, problem je v vtikanju v notranje zadeve pomembne evropske države.

In tako Kraljevina Španija za nas ni več »španska vas« ampak nova država v nizu držav EU, v katerih si vztrajno iščemo nenaklonjenost ali celo sovražno razpoloženje. Naši politiki ne poznajo pravil ne za bikoborbo ne za mednarodno politiko, zato v areni postajamo vse bolj in bolj osamljeni.