Milan Komar (1921–2006), slovenski filozof, profesor na Katoliški univerzi v Buenos Airesu

5
Ugledni filozof in predavatelj Milan Komar

Letos se spominjamo tudi stote obletnice rojstva dr. Milana Komarja (4. 6. 1921–6. 1. 2006), slovenskega filozofa, profesorja na Katoliški univerzi v Buenos Airesu z nemajhnim vplivom v argentinskem akademskem okolju, predvsem pa misleca evropske duhovne drame 20. stoletja in učitelja filozofije ne le kot akademske vede, marveč zlasti kot življenjske modrosti.

Milan Komar je imel z ženo Majdo, roj. Ahačič, šest otrok. Umrl je v Buenos Airesu 20. januarja 2006, pokopan pa je, kot je sam želel, v Sloveniji, na ljubljanskih Žalah. V spomin nanj, slovenski javnosti pa v dragocen memento, objavljamo zapis njegovega sina o njem, v prihodnjih dneh pa še kak članek o njegovem življenju in delu.

Milan Komar je otroštvo in mladost preživel v Ljubljani in Škofji Loki; po maturi je študiral pravo, bil je član Katoliške akcije

Ko mi je Matija Ogrin sporočil, da se bo naredilo praznovanje stote obletnice rojstva dr. Milana Komarja, našega očeta, in me prosil, da v imenu družine pripravim kratek prispevek, se mi je po glavi sprožilo veliko spominov na »papana«, kakor smo ga klicali. Sedaj je za vnuke in pravnuke »papa Milan«.

Kaj povedati o našem papanu? Matija mi svetuje, naj opišem dobo med odhodom iz domovine in pričetkom poučevanja v Argentini, ki je popolnoma neznana v domovini in na splošno vsem. Tako bom skušal opisati to dobo, iz katere imamo nekatere slike, podatke in ustna pričevanja.

Milan Komar se je rodil v Ljubljani 4. junija 1921 v družini Ludvika Komarja in Cecilije Blažič na Poljanski cesti 2. Imel je samo eno sestro Dorico, osem let mlajšo od sebe. Milan je sestro zopet videl šele po 55 letih, ko se vrnil leta 1997.

Osnovo šolo je naredil v Škofji Loki, kamor so premestili očeta Ludvika Komarja, srednjo šolo pa je končal na Klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je bil učenec profesorja Ernesta Tomca. Na sprehodu po parku Tivoli je spoznal mlado gospodično Majdo Ahačič.

Kot dejaven kristjan je bil Milan Komar na seznamu za likvidacijo, zato je odšel v Gorico in naprej študirat v Turin

Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze, kjer je imel med profesorji Josipa Turka in Evgena Spektorskyja. Bil je v odboru ljubljanske univerzitetne organizacije in član Katoliške akcije, zato ga je OF imela na seznamu petih, katerim so grozili z smrtjo. Franca Župca, predsednika univerzitetne organizacije, so ubili 16. marca 1942, 18. marca pa predsednika akademske Katoliške akcije Jaroslava Kiklja, ki je bil Milanov prijatelj.

Profesor Ernest Tomec in drugi voditelji so Milanu svetovali, naj se umakne v Italijo. Tako je 19. marca 1942 odšel v Gorico. V Gorici je spoznal goriškega politika dr. Janka Kralja. Takoj sta se razumela, saj sta videla, da imata iste vrednote in ideale. Mladi Milan Komar je želel po vojni delati z dr. Jankom Kraljem.

Odšel je v Turin na Universita di Torino Facolta de Giurisprudenza, kjer je dokončal študij in doktoriral iz prava. Imel je pomembne in znane profesorje: Frana Walanda, Guisepeja Gemelaro, Carla Mazzantinija in Alessandra Passerina D´Entreves.

Mladoporočenca na poročni dan s sorodniki

Med študijem v Turinu je Milan Komar šel prve dni aprila 1943 na skrivaj v Ljubljano. Dobil se je z znanci in obiskal nevesto Majdo. Majda Ahačič je živela v Ljubljani, družina je iz Tržiča. Takrat je imela devetnajst let, srednjo šolo je dokončala na realki pri uršulinkah in maturirala 12. julija 1943. Vpisala se ja na arhitekturo na ljubljanski univerzi. Nekaj mesecev je študirala na fakulteti. Odkar sta se spoznala z Milanom, sta več časa preživela skupaj po pismih kot pa v živo. Majdina družina ni bila zelo navdušena nad njim. Milan jo je zelo podpiral v tistih časih, ki niso bili enostavni, posebno na verskem področju.

Milan Komar je tezo za doktorat naredil pri profesorju Alessandro Passerin D´Entreves pri Dirito Internazionale. Naslov teze je Il concetto della guerra giusta ed il suo sviluppo negli scolastici del cinquecento, doktoriral je 17. decembra 1943. Kopijo diplomske naloge smo iskali že pred časom celo na univerzi v Turinu. Pred meseci, ko sem iskal nekaj drugega, sem jo čudežno našel v neki mapi med drugimi spisi.

Zadnje leto vojne je bil urednik Goriškega lista, julija 1944 se je poročil, potem je moral spet bežati

Milan Komar leta 1944

Po doktoratu se je vrnil na Primorsko, se pridružil primorskim domobrancem, kjer je imel čin častnika. O teh časih je zelo malo govoril, dobro se pa spomnim, kako nam je pripovedoval, da je moral po spopadu s partizani iti iskat ranjene domobrance in jih sredi noči s tovornjakom peljati v bolnišnico. Povedal nam je, da je celo pot v eni roki držal brzostrelko, v drugi pa rožni venec in molil, da bi srečno prišli v bolnišnico, ne da bi jih zopet napadli partizani.

Milan Komar je prišel v Gorico, kjer je bil od 6. maja 1944 do konca vojne urednik Goriškega lista.

Mladoporočenca

Kmalu je Milan Komar šel zopet na skrivaj v Ljubljano, zaprosil Ivana Ahačiča za roko hčerke Majde in tako sta se 20. julija 1944 poročila v cerkvi svetega Jožefa v Ljubljani. Priči sta bila dr. Božidar Fink in Feliks Pusenjak. Svatba je bila, se razume, samo za ožji družinski krog. Takoj po poroki sta odšla v Gorico, kjer sta živela do konca vojne. Živela sta v negotovosti in skrajni nevarnosti tistih časov. Mama nam je pravila, da je spala in pod blazino imela pištolo, v nočni omarici pa dve granati, da bi se branila v primeru napada. Milan Komar je v teh mesecih delal pri Goriškem listu, bil domobranec in tudi sodeloval z dr. Kraljem.

Ko je konec leta 1944 v Rimu umrl dr. Janko Kralj in se je bližal konec vojne in je prišla vest, da bodo komunisti prevzeli oblast v Slovenji, so se načrti čisto spremenili.

Zadnje dni aprila 1945 so Milanu sporočili, da ga partizani nameravajo priti iskat v Gorico, in mu priporočili, naj beži. Tako sta 28. aprila 1945 z ženo Majdo, ki je bila noseča z Mario Ano (Puči), preoblečena v civilno obleko zapustila Gorico čez soški most proti Furlaniji. Tako se je pričelo zdomstvo Milana Komarja in družine.

Po koncu vojne je Milan Komar v Turinu in drugod dolgo iskal delo, nakar se je pokazala možnost selitve v Argentino

Po priporočilih znancev sta se Milan in Majda lahko nastanila v stanovanju v Turinu. Nekaj mesecev pozneje so se selili v drugo stanovanje v okolici Turina, v Chieriju. Milan Komar je še naprej sodeloval, kakor je bilo mogoče s Slovenijo, hodil na sestanke v Rim in skušal pokazati slovensko situacijo zaveznikom in cerkvenim oblastem in pridobiti pomoč, da bi se zboljšala situacija v Sloveniji in bi se begunci lahko vrnili v domovino. V Chierju je bila situacija kakor po vsej Evropi zelo težavna: manjkalo je hrane, ni bilo varnosti, vladala je zmešnjava, okupatorji so se počasi umikali in zavezniki so zavzemali zapuščena območja.

V tem tako čudnem okolju se je Milanu in Majdi 22. julija 1945 rodila prva hčerka Maria Ana. Botra sta bila gospa Anica Kralj in Feliks Pusenjak. Politična situacija se je vsak dan bolj zapletala in možnost vrnitve v Slovenijo je bila vedno bolj daleč; tudi možnosti za zaposlitev so bile negotove. 5. junija 1946 se jima je rodila druga hčerka Katarina Maria (Kati); družina se je večala.

Milan je začel iskati po različnih straneh, kje bi lahko dobil bolj stalno delo in tako poskrbel za svojo družino. Tako je marca 1947 po priporočilih šel v Luzern (Švica) na sestanek za možno zaposlitev. Švica je naredila nanj zelo pozitiven vtis, saj je ženi Majdi pisal zelo navdušeno, a zaposlitve mu niso potrdili. Tako so naprej poizvedovali in analizirali različne možnosti, ki so se pojavile, med njimi ponudba naselitve v Kolumbiji na kmetiji, a zahteve niso mogli izpolniti. Tako se je pojavila možnost selitve v Argentino.

Vožnja z ladjo je bila zanimiva, a tudi nevarna, v Argentino so prispeli 1. avgusta 1947

Takoj so se začele priprave za potovanje družine v Argentino. Treba je bilo dobiti dovoljenja, urediti dokumentacijo, sanitarna spričevala. Milan je tudi iskal stike in priporočila za delo in nastanitev v daljni Argentini. Treba je bilo prehoditi vso birokracijo tistih časov po vojni, a vse se je z božjo pomočjo doseglo in bližal se je čas, da se odpravijo v Genovo, kjer so se vkrcali na ladjo Maria C, ki je odplula okoli 12. julija 1947 in je imela cilj pristanišče Buenos Aires. Vožnja je potekala gladko brez velikih turbulenc do Dakarja. Ladja se je ustavila v Dakarju, kjer sta deklici Puči in Kati skozi okno ladje gledali zamorce, ki so nalagali prtljago. Med plovbo čez Atlantski ocean so imeli hudo nevihto, vsi potniki so si morali obleči rešilne jopiče, Majda je molila in je več Marijinih svetinjic vrgla v morje, da bi se umirilo.

Ladja je srečno pristala v Santosu, kjer so naložili banane za v Argentino. Potovanje se je končalo 1. avgusta 1947, ko je ladja priplula v buenosaireško pristanišče. Kakor vsi imigranti so morali tudi Komarjevi najprej v Hotel de Inmigrantes, kjer so pregledali njihove dokumente, opravili so zdravniški pregled in so dobili prvo hrano in možnost bivanja za nekaj dni, dokler niso dobili stanovanje v mestu Buenos Aires.

Slovenci, ki so že bili tam, so pomagali prišlekom; pomembno je bilo, da so imeli društvo

Slovenski duhovnik Janez Hladnik, ki je bil že leta v Argentini, je leta 1947 dosegel, da je takratna vlada dovolila, da so vsi Slovenci lahko prišli v Argentino brez posebnih omejitev. Organiziral je tudi, da so že živeči rojaki v tej državi stopili na pomoč novim zdomcem. Tako je tudi Milan Komar z družino dobil prek nekega Slovenca stanovanje na cesti Austria v središču mesta Buenos Airesa, kjer so živeli nekaj časa po prihodu.

V Argentini je tedaj vladal general Juan Domingo Peron; bili so prvi časi tako imenovanega peronizma, svojevrstnega socialnega mišljenja, ki se ga do današnjih dni Argentina še ni popolnoma znebila. Ekonomska situacija v Argentini takrat je bila v primerjavi z Evropo zelo ugodna.

Prav od začetka je Milan Komar sodeloval v Društvu Slovencev, ki je bilo organizacija povojnih Slovencev v Argentini, pozneje se je društvo preimenovalo v Zedinjeno Slovenijo. Nameni društva so bili dati oporo Slovencem, ki so prihajali v Argentino in obdržati slovensko identiteto na tujem.

Najprej je bil Komar fizični delavec, potem je v zanimivih okoliščinah začel poučevati na inštitutu, družina se je večala

Družina Komar s štirimi otroki, vseh je bilo šest.

Milan Komar je iskal delo. Če bi se hotel zaposliti kot odvetnik, so zahtevali, da mora znova opraviti praktično vse izpite. To je bilo nesmiselno.

Treba je bilo dobiti delo, s katerim bi preživljal družino. Ponudili so mu delo na polju v provinci Entre Rios, to je tristo kilometrov severno od mesta Buenos Aires, a ponudba ni bila resna in jo je odklonil. Končno mu je rojak Zdenko Rot priskrbel delo v steklarni Papini v Avellaneda, južno od mesta. Tam je delal v izmenah kot delavec pri zelo visoki temperaturi. Tisti čas se je družina preselila v najeto hišico na cesti Bacacay v Boulogne v predmestju Buenos Airesa, 22 kilometrov od centra. Milan se je vozil z vlakom do mesta in potem s tramvajem do tovarne. Oblečen je bil v delavsko obleko. Tako ga je nekoč na tramvaju nagovoril neki gospod, ki se mu je čudno zdelo, da delavec bere knjigo v grščini, in po tej poti je stopil v stik z izobraževalnim in kulturnim slojem v Argentini.

11. novembra 1949 se je rodila tretja hčerka Liza, družina se je večala, potrebe so se tudi povečale. Tako je na začetku učil latinščino in grščino na Institutu Grafotecnico de la Obra Cardenal Ferrari. Začasno je delal tudi v juridični založbi Depalma. Kmalu nato je začel poučevati pri Institutu Cultura Catolica, kjer so imeli tečaje filozofije, ekonomije in umetnosti. Bili so predhodnik Katoliške univerze, ki se je ustanovila šele leta 1958, ko so bile po zakonu dovoljene zasebne univerze.

Vse bolj se je uveljavljal v krogu tomističnih filozofov, do konca življenja je predaval Katoliški univerzi v Argentini

Sčasoma so ga povabili v kroge tomističnih filozofov, najpomembnejša osebnost je bil odvetnik dr. Tomas Casares, filozof in član vrhovnega sodišča v Argentini. Milan Komar je sodeloval pri ustanovitvi Katoliške univerze v Argentini, na kateri je učil, užival in trpel do svoje smrti.

Leta 1955 je bil priznan kot profesor filozofije in pedagogike na Instituto de Profesorado del Consejo Superior de Educacion Catolica, na katerem je predaval vse do upokojitve.

V vsem tem času je neprenehoma sodeloval v življenju slovenske skupnosti, bil član Zedinjene Slovenije in tudi član Slovenske kulturne akcije, pri kateri je leta 1956 izdal svojo prvo knjigo Pot iz mrtvila in pisal članke za Meddobje. Mnogo je pisal za tednik Svobodna Slovenija in tudi imel tečaje in predavanja za slovensko skupnost.

Milan Komar je bil spoštovan in cenjen filozof, zbral je veliko knjižnico, njegovi učenci so tudi drugod po svetu

Leta 1955 je žena Majda zbolela za pljučnico. En mesec je bila v francoski bolnišnici, Milan pa je moral delati in skrbeti za hčerke. Pomagale so mu sosede in tudi slovenska dekleta, ki so se ponudila. Leto prej je Milan dobil posojilo, da je lahko kupil zemljišče v Boulogne na cesti Asamblea, kjer je zgradil hišo, v kateri je živel do smrti.

Njegova misija je bila učiti realistično katoliško filozofijo. Petdeset let je učil na ustanovah, univerzah in tudi v semenišču San Isidro, predaval je na vojaških akademijah, škofom (med katerimi je bil sedanji papež Frančišek), podjetnikom, psihiatrom, zdravnikom in drugim.

V zdomstvu ni imel lahkega življenja, veliko je študiral, zbral je veliko knjižnico, ki je bila »njegova delavnica«, imel tiho in trdno oporo pri ženi Majdi, ki mu je stala ob strani do smrti 20. januarja 2006.

Vidimo lahko, da sta se je njegov trud in delo ukoreninila ne le v Argentini, ampak tudi prek oceana in da se to razkriva v kontinuiteti njegovih naukov po njegovih učencih in slušateljih. Vir: Zaveza in zavod Philosophia perennis

5 KOMENTARJI

  1. Zelo zelo lep članek in izjemna zgodba Milana Komarja, za katerega v Sloveniji le malo vemo. Za njega sem izvedel preko slovenskega filozofa dr. Iva Keržeta (ki je tudi tomist, če se ne motim).
    Vprašamo se lahko ali je slovensko katolištvo sploh še sposobno (s)producirati takšne globoke mislece, kot je bil dr. Milan Komar, ki bi slovenskemu katolištvu dajali prepotrebno filozofsko oporo? Ali bi Cerkev na Slovenskem dandanašnji takšne filozofe sploh sprejela medse?
    Cerkveno-filozofske teme so v slovenskem katoliškem prostoru zapostavljene, včasih jih je odpirala revija Tretji dan in sramotno je, da jo je ob ukinitvi SKAM-a Cerkev na Slovenskem ukinila. Doma sem jo rad bral že kot mladostnik in se čudil od kje prihajajo tako poglobljeni in zanimivi teksti in razmišljanja, ki so me vedno znova nagovarjali in me spodbujali k poglabljanju vere. Kaj pa imamo podobnega danes na voljo?

  2. Na tem mestu še enkrat velja pohvala Časniku za vsebinsko bogat prispevek, ter želja, da bi ta spletni medij vstopil v izpraznjen prostor slovenske katoliške filozofije ter nam bralcem v razmišljanje ponudil tudi katoliško-filozofska razmišljanja ob katerih bi se med katoliškimi laiki lahko kresala mnenja.
    Obenem pa naj izrazim prepričanje, da ‘slovnični napadi’ ter opozarjanje na občasno napačno zapisane komentarje na portalu, ki so posledica hitrih prstov ter narave spletnega komentiranja, ne bodo postali izgovor za ogib zgoraj omenjenim željam (in pravzaprav nadvse aktualnim tematikam).
    Vse dobro uredništvu Časnika!

    • Ni bilo mišljeno kot slovnicni napad, niti zafrkavanje, niti imam karkoli proti vsebini tehle vaših komentarjev. Ta “iz kje” in “od kje” me muči ze dlje, te rabe nisem vajen in me zaboli v uho, slišim jo pa vsepogosteje tudi iz medijev, ki naj bi bili posebej zavezani gojenju nepopacenega ali celo izbornega jezika, kot sta recimo nacionalni radio in TV. Sem upal, da mi koncno nekdo pomaga razčistiti dilemo, ali je prav se tako, kot sem jaz naucen, torej od kod, ali pa se jezik razvija in jaz ostajam za časom. Zasledil sem le na strani društva lektorjev, da je poleg “do kod”, kar je knjižno bolje, mozno uporabiti tudi ” do kam”.

      Kakorkoli, jaz vas kot izraz dobre volje ne bom ignoriral in vam bi iskreno zaželel srečno in dobro leto 2022, enako pa seveda tudi uredništvu Casnika in da nam ob letu osorej nadležna epidemija upajmo koncno ostane le se slab spomin.

Comments are closed.