Milan Knep: Ljubezen, ki ne mine, je Bog sam

5
495

Približno dve tretjini psihopatoloških motenj je posledica ljubezenskega stresa ali ljubezenske travme, ugotavlja dr. Zoran Milivojević (r. 1957), beograjski psihoterapevt, strokovnjak za transakcijsko analizo.[1] Ob Pavlovi himni krščanske ljubezni, ki smo jo slišali v drugem berilu, si bomo postaviti vprašanje, ali bi bilo psihosomatskih motenj manj, če bi živeli ljubezen na način, kot ga sv. Pavel predlaga v trinajstem poglavju prvega pisma Korinčanom. Pot do odgovora nas bo vodila prek razmisleka o tem, kakšna je naša predstava o ljubezni in na kakšen način ljubezen živimo. Naloga ne bo lahka, ker ljubezen ni objektivna stvar, ampak subjektivno stanje. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj tipičnih prepričanj o ljubezni, ki vodijo v nesrečno ljubezensko življenje.

Kadar kdo govori o tem, kaj je ljubezen ali kakšna bi morala biti prava ljubezen, ne opisuje ljubezni kot take, temveč svojo predstavo o ljubezni. Ker je, kot smo že rekli, ljubezen subjektivno stanje in ne objektivna stvar, ki bi jo lahko opisovali kot predmet zunaj nas.

Kadar oseba ljubi, skuša s svojimi dejanji realizirati svojo predstavo o ljubezni. A če ima ljubljena oseba o ljubezni drugačno predstavo, kar je zelo verjetno, potem načina ljubezni, ki ga je deležna, ne bo nujno dojemala kot ljubezen. In potem se tako tisti, ki ljubi, kot tisti, ki je ljubljen, sprašujeta, kaj je narobe. Nič ni narobe, če oba vesta, da je njuno hotenje – ljubiti drugega – sicer iskreno, le njuni predstavi o tem, kaj je iskrena ljubezen, se preveč razlikujeta.

Žal pari navadno ne vedo, da imajo o tem, kaj je iskrena ljubezen, preveč različne predstave. In ker ne vedo, da je predmet nesporazuma različna predstava o ljubezni, se o tem sploh ne pogovarjajo. Nelagodje, vsaj v mladih letih, pari rešujejo s spolnostjo, v naivnem prepričanju, da odeja vse razreši. Takšna praksa je redkokdaj učinkovita, pač pa nejasnost podaljšuje in stopnjuje.

Oseba, ki je ljubljena, poskuša partnerja – fanta, dekle, sozakonca – pripraviti do tega, da ji izkazuje ljubezen na način, ki se ujema z njeno predstavo o ljubezni. Zakaj? Ker bo ljubljena oseba verjela, da je ljubljena, le, če bo način, s katerim jo drugi ljubi, v skladu z njeno subjektivno predstavo o ljubezni.

Tipična reakcija na takšen uvod, ki smo ga pravkar slišali, je, da mora biti govor o ljubezni mnogo manj zapleten, kot pa smo ga zastavili. V prepričanju, da z ljubeznijo ne smemo komplicirati in o njej teoretizirati, ampak jo raje živeti, se skriva škodljivo poenostavljanje. Ki pa ni upravičeno, ker je ljubezen med moškim in žensko v samem jedru naše civilizacije,[2] zato si dobre literature ali filma brez ljubezenske zgodbe skoraj ne znamo predstavljati. In če je ljubezen v naši kulturi najvišja vrednota, bi jo morali kar najbolj natančno obravnavati. Prav zato že omenjeni psihoterapevt govori o formulah ljubezni in o nekakšni »matematični« logiki ljubezni.

Zakaj pri obravnavi zakonitosti ljubezni nismo bolj temeljiti, če je vendar ljubezen za nas največja vrednota? Ker to v resnici ni preprosto. Ker nas, kot bi rekel Freud, prehiteva libido, ali po Pavlu, ker nam pogled na ljubezen zamegljuje greh, ki prebiva v nas. Tako Freud kot sv. Pavel sta bila Juda, eden veren drugi ne, toda oba sta imela biblično strukturo mišljenja. In ker vplivne moči libida in greha ne upoštevamo in se v vrtincu vsega tega ne znajdemo, se raje zatekamo v mistifikacijo ljubezni. Po Milojeviću se namreč »ljubezen tradicionalno razume kot pojav, ki sodi v domeno poetičnega in umetniškega, k domišljiji in domnevam, tako da zanjo ni prostora v znanstvenem in racionalnem, v logičnem in stvarnem.«[3]

Če se sedaj ozremo k sv. Pavlu, brž ugotovimo, da on ljubezni ne mistificira. Tuja mu je vsakršna romantika; skoz in skoz je stvaren, da bolj ne more biti. Ni sicer analitičen, ker se takrat s psihologijo ljubezni še niso ukvarjali, je pa dovolj realističen, da lahko ob njegovih besedah vsak preveri vrednost svoje predstave o ljubezni.

Ena od oblik mistifikacije ljubezni nastane, kadar nas samostalnik ljubezen napeljuje na misel, da je ljubezen nekakšno bitje ali resničnost, ki obstaja sama zase. Kadar ljubezen spremenimo v nekaj samo na sebi bivajočega, ki obstaja zunaj nas samih, govorimo, da nas ljubezen prevzame, zajame, preplavi. Tedaj se ne doživljamo kot tisti, ki ljubimo, temveč kot pasivni objekt, ki se mu ljubezen dogaja.

To je zvijača, ki jo uporabimo ali zato, da zanikamo svojo odgovornost za vstop v neko ljubezensko razmerje, ali zato, da dokazujemo, kako se nam je ljubezen zgodila kot nekaj usojenega ali podarjenega, na kar nismo imeli vpliva, ker je prišla na nas od zunaj, od neke skrivnostne sile, z nam neznanim skrivnostnim namenom. Potem sami sebi, drugim in tistemu, s katerim hočemo stopiti v ljubezensko razmerje, sugeriramo, da svoje ljubezni ne nadzorujemo, temveč ljubezen nadzoruje nas. Odgovorni za vse, kar se nam v ljubezenskem razmerju zgodi, nismo več mi, temveč ljubezen, ki se je spustila na nas, ali tista skrivnostna usoda, ki nam jo je navrgla, da smo v njej hote ali nehote. Odslej smo, tako si domišljamo, le še igrača v rokah ljubezenske strasti.[4]

Sv. Pavel sicer uporablja samostalnik ljubezen, vendar z njim ne označuje od nas neodvisne resničnosti, temveč funkcijo. Pred očmi ima osebo, ki ljubi. Subjekt ali nosilec ljubezni je torej oseba in ne obratno. Oseba ljubi tako, pravi sv. Pavel, da je potrpežljiva, ni nevoščljiva, ne išče svojega, ne misli hudega, se ne da razdražiti, temveč vse prenaša in vse veruje (prim 1 Kor 13,4–7). Odgovornost za odnos ljubezni je pri Pavlu na osebi.

Drugi način mistifikacije ljubezni je, denimo, izjava: »Ti si moja ljubezen.« V tem primeru oseba svoje občutenje, ko vidi drugega ali ko misli nanj, projicira ali fiksira na drugega. Drugi je to, kar oseba, ob njem občuti. Oseba, ki misli, da ljubi, v resnici drugemu pripisuje lastne reakcije nanj. Objekt ljubezni postane subjekt ljubezni.[5] Nisem več jaz odgovoren, temveč je odgovoren drugi, ki me obvladuje zaradi lastnosti, ki jih ima in jih jaz občutim kot ljubezen.

Že na prvi pogled je jasno, da je ta logika v nasprotju s Pavlovo, ko oseba v celoti prevzema odgovornost za razmerje do druge osebe in se ne obnaša kot talec ali celo žrtev druge osebe, v smislu: ne morem si pomagati, ker me drugi tako privlači. In ker me privlači, mi tudi pripada. To navadno vodi v prisiljevanje drugega v odnos in tudi v zasvojenost z drugim, skratka v patologijo ljubezni, ki lahko dva, če tega ne prečistita, pripelje celo v zakon, ki je vnaprej obsojen na neuspeh. Kajti ta, ki se ima za žrtev lastnosti drugega, se tem lastnostim, tako pravi, ne more upreti, zato izsiljuje odnos, v katerem se osebi, ki jo zaradi njenih lastnosti hoče imeti zase, v vsem podreja in s tem izgublja sebe in svoje dostojanstvo.

Sv. Pavel nas uvaja v še eno razlikovanje, da namreč prijetnost, ki jo občutimo ob drugi osebi, še ni ljubezen. Prijetnost ali neprijetnost sta zaznavi. Če so pri majhnem otroku zadovoljene osnovne potrebe, se otrok prijetno počuti. Zaznava prijetnosti postane za otroka matrica za prijetna občutja kot so: zadovoljstvo, sreča, upanje, ljubezen … Prijetnost je torej prvinski doživljaj, ki je za poznejše izgrajevanje ljubezni zelo pomemben, sicer v možnost ljubezni nenehno dvomimo, a kot rečeno, ga ne moremo enačiti z ljubeznijo.[6] Celo nasprotno, ko zaradi ljubezni, kot pravi sv. Pavel, z drugim potrpimo in mu izkazujemo dobrotljivost, lahko to občutimo kot breme, kot neprijetno odpoved svojim načrtom in željam. A vendar odpoved sprejemamo, ker nas osmišlja. Smislu torej sledimo, čeprav pri tem občutimo tudi neprijetnosti.

Sv. Pavel nas v svoji himni ljubezni popelje daleč stran od vseh mistifikacij ljubezni, o katerih smo kratko spregovorili, saj  razume ljubezen kot služenje, ki se lahko s prijetnimi občutki pokriva ali pa tudi ne. Mnogi, pravi sv. Pavel, govorijo o ljubezni vzvišene človeške in angelske jezike, in sicer tako, da sanjarijo, na primer, po vzoru srednjeveške keltske legende o Tristanu in Izoldi, ali o tragični ljubezenski zgodbi Romea in Julije. Toda vse to je bolj podobno brnečemu bronu kot pravi ljubezni.

Sv. Pavel sklene svojo himno ljubezni z mislijo, da ljubezen nikoli ne mine. Toda ljubezen, ki ne mine, je Bog sam. Samo v njem ima ljubezen samostojno bit, je torej samostalnik, in je hkrati funkcija, kajti Bog je dejanje ljubezni. Samo ta ljubezen ne bo prešla. In prav po njej hrepenimo, pa naj se tega zavedamo ali ne. Z vsem svojim bitjem smo naravnani na to ljubezen, ki se nam skozi čas na mnoge načine skrivnostno podarja. In kadar se zedinja z nami, takrat se tudi naša ljubezen iz mistifikacije ljubezni spreminja v resničnost.

[1] Dr. Zoran Milivojević, Formule ljubezni, Mladinska knjiga, Ljubljana 2009, str. 17.
[2] Prim. prav tam, str. 16
[3] Prav tam, str. 16
[4] Prim. prav tam, str. 24–26
[5] Prim. prav tam, str. 26–27
[6] Prim. prav tam, str. 37

5 KOMENTARJI

  1. Martin:Mene pa ta Pavlova beseda vedno znova prepričuje,da se lahko začnem učiti ljubiti spet danes…

  2. Ena pripomba, splošno, izziv, mogoče:

    Trdim, da je v temeljih nekaj hudo narobe.

    1. Država ne vzgaja.Samo izobražuje.Pravijo in pišejo tako.
    Gre za perverzno Laž. Država in Paradžava, obe vzgajata. To počenjata, prepleteno premeteno, temeljito.
    2. Cerkev, mislim RKC trdi na celi črti, da tudi vzgaja, da bi rada in, da mora vzgajati, da je to poslanstvo
    in nujnost, ker, da, če hoče naučiti svoje verujoče duše, jih mora vzgajati.Nujno, brezpogojno, potrebno kot Sahari voda.
    V dejanskosti pa gre za meni nerazumljiv kontrapunkt za katerega ne vem ali je kot tak nujen in načrten ali pa je le relativna slučajnost. V vodenju RKC na splošno, opazovano nenačrtno od zunaj , Ljubezni, brezpogojne Ljubezni ni opaziti veliko – skratka vodenje je podobno kot v civilni sferi, brezkompromisno strokovno, tehnično, dogmatska, tehnološka, znanstvena, politično družbena, toga, neomajna, starokopitna in skrajno rafinirana in solidno zgrajena, vzdrževana in varovana sofisticirana organizacija
    strateških in operativnih projektov. Da poenostavim: “Kam so izginili novi svetniški možje in ženske?”
    Kje, kdaj je nazadnje močan svetniški človek na vrhu Cerkve navduševal, vodil in premagoval bariere in odpiral vrata v Nebesa…?
    Vem, da so ti, po katerih sprašujem v zadnjih sto letih, znani, ve se zanje, do veljave pa niso nikoli prišli-imenuje se Svetnike in Blažene iz preteklosti, sedanjih se ne čuti po “kanalih vrhov Cerkve” ,hkrati pa se menca in stagnira in razpravlja o še neuresničenih postulatih vatikanskega koncila iz 60.let 20. stoletja in se ustavlja na dveh-treh ključnih strašno negativnih nerešenih zadevah vsaj zadnjih 30 let ….veliko premalo pa se ve o resnici bojev za oblast – položaj 1.rimskega škofa v zadnjih desetletjih..
    koliko je Ljubezni v sami špici, da bi lahko obravnavali in delali uspehe v celotni piramidi Krščanstva…
    ko strtele tolčejo v vrh kupole Sv.Petra in, izgleda tako, simbolično močno opozarjajo, itd, itd.

  3. Sprašujem podobno, kot Frančišek. Menim pa, da razen molitev za Cerkev (v prvi vrsti), se moramo vrniti na župnije, bližje župnikom in prepoznati šibkosti celotne organizacije pastoralnega dela. Z našimi skromnimi talenti lahko zamašimo “luknje”. Največje delo pa bomo opravili, ko bomo (nekatere) župnike prepričali v prednosti delegiranja dela. Duhovnik je zato tukaj, da posvečuje svet. Laiki smo tukaj zato, da delamo vse ostalo. Tam, kjer je to že danes jasno, pastorala deluje in uspehi se bodo širili tudi višje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite