»Sovražim religijo. […] V Koranu je samo sovraštvo, islam je drek, tako mislim. Nisem rasistka, sploh ne. Ni mogoče biti rasist proti religiji. […] Vaša religija je drek, vašemu Bogu porinem prst v ritno luknjo, hvala, nasvidenje.«
Chapeau (klobuk dol), bi rekli Francozi, veliko si upa, sploh pa v primerjavi s poslancem Siterjem in našimi dežurnimi zmerjavci kristjanov in njihove vere.
Poveličevanje komunističnih zločinov, udrihanje po Janši in sramotenje krščanstva je najlažja pot za izhod iz anonimnosti
Biti poslanec in ne biti opažen je tako, kakor če bi sedel na žerjavici: peče, boli, na vsak način je treba vzbuditi pozornost. In v Sloveniji je najlažja pot za izhod iz anonimnosti poveličevanje komunističnih zločinov, udrihanje po Janši in sramotenje krščanstva. Za preboj v javnost si je Siter izbral najbolj preizkušeno temo: sramotenje krščanstva, po načelu copy paste kraje pa je prevzel Kordišev medij: majico. V državnem zboru je nosil majico s prometnim znakom križ prepovedan, nad njim pa napis Bad Religion – Zlobna religija. Tistim, ki so po vojni podirali križe in minirali cerkve, je v grobu odleglo. Njihov strah, da ne bodo imeli naslednikov in posnemovalcev, je bil odveč.
Kljub temu pa Sitarjeva zloraba državnega zbora za lastno samopromocijo ni bila deležna splošnega odobravanja. Zbodla je celo njegovega tovariša, poslanca Franca Trčka – no, tega pa poznam –, ki »pri 51 letih starosti res nimam več ne volje, ne časa za tozadevne infantilnosti in tudi ne za sodelovanje z ljudmi, ki mislijo, da je to kul«. Vsaka čast, gospod Trček, če kaj, je to pogumno v današnji Sloveniji!
Sramotenje religije
Na spletu se je pod sliko Siterja s svojo samopromocijsko majico nekdo spraševal, če bi si poslanec upal kaj podobnega storiti na račun islama in muslimanov. Res, kaj bi se utegnilo zgoditi?
Takoj sem pomisil na satirični časnik Charlie Hebdo, ki je objavil karikature Mohameda, islamista pa sta zato točno pred petimi leti hladnokrvno pobila pol redakcije. Ko sem v Parizu študiral in poučeval, sem večkrat vzel v roke njegovega predhodnika Hara-Kiri Hebdo. Ne pomnim, da bi kdaj manjkala kakšna krepka na račun krščanstva in kristjanov. Bili so tudi izvirni, moram priznati. Ko je papež Janez Pavel II. prvič obiskal Francijo, so bile zunanje strani prepojene z vonjavo kadila, ki se uporablja pri liturgiji, tako da je trafika dišala kot kakšna cerkev, kjer se je pravkar končala slovesna maša. Skratka, idej jim ni manjkalo, ko je šlo za smešenje in žaljenje krščanstva.
Iz radovednosti, koga imajo na tapeti danes, sem odprl spletno stran Charlieja. Ni me razočaral, tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ena od karikatur prikazuje golo žensko na oblaku, ki nastavlja zadnjico, v rokah pa drži napis: Je suis Mila – Jaz sem Mila, nad njo pa je trikotnik z očesom, tj. s simbolom krščanskega Boga, Svete Trojice.
Ko rep med noge stisne celo Charlie Hendo
Brskal sem naprej, da bi odkril, kaj to pomeni. In sem odkril. Šestnajst letna Mila je 18. januarja objavila na Instagramu video, v katerem je povedala, kaj misli o religiji, še posebej o islamu:
»Sovražim religijo. […] V Koranu je samo sovraštvo, islam je drek, tako mislim. Nisem rasistka, sploh ne. Ni mogoče biti rasist proti religiji. […] Vaša religija je drek, vašemu Bogu porinem prst v ritno luknjo, hvala, nasvidenje.«
Chapeau (klobuk dol), bi rekli Francozi, veliko si upa, sploh pa v primerjavi s poslancem Siterjem in našimi dežurnimi zmerjavci kristjanov in njihove vere. Rep med noge je stisnil celo Charlie, saj je na njegovi karikaturi simbol krščanskega Boga, ne pa Alaha ali islama.
V Franciji je završalo, in to pošteno. Na družbenih omrežjih se je Milin video bliskovito razširil in tudi reakcije nanj. Ljudje jo zmerjajo, ji grozijo s posilstvom in smrtjo. Seveda je deležna tudi pohval za svoj pogum in podpore. Sošolka je razkrila, kdo je Mila in kje živi. Danes ne more več v šolo, je prenevarno. Tožilstvo je odredilo preiskavo, in to v dve smeri: kdo Mili grozi in ali je zagrešila »spodbujanje verske nestrpnosti«.
Mila s svojo izjavo pognala v tek družbeni, politični, državni in islamski valjar
V to je posegla tudi pravosodna ministrica Nicole Belloubet z izjavo: »Žalitev religije je nesporno napad na svobodo vesti, to pa je hudo.« Ta izjava je poleg odobravanja požela tudi zgražanje.
Nicolas Dupont-Aignan, predsednik Debout la France (Vstani Francija!) besni: »Nicole Belloubet je izumila prestopek bogokletja. To je škandalozno! Ta vlada je zamenjala francosko svobodo ‘Charliejevega’ duha s podrejanjem islamističnemu terorju.«
V bran dekletu je priskočila tudi Marine Le Pen, predsednica skrajno desnega Narodnega zbora: »Izjave mladega dekleta so ustni opis Charliejevih karikatur, nič več in nič manj. Komu se to lahko zdi vulgarno, vendar ni sprejemljivo, da jo zaradi tega nekateri v 21. stoletju v Franciji obsodijo na smrt.«
Drugače meni Abdallah Zekri, vodja Francoskega sveta za muslimanski kult, ki predstavlja muslimane pri oblasteh. Najstnico je obsodil, da je »ustvarila določeno situacijo. Dekle ve, kaj govori. Za to je prevzela odgovornost. Glede kritiziranja religij se strinjam, toda psovati in vse, kar je sledilo … Zdaj naj prevzame posledice za svoje govorjenje. Kar je iskala, je dobila. Kdor seje veter, žanje vihar.« To je razdražilo državno sekretarko za enakost med spoloma in je izjavo muslimanskega predstavnika označila za »kriminalno in kaznivo«. Tožilstvo je ustavilo preiskavo proti dijakinji, njo in njeno družino pa varuje policija. Njen advokat je ogorčen: »Gre za skrb za varnost in o tem bi se morali vsi spraševati. Dijakinja uresničuje v letu 2020 svojo pravico, da kritizira islam in ne more več v šolo.« Skratka, razumeli smo: Mila je s svojo izjavo pognala v tek družbeni, politični, državni in islamski valjar.
Sekularnosti ni brez krščanstva
Če poslanec Siter in njemu podobni pljuvajo po krščanstvu in kristjanih, je to zato, ker živi v civilizaciji, ki jo oblikuje krščanstvo, od 10. stoletja dalje pa njegova zahodna izvedba. Jezusovo razlikovanje med Božjim in svetnim kraljestvom je prvi prevedel v družbeno in institucionalno stvarnost papež Gregor VII. v Canossi 28. januarja 1077, ko je zrelativiziral cesarjevo oblast in s tem začrtal meje tudi papeški oziroma duhovni. Papež je sprožil revolucijo, ki je uspela do te mere, da smo pozabili, kje je vir delitve oblasti, sekularnosti. Uspelih revolucij si ne zapomnimo, njihovi dosežki so samoumevni, v spominu ostanejo samo neuspešne in nedokončane, pravi zgodovinar Tom Holland v delu Millenium – Tisočletje. V zadnji knjigi Dominion – Vladavina pa v zvezi z atentatom na redakcijo Charlie Hebdoja zapiše:
»Čemu morilska prekomerna reakcija zaradi nekaj karikatur? Zakaj ne bi mogli storiti muslimani enako kakor katoličani, ki so vedno znova pokazali, da so sposobni požreti bogokletja proti svoji veri? Ali ni že čas, da islam dozori in vstopi v moderni svet tako kakor je to storilo krščanstvo? Toda zastavljati takšna vprašanja pomeni sprejeti srž sekularistične domislice: da so v bistvu vse religije enake. Predpostavlja se, da obvezno sledijo, podobno kot metulj, ponavljanju istega življenjskega ciklusa: reformacija, razsvetljenstvo, zaton. Predvsem pa to pomeni, da se ne zavedamo v kolikšni meri je sekularnost, ki jo izvaja Charlie Hebdo krščanski produkt, ne pa emancipacija od krščanstva. […]
Sedaj v dobi Charlie Hebdoja ima Evropa nova pričakovanja, nove identitete, nove ideale. Vendar ni nobeden od njih nevtralen; sleherni od njih ni nič drugega kakor sad krščanske zgodovine. Če si to predstavljamo drugače, če mislimo, da so vrednote sekularnosti brezčasne, je to – res ironično – najbolj zanesljiv dokaz, kako globoko krščanske so.«
Krščanstvu se je potrebno zahvaliti za vizualne medije
Pričakovati od islama, da bo posvojil sekularnost à la krščanstvo, pa naj se sekularnost še tako prikazuje kot nevtralno in neodvisno od krščanstva, je Sizifovo delo, ki pri veliki večini muslimanov zbuja odpor. Kaj večina njih misli o zahodni civilizaciji, ki jo imajo za krščansko, je znano. Tudi tam, kjer so manjšina in pomešani med drugimi, se danes porajajo skupine, ki hočejo islam reformirati skladno z njegovi začetki, po zgledu prve, Mohamedove ume.
Tisti, ki prešerno pljuvajo po krščanstvu, dobro vedo, da se jim za to ne bo nič zgodilo. Razen, da jih bodo ideološki somišljeniki razglasili za umetnike, izvirneže, pogumne kritike ipd., pa še javno prepoznavnost in boljšo kariero bodo rokohitrsko dosegli, brez napora, zgolj z nekaj psovkami. Vsega tega pa ne bi mogli početi brez krščanske ustvarjalnosti. V resnici jahajo na valovih krščanstva, na njegovih stvaritvah od vrednot do institucij … In ko se Siter promovira s podobo prometnega znaka prepovedan križ po vizualnih medijih, povejmo z Regisom Debrayem še to, da se je treba krščanstvu zahvaliti za vizualne medije, ker je za razliko od judovstva in islama uveljavilo upodabljanje in zavrnilo ikonoklazem, tj. prepoved upodabljanja.
