Miklavž, Dedek Mraz in Božiček

Za nami je god sv. Miklavža, dobrega škofa iz Mire, ki je eden najbolj prepoznavnih krščanskih likov. Po običaju Miklavža najbolj pričakujejo otroci, saj jih obdari z darovi in tako nagradi njihovo pridnost čez leto. Seveda je potrebno povedati, da škof Miklavž, z mitro in škofovsko palico, v družbi angelčkov in parkeljnov, v bližnji preteklosti ni bil javno zaželen. Bil je skromen, umaknjen v cerkvene prostore in tudi o darovih, ki jih je prinesel, so se otroci v šoli bolj na skrivaj pogovarjali, saj so bili sicer zasmehovani kot tisti, ki verjamejo v Cerkvene pravljice.

V šolah in na javnih prostorih je namreč kraljeval Dedek Mraz. To ni bila ravno kakšna avtohtona pojava, ampak bolj podomačena figura sivega starca s kučmo in palico, ki je k nam prisopihal iz Rusije, ali še natančneje iz Sibirije, leta 1948. Ta je bil glavna atrakcija za otroke na praznovanju z imenom Novoletna jelka. To naj bi ljudi odvrnilo od tradicionalnega praznovanja božiča, saj naj bi večjo pozornost namenili novim časom, novi stvarnosti, novim resnicam, se pravi praznovanju Novega leta. Seveda tudi z dedkom Mrazom ni šlo čisto zlahka, saj ga je omadeževal informbirojevski spor in tako so nekateri predlagali, naj se preimenuje v oča Triglava, ali babico Zimo, nekateri so bili za Sneženega moža. Kakorkoli že, kot piše dr. Damjan Ovsec, je poseben odbor strokovnjakov in staršev dedka Mraza končne le potrdil, slikar Maksim Gaspari pa mu je v letu 1952, (to je bilo tisto leto, ko je bil verouk vržen iz šol, teološka fakulteta pa iz univerze) pridal nekaj atributov, kot so polhovka, pa ovčja suknja, koš daril in domovanje pod Triglavom. Dedek Mraz je imel pri nas uradni monopol vse do leta 1989, ko se je na ljubljanskih ulicah spet pojavil tudi Miklavž.

No, v zadnjih letih pa k nam, tokrat iz zahoda prihaja še ena decembrska pojava. Gre za Božička, ki naj bi otroke obdaroval na božič, njegovo ime pa je Santa Claus, kar je seveda jasna izpeljanka iz imena Saint Nicholaus, oz Miklavž. Lik Božička se je razvil v Združenih državah Amerike, v talilnem loncu različnih kultur in tradicij. Nizozemski priseljenci so v Ameriki praznovali svetega Miklavža na podoben način, kot ga poznamo tudi pri nas. Temu praznovanju so se priključila nekatera druga izročila zlasti iz Skandinavije. Nastal je novodobni mit, ki je bil verjetno prvič objavljen v letu 1823 pod naslovom Noč pred božičem. V pesmi se Božiček prevaža na sankah, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni. Ta potem otroke obdaruje tako, da se v hiše navadno spusti skozi dimnik.

To je naša decembrska realnost. Tako kot je bilo pred 60. leti, ko smo poznali in obhajali le Miklavža ne bo nikoli več. Trgovci z novci so iz vsega skupaj uspeli zakuhati tako vročo komercialno enolončnico, da sploh ni več važno ali vidimo v sprevodu angelčke, vile ali mora dobrodušne škrate. V decembru se trgovcem obrne toliko denarja, kot prej vse leto skupaj, zato seveda ni treba biti dlakocepski in malenkosten glede takih ali drugačnih likov. Važno je da so prijazni, kričavih barv, osvetljeni z vsemi vrstami luči, da prepevajo nevtralne božične pesmi.

Poplava dobrih mož, na vsakem koraku je dobro preračunana, da se našim otrokom svetijo oči. Tudi mi nehote podležemo in pozabimo kakšen je pravzaprav namen obdarovanja. Darovati del sebe. Iz sebe. In kaj danes darujemo najtežje? Svoj čas in pozornost. Otrokom, zakoncem in prijateljem, ostarelim, tistim, ki jih že dolgo nismo videli, pa bi jih morali, tudi tistim, ki jih ne poznamo, a se bodo ob prijazni gesti ustavili in zamislili. Seveda se bodo našli tudi taki, ki bodo brezdušno zamahnili z roko in zalajali v odgovor. Ampak takim tudi Miklavž, Dedek Mraz in Božiček ne morejo pomagati…

Foto: otrocarije blog