Miha, blog: Jaz in javna uprava

7

Delo v javni upravi sem prvič spoznal, ko sem delal kot študent v fotokopirnici Ministrstva za gospodarstvo. Takrat je bila Janševa vlada in gospod Vizjak je bil minister. Kregan sem bil, če sem preveč delal. So prišli gospodarski pravniki do mene in me prosili, naj jim skopiram knjigo. Pridejo v torek in mi rečejo, da se jim mudi in da imam časa do petka. Dela tako ali tako ni bilo in sem zadevo opravil v kaki uri. Jih kličem, me kregajo in rečejo, da se resda mudi, a kopije potrebujejo šele v petek, nič prej. Kopije so tako romale na rob mize, kjer so počakale na petek.

Nato pride študentsko delo na Centru RS za poklicno izobraževanje. Tri leta sem preživel kot eden tistih, ki so na roko pripravljali priloge k spričevalu za slovenske srednješolce. Tri mesece smo trije potrebovali za pripravo prek trinajst tisoč dokumentov, ki so jih nato šole natisnile in potisnile v roke svežim maturantom. Ker sem delavne in pridne narave (ha!), sem vsako leto dobil večjo odgovornost. Celotno delo je zajemalo birokratske postopke zavoljo birokracije in prepričevanje samega sebe, da ima moje delo namen.

Sloves o moji izjemni delovni vnemi se je kmalu razširil po Centru in zaradi te so me poklicali k sodelovanju pri projektu, na katerem sem potem delal zadnje leto svoje zaposlitve. Polovičen deloven čas, minimalna plača, precej birokracije, a delo na projektu, ki ni samo sebi namen. Vodenje spletne strani, ki ima sto dvajset tisoč letnih obiskovalcev in pomaga osnovnošolcem lažje najti svojo strast in pot v življenju. Velika avtonomija, še večja odgovornost, slabi pogoji, a dober projekt. To je bila moja prva zaposlitev.

In tako se je začelo…

Prve tri mesece smo hodili po Sloveniji in imeli fokusne skupine z osnovnošolci. Stran sem želel voditi kot startup – najti svojega uporabnika, ga spoznati in mu podati storitev, ki jo bo z veseljem uporabljal. Izdelal sem analize obstoječe spletne strani, pisal smernice za razvoj v prihodnosti, naredil nekaj napak, se veliko naučil in bil vedno obdan z odlično ekipo. Priznam, da sem v delu užival. Občutek, da nekaj malega spreminjaš v družbi, odtehta sicer nizko plačo in mizerne delovne pogoje.

Kmalu se je izkazalo, da še tako dober projekt ni dovolj, da preživiš kolesje javne uprave. Projekt izvaja Center RS za poklicno izobraževanje; javni zavod, ki obstaja že nekaj desetletji in za katerega se niti ne ve, s čim točno se ukvarja. Ima direktorja, projektne pisarne, računovodstvo, nekaj deset redno zaposlenih, nekaj za določen čas, in precej veliko število avtorskih in podjemnih pogodb. Prav tako izvaja evropske projekte, na katerih dela samo en človek- a na njem pase zaposlitev več ljudi. Tako se krpa proračunske luknje.

Center skupaj zasega dobra tri nadstropja in okoli deset pisarn na vsakem nadstropju. V prvem in drugem nadstropju imamo projektne pisarne, ki vodijo birokracijo, ter pravnike, ki se ukvarjajo s poklici in poklicnimi standardi. Na tretjem sem bil jaz. Nadstropje, ki se deli na dva dela. Tiste, ki ustvarjajo srednješolske izobraževalne programe, ter tiste, ki spremljajo kvaliteto in izvedbo teh programov. Vsega skupaj zaposlenih prek dvajset ljudi, a dela jih le peščica. Delo je pač sezonsko oziroma ga že dolgo več ni, saj se je zadnja leta uvedlo zares majhno število novih programov. Nekaj tednov na leto jokajo, da imajo delo – potem zopet tišina.

Delo, nedelo…

Tu se potem začnejo igrice. Nihče ne sme omeniti, da nima dela. Tako nekateri zaposleni vsak dan jedo zajtrk, malico in kosilo in si s tem osem urni delavnik zmanjšajo na dobrih pet ur. Center uporablja službene kartice, ki beležijo odhode in prihode, a problem je v tem, da jih ljudje ne uporabljajo. V času službe tako mnogo ljudi opravi še vse dnevne nakupe, BTC je pač blizu. Enkrat se je zgodilo, da so ljudje prihajali v službo sredi dneva, saj so jih zjutraj štempljali kar študentje. Vse skupaj brez posledic.

Več lahko preberete na blogu douchebag.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. So še iskreni, resnicoljubni in odgovorni ljudje, ki jim ni vseeno ali se dela v skupno korist ali v škodo.

    Spomnim se lanskega leta, ko sem bil vabljen pisno vabljen na urad ob določeni uri. Bil sem točen. Tajnica mi je rekla, da ni tistega, ki ga iščem. Pokazal sem ji vabilo. Pa je še kar naprej vztrajala, da tistega ni. Nisem odšel domov, ampak sem čakal. čez pol ure pa je ta odgovorna oseba prišla, natovorjena z raznimi trgovinskimi vrečkami.

  2. Če bi h krizi tako pristopili kot je avtor tega prispevka, bi že zdavnaj odpravili slabosti.

    Zakaj hodijo med službo v trgovino? Zato, ker imajo premalo dela. Premalo dela pa imajo zato, ker jih je znatno preveč.

    Pa še tisto delo, ki je, ga je vsaj 1/2 nesmiselnega, nekoristnega in povzroča le stroške, torej škodo.

  3. Miha ,super si popisal svoje izkušnje.

    Kam je izginil denar: V Sloveniji ima ogromno birokratov sinekure, odlično plačane sinekure. Najbolj iznajdljivi in psihopatski birokrati pa kradejo državne firme ( kolhoze) in državne banke.

    CPI, Šola za ravnatelje, izpitni center, Zavod za šolstvo: to je toliko visoko plačane birokracije, ki nič pametnega ne dela. Še tisto kar naredijo, jim naredijo slabo plačani študentje. Sem zadnjič z grozo opazil enega, ki sem ga spoznal kot elektro inženirja in je nekoč bil nek glavni na CPI, kasneje pa nek ravnatelj, sedaj pa je inšpektor. V glavnih vrstah solidarnosti.
    https://www.facebook.com/dare.hribar?fref=ts : poglejmo kakšne abotnosti piše in to človek, ki je spacal tehnično univerzo in s tem dokazal, da zna logično razmišljati: ne vem, ali so bili eni privilegirani in so jim politično podpisovali dobre ocene pod izpiti. Tehnični faks je bil pred 30 leti zelo težek: to ni bil neka EF, PF, PeF, FOV, FF in ostala “humanistična” navlaka blebetanje s poudarkom na socializmu:

    “Spoštovani prijatelj/prijateljica,

    žal ti ne morem napisati osebno, ni časa, ni (več) energije…

    Dogaja se, kar se dogaja. Če ti je stanje v družbi pri nas v redu, preskoči vsebino na ono na koncu: “Lep in prijeten vikend ti želim!” Če ne, beri dalje.

    Poslušam pojekt VAL-a 202 in ZPM “Botrstvo”, poslušam novice, poslušam ljudi… Sama štala. Mi povedo, da sem dolžen 14.000,00 €. Pa vsak od mojih otrok je dolžen 14.000,00 €… Pa tvojih tudi. Zakaj? Komu? To je že stanovanje… Pizda, pa saj mi nismo kadli!!! Kradli in krajo so omogočili/omogočali in jo še omogočajo: SDS, DS, DL, DESUS, SLS, NSI! Zakaj, vsi ti so do zdaj BILI V VLADI!!! In kje smo? Prodaja družbenega premoženja, ki prinaša 40 MIO dobička na leto za 120 MIO, je rop ljudstva! Prodaja družbenega premoženja, ki prinaša 60 MIO na leto za 700 MIO, je rop ljudstva! Prodaja… Prodaš le enkrat, po tem ni kaj več prodati…

    Že nekaj časa se intenzivno ukvarjam in delam na tem, da bi se to spremenilo. Da bi odgovorni (vsi imajo ime in priimek!!!) za to odgovarjali. Odgovornost je zame zgolj kazenska oziroma materialna! Pravniki “oziroma” tolmačijo kot in/ali… Družbene, moralne, etične… blablabla… odgovornosti ni! Oziroma je, a se zanjo vsem, ki imajo polna usta odgovornosti, gladko jebe.

    Nima smisla ponavljati, zakaj ne volit parlamentarnih strank. Sem eden tistih, ki smo organizirali vstaje, hodili po Sloveniji in poskušali prepričati ljudi, naj se nam pridružijo na cesti, naj rečejo “NE!” krajam, poniževanju, lažem, izkoriščanju… Žal nismo bili uspešni. 394.000 ljudi živi na robu oziroma pod pragom revščine, okrog 125.000 ljudi je brez službe, ljudje nimajo za kruh. Dobesedno. A na cesti, pred parlamentom, na ulicah, pred (propadlimi) tovarnami ni bilo nikogar… V pogovoru z znanci pa je ves čas tema – kraja, krivica, lopovščina, korupcija… Halo? Hkrati pa: vstajniki so podkupljeni, vstaniki so naščuvani, vstajniki so same stare face…

    Ne morem verjet…

    Vstajniki smo ljudje, ki se prej nismo poznali, se nismo nikoli srečali, pojma nismo imeli eden o drugem, da sploh obstajamo… Smo ljudje, ki smo se (naključno) srečali le z IDEJO in s CILJEM. Smo ljudje, ki smo rekli: “Ne, mi se tega ne gremo več!!! 23 let smo volili lepe, pokvarjene in smrdljivo zlagane nasmeške, ki so nam kradli in lagali, zdaj pa se ne gremo več te svinjske in podle igre!”

    Sistem nas je prisilil ustanoviti stranko. Drugače sistema pač ne moreš spremeniti. Žal!

    Vstajniki smo ustanovili Solidarnost. Ker verjamemo v solidarnost in v Solidarnost. Ker menimo, da ni druge, kot solidarnost.

    In mi pravijo ljudje, tudi tisti, ki jih zelo cenim: “Podpiram vstajništvo, ne maram teh politikov, zaupal/a sem vam, ampak vi imate stare face!” Jaz pa odvrnem: “Jap, imamo jih. Če more kdorkoli katerikoli od teh starih fac kaj očitati, naj mi sporoči. Imamo dokaj strog etični kodeks in etično komisijo – če kaj veste o teh ljudeh, mi povejte in jih bom prijavil naši etični komisiji! To je v našem interesu – mi želimo imeti “čiste” člane!” No, do danes nisem dobil nobene konkretne prijave… No ja, razen da je stara faca… Pa vendar, to so ljudje, ki sem jih srečeval na protestih, drugih, svojih prijateljev, znancev nisem srečal…

    V telefonu imam vpisanih okrog 1600 ljudi, če denimo poznam še enkrat toliko ljudi, katerih telefona nimam, je to 3200 ljudi. Od teh 3200 ljudi sem na vstajah srečal le enega bivšega sodelavca, enega bivšega študenta, enega svojih otrok (ki je tja zalezel zgolj zato, da bi bil poleg, če in ko se je dogajalo sranje:)) in videl eno hčerino prijateljico… Če upoštevamo Bayesovo formulo, je hitro jasno, kje smo… Vstajniki nismo ljudje, ki bi si nas nekdo zaželel, izbral tako kot v izložbi ali na polici v Mercatorju (ki ga mimogrede tudi prodajajo) in bi si želel, da je lep, da lepo govori, da mi je na splošno všeč, da je čist, umit, da ni bil še nikoli v nobeni stranki, da se smehlja,… Potem bi ga pa dali v stranko in bi bilo to to. Vedno se moram po moje vprašati, kaj sem jaz naredil, da bi bilo drugače, kako sem jaz prispeval k temu…

    Vstajniki smo ljudje, ki se angažiramo, ki se trudimo, razmišljamo, delamo – vse v svojem prostem času in izključno s svojim denarjem! Teorije o milijonih v Nemčiji ali kaj vem kje še, so IZKLJUČNO plod bolnih in PODLIH insinuacij!!! Pa da smo podkupljeni, plačani, nastavljeni… Če kdo ne verjame, mu lahko pokažem svoj bančni izpisek – čisti minus in samo minus… Bi pa rad, da pridejo k meni oni, ki so pri Rotniku (TEŠ) v trezorju našli 3.5 MIO gotovine – kaj bi dal, da jih najdejo še pri meni! Ali pa one, ki so pri JaJotu našli 230.000 k€ viška ali one, ki so našli viška 2.6 MIO pri Nje… Častim pivo, samo da najdejo, pa če bo tudi le 10% tega…

    Konec koncev pa – vsak ima možnost pridružiti se nam pri spreminjanju družbe na bolje, za poštene odnose, za aktivno spreminjanje gnilega sistema. Žal po nas zgolj pljuvajo, nas obsojajo, žalijo… Ni da ni. In edino to boli. Ne apatičnost in pasivnost – lažnive in izmišljene obsodbe. Ni fino…

    Ena od možnosti, da prispevaš k spremembam je, da se v nedeljo odločiš za katerokoli od novih list. Če bi ti razlagal, zakaj je Solidarnost (po moje) najboljša, bi trajalo predolgo… Ampak stare so se v 23. letih zagotovo “izkazale” in “pokazale”… Rezultat je (delno) viden! Se bojim, da še ne povsem… Ja vem, obsojati stranko ni pošteno – so konkretni ljudje, ki so naredili, kar so – bodisi dobro, bodisi slabo… Dasiravno dobrega vidim bore malo…

    Tudi ignoriranje volitev absolutno ni rešitev!!! Je podpora tistim, ki dobijo na volišče največ volilcev. (Namerno ne pišem “volivcev”…)

    Kar lahko rečem za Solidarnost je, da smo tukaj pošteni in iskreni ljudje, ki ne gledamo nase, ampak na splošno dobro, na odkrite odnose, na socialno, solidarno in pravično družbo, na medčloveške odnose… Proti doktrini: “homo homini lupus.” Meni so pošteni, dobronamerni in iskreni ljudje ključni. Če ne bi bilo tako, me ne bi bilo poleg. O idejah solidarnosti ne bi, ker bi bilo vse tole še precej daljše – prebereš si lahko na solidarnost.si.

    Torej, pojdi v nedeljo na volitve in podpri koga od novih…

    Za tiste, ki ste brali in za tiste, ki ste preskočili: lep in prijeten vikend ti želim!”

  4. No dolgo je bilo, pa sem vseeno prebrala do konca.

    Avtorju pa tole; verjamem tebi osebno, da si iskren in pošten. Ne morem pa verjeti VSTAJNIKOM, niti SOLIDARNOSTI: zakaj?

    Ko je padel Janša ste vstajniki popolnoma poniknili, zato si človek ne more kaj, da ne bi mislil, da je bil cilj vstajnikov,onemogočiti Janšo.

    V SOLIDARNOSTI je toliko ljudi, ki so krepko prispevali k mizernemu stanju, v katerem je sedaj Slovenija, zaradi teh ljudi SOLIDARNOSTI ne moremo verjeti.

    Sedaj smo že po volitvah, po rezultatih volitev lahko vidite, da je mnogo takih skeptikov, kot sem jaz, mislim, da upravičenih.

    To, da ste dobili mnogo manj glasov, kot ena PIRATSKA stranka, z enim samim drugorodnim kandidatom, vam vse pojasni!

    Ker mislim, da se pošteno in iskreno trudite, vam svetujem, da svojo energijo usmerite v projekte, ki bodo bolj perspektivni kot SOLIDARNOST s svojimi zgubanimi, novimi obrazi.

    Brez zamera in lep pozdrav.

  5. Zdi se, da je bistvo tega bloga v tem, da je avtor lahko poudaril, da je prvič začel delati kot študent v javni upravi za časa Janševeve vlade in da je bil takrat Vizjak minister. Izgleda, kot, da pred tem in po tem nismo več imeli javne uprave.

  6. “Pavel”, si ne morem kaj, da se ne bi opral svinjarij, ki si jih natresel po meni. Ne dojamem bistva tega komentarja, saj ne vem, ali se nanaša na javno upravo, na moje opravljanje izpitov na fakulteti, na vstajništvo, na stranko Solidarnost ali celo bolj na nekaj drugega oziroma na nič. Zgolj na bolno sovraštvo do neke osebe, konkretno do mene. Najbrž sem se ti v preteklosti s čim zameril, ali pa tudi ne, a si le tak anonimni “junak”, da se na tak način znašaš, pljuvaš in svinjariš brez enega samega argumenta. Ali pa si hotel povedati, da si car, ker poznaš nekoga, ki je nekoč delal na CPI. Ja, tam sem bil izbran (med ničkoliko kandidati) za vodjo področnih skupin za elektrotehniko in računalništvo. Kasneje sem dobil nalogo v slovenski izobraževalni sistem vpeljati še mehatroniko, tako sem potem vodil še to področje. Seveda ne poveš, kdo si, da ne bi ljudje prepoznali tvoje bolezni in bi s tem postal stigmatiziran. Pa osebno menim da si že, in je to le posledica tvoje nesposobnosti vklapljanja v družbo. Ja, pa tudi sem skoraj prepričan, da vem kdo si. In od kje tole pisanje… Jap, pa res je tudi, da kolikor vem, ne poznam prav veliko tako bolnih, kot si ti. K sreči…

    Pa lepo po vrsti…

    “CPI, Šola za ravnatelje, Državni izpitni center, Zavod za šolstvo: to je toliko visoko plačane birokracije, ki nič pametnega ne dela.” Kdo si ti, da bi mogel soditi o tem? Mogoče bi navedel, kje delaš, kakšne so tvoje sposobnosti, kdo ti je podelil kompetentnost za ocenjevanje dela toliko ljudi na vseh navedenih ustanovah?

    “…poglejmo kakšne abotnosti piše in to človek…” Slovenščina ti očitno ne v šoli ne zdaj ni (bila) “jača strana.” Abotnost je lastnost abotnega človeka, ti pa si mislil na abote, ampak to pri vsem tem niti ni tako hudo – kakšen tečaj slovenskega jezika, pa (ti) bo (šlo) bolje…

    “…ki je spacal tehnično univerzo in s tem dokazal, da zna logično razmišljati…” No ja, spacal… Fakulteto sem končal s povprečno oceno “prav dobro 8”, pri tem nisem nikoli ponavljal letnika ali pavziral. S tem, da sem v tretjem letniku dobil prvega od mojih otrok in je bil zaradi tega moj nadaljnji študij nekolikanj otežen… Mi je pa všeč, da mi priznavaš sposobnost logičnega razmišljanja. Se tudi meni zdi, da to danost pa le imam. Je pa hkrati res, da pri tebi to pogrešam, saj navajaš nebuloze, kjer z eno svojo (globokoumno) izjavo zanikaš spet svojo drugo (globokoumno) izjavo… Tudi logika se ne zdi tvoje močnejše področje…

    “ne vem, ali so bili eni privilegirani in so jim politično podpisovali dobre ocene pod izpiti.” Takrat je bila zgolj ena politična opcija: KPJ. Del te jaz nisem bil nikoli, torej če uporabiva mojo prej omenjeno sposobnost logičnega razmišljanja, ki mi jo mimogrede med drugimi priznavaš tudi ti, so mi morali podpisovati dobre ocene zgolj na podlagi rezultatov pisnih in ustnih delov izpitov. Naj pojasnim – na takratni FER, današnji FE, je bilo takrat 44 izpitov (brez diplome), od tega 41 pisno in ustno, kar pomeni, da si lahko prišel do ustnega izpita, si moral pozitivno pisati pisni izpit. Vendar, če ustno nisi bil uspešen, tudi pisni del ni pomenil ničesar. Tako da bi težko dobil 85x pozitivno oceno, ne da bi znal… Ker izhajam iz knapovske oziroma iz delavske družine, ti je (po logiki) jasno, da ocen tudi nisem mogel kupiti, kot je danes kje in kdaj to v navadi… No, ker vseh mojih služb nisi navedel, ti povem, da sem delal tudi kot projektant in razvojnik v še dveh podjetjih, kjer sem pa vseeno moral pokazati svojo strokovnost in znanje iz elektrotehnike(!), ne glede na podpisane izpite, drugače mi najbrž ne bi dajali plače, saj izdelkov ne bi mogli prodajati, ker jih ne bi bilo… Tako more biti tole pljuvanje (spet “po logiki”) zgolj plod tvojih bolnih blodenj in sovraštva, saj za to ni nobene racionalne podlage.

    ” Tehnični faks je bil pred 30 leti zelo težek: to ni bil neka EF, PF, PeF, FOV, FF in ostala “humanistična” navlaka blebetanje s poudarkom na socializmu” Ja tukaj se pa tudi jaz (delno) strinam s tabo. Predvsem o “teži” tehničnih fakultet pred tridesetimi leti. Dasiravno ne morem soditi o ostalih, ki si jih navedel, ker jih ne poznam. Od naštetih malo poznam le FF, ker sem moral tam, za opravljanje še ene mojih služb, ki je tudi nisi navedel, pridobiti pedagoško-andragoško izobrazbo. Dvomim pa, da je to navlaka s poudarkom na socializmu, ker imajo take fakultete tudi v ne-socialističnih državah.

    “V glavnih vrstah solidarnosti.” Jap, sem eden od aktivistov VLV (Vseslovenska ljudska vstaja), ki smo pripravili 5 vseslovenskih ljudskih vstaj v Sloveniji in še kup protestov. Nikoli se nisem skrival in kot organizator sem bil na vstajah vedno v prvih vrstah. Ja, me je bilo sram, a se nisem skrival. Pa ne sram, da sem bil aktivist, pač pa sram, da se moram na tak način boriti za tisto, za kar sem glasoval na referendumu leta 1990, a so nam potem člani, pripadniki SDS, DS, DL, DESUS, SLS, NSI (SKD), PS, SNS, SMS… direktno ali preko svojih nameščencev na ključne funkcije oziroma s svojo nesposobnostjo pokradli. Nato smo ugotovili, da z vstajami ne bomo dosegli ničesar, saj ko je “padel” JJ, interesa za vstaje ni bilo več. Referendume nam je JJ praktično onemogočil, ostane le, da ustanoviš stranko in tako poskušaš doseči spremembe. Tako sem postal soustanovitelj Solidarnosti. Sem v nekaterih organih, če pa ti temu rečeš glavne vrste, pač sprejmem. In na to sem ponosen, saj imam to srečo, da delam s poštenimi in z dobronamernimi ljudmi.

    No, ostalega ne morem komentirati, ker si zgolj kopiral moje razmišljanje, ki sem ga na FB delil s “prijatelji”, med katere očitno sodiš tudi sam, a ne pod imenom Pavel. Nikjer se nisi izjasnil, kje se po tvoje motim oziroma, kje imam prav. Malo si mešal hruške, krave in svedre, pa pojma nimaš, kaj bi rad povedal. Razen kakšen nesposobnež da je oni Hribar, ki mimogrede ni ing. ampak univ. dipl. ing., kar je nekaj drugega.

    Ko takole berem tvoje bistroumnosti, ne morem drugače, kot da si mislim, da (imaš o sebi mnenje, da) si nek prosvetljenec, ki more soditi o vsem in o vseh, ki vse ve in je “oh in sploh”. Prav kot nekakšen odrešitelj, ki bi mogel rešiti svet, saj je sposoben in se razume v vse – v javno upravo, v elektrotehniko, v politiko… Skratka, pravi Mesija… Imam pa kar nekaj izkušenj v življenju in ena od teh je, da se za Jezusa proglaša veliko ljudi, ki so koristniki uslug na Polju, v Begunjah, v Idriji… Daj vseeno prej malo preveri, če si mogoče med tistimi, ki bi jim tam pomagali. In to javna uprava in na družbene stroške…

    Osebno mislim, da je vzrok za stanje, navedeno v kopiji moje objave na FB, v gnilih, pokvarjenih, požrešnih, koristoljubnih, in bolnih “malih” “ljudeh”.

    Pa ker (po tvoje najbrž) nisi usranec in si, kot utegnem razbrati, pravi in velik junak, pokončen mož, sposoben…, zberi (vsaj) toliko poguma, da se podpišeš, ali celo bolje, da me pokličeš in mi argumentiraš, od kje ti vse te bolne ideje… Saj veš, pogumen mož se (skoraj) ničesar in nikogar ne boji…

Comments are closed.