Voditelji naroda se Bogu odkupujejo tako, da olepšujejo svoja zla dejanja

Voditelji naroda se Bogu odkupujejo tako, da olepšujejo svoja zla dejanjaVoditelji naroda se Bogu odkupujejo tako, da olepšujejo svoja zla dejanja, v svetiščih opravljajo veličastne daritve, Boga javno častijo, ob tem pa si domišljajo, da so Bogu všeč. V resnici pa grešijo proti Bogu in ljudem (4,4–5; 5,4–5.21–27). Vzporednice: vsi, od politikov naprej, radi olepšujemo, opravičujemo in minimiziramo svoja slaba dejanja in odgovornost za nered pripisujemo drugim. Slovenska posebnost je tranzicijska levica, ki si tudi po demokratičnih spremembah prisvaja nadzor nad gospodarstvom, mediji in politiko. To početje legitimira s prisvajanjem upora in z vzdrževanjem razdora, ki ga je zasejala z revolucijo.

Za boljše razumevanje sporočila preroka Amosa, ki smo ga poslušali v prvem berilu, ne bo odveč kratek oris razmer v Severnem kraljestvu ob njegovem nastopu. Zakaj govorimo o severnem in južnem kraljestvu? Kralj Salomon, Davidov sin, ki je vladal 970–931 pr. Kr., je bil zadnji vladar skupne države dvanajstih izraelovih rodov. V drugi polovici njegove vladavine politične razmere niso bile več tako ugodne. Leta 945 pr. Kr. pride v Egiptu na oblast faraon Šešonk, ki je do Salomona sovražen. To izkoristi Edom in se upre, vendar Salomon upor zatre. Edom je pokrajina JV od Mrtve morja v današnji Jordaniji.

Sledi še upor v Aramu, v Siriji. Tega upora Salomon ne uspe zatreti, zato se Damask osvobodi Izraelove nadvlade. Salomonove težave izkoristi Jerobeam I. iz Efraimovega rodu. Ta rod je bil naseljen v hribovju na zahodnem bregu reke Jordan. Jerobeam I. se ne strinja, da bi morali pripadniki Efraimovega rodu delati pri utrjevanju Jeruzalema. Salomon ga ukloni, vendar po porazu tako kralj Edoma kot Jerobeam I.  najdeta zatočišče v Egiptu pri faraonu Šešonku.

Salamon umrje leta 931 pr. Kr. Prestol zasede njegov sin Roboam. Starešine severnega dela države zahtevajo, naj bo Roboam kronan v Sihemu, v kraj blizu Samarije, in ne v Jeruzalemu; terjajo tudi oprostitev prisilnega dela in zmanjšanje davkov. Roboam to zavrne, severni rodovi se mu uprejo, tako da si z begom v Jeruzalem komaj reši življenje. Država razpade na dva dela. Skupni obseg obeh držav je manjši od prejšnje skupne. Tri majhna kraljestva na območju današnje Jordanije: Amon, Edom in Moab se osamosvojijo, filistejska mesta na območju Gaze pa se okrepijo.

V Južnem kraljestvu, z glavnim mestom Jeruzalemom, vse do konca vlada ena sama dinastija, Davidova. Na temelju Božje zaveze z Davidovo hišo se krepi povezanost dvora s templjem. V Južno kraljestvo spada del Benjaminovega rodu in Levijev rod. Oba rodova sta dinastiji absolutno lojalna. Južno kraljestvo obstaja od leta 931 do babilonskega izgnanstva 587 pr. Kr., torej 344 let, kar 135 dlje od Severnega kraljestva, v katerem je polno nasilnih dinastični sprememb. Z menjavo dinastij se v Severnem kraljestvu spreminja tudi način vladanja, državna uprava, vznikajo nove elite in stare propadajo. Na severu ni osrednje verske institucije, zato je država nestabilna. V takšnih okoliščinah se krepi vloga vojske.

Amos je najstarejši prerok, čigar dejanja in besede so zapisane v posebni knjigi. Je Izaijev in Ozejev predhodnik. Preroški službo je nastopil okoli leta 750 pr. Kr., Izaija okoli leta 740, Ozej pa v času kralja Menahema, ki je vladal v Severnem kraljestvu 743–738 pr. Kr.

Severno kraljestvo so poimenovali z več različnimi imeni. Najbolj običajno ime zanj je Izrael oziroma Jakob; pogosto ga nazivajo tudi Efraim. Egiptovski Jožef je namreč imel dva sinova, Menaseja in Efraima. Po prihodu iz egiptovske sužnosti sta dobila vsak svojo deželo. Jožef svoje dežele ni dobil, ker je ostal v Egiptu, Levijev rod pa je dobil t. i. levitska mesta ne pa svoje dežele. Efraim se stalno upira Judovi prevladi, zato postane voditelj severnih rodov. Iz Efraimovega rodu je, kot že rečeno, tudi Jerobeam I. (931–910 pr. Kr.), prvi kralj Severnega kraljestva po Salomonovi smrti. Četrto ime za Severno kraljestvo je Samarija, in sicer zaradi njene središčne lege. Asirski dokumenti govorijo o Severnem kraljestvu kot o Hiši Omrija (885–874 pr. Kr.), to je torej še peto ime.

Amos nastopi v času kralja Jerobeama II., ki vlada v Izraelu od 787–747 pr. Kr. Za kraljestvo desetih rodov oziroma Severno kraljestvo je to vrhunec državne moči in obenem zadnje cvetoče obdobje pred vdorom Asirije, ki leta 722 pr. Kr. prevzame gospostvo nad vso državo.

Jerobeam II. izkoristi padec Sirije in pridobi izgubljene pokrajine. Znova zasede ozemlje onkraj Jordana, kjer so nekdaj prebivali Izraelci. Te zmage so zbudile sanje o veličini Izraela. Trgovske izmenjave s tujino prinesejo blaginjo, a ne za vse ljudstvo; poveča se družbena neenakost. Namesto solidarnosti, ki bi morala povezovati člane izvoljenega ljudstva, se razrašča izkoriščanje revnih. Sodišča v prid bogatih izrekajo krivične sodbe. Revščina večine se povečuje. Bogočastje in obredi so razkošni, v ponos naroda, vendar  pozunanjeni, ker so le krinka za brezpravnost.

Nekaj besed o osebnosti preroka Amosa. Predstavi se kot pastir (7,14). »Nisem bil prerok in ne sin preroka, bil sem govedorejec in gojilec smokev. Gospod me je vzel izza črede.« Pove, da je iz Tekoe, manjšega mesteca 9 km JV od Betlehema. V tistem času v Judovem kraljestvu vlada Uzija (781–740), ki pospešuje poljedelstvo; svojo oblast pa razširi do pristanišča Elat v Akabskem zalivu v Rdečem morju na desni strani Sinajskega polotoka (danes v Jordaniji). Jerobeam II. je tedaj kralj na severu, v Izraelu.

Številne podobe, ki ponazarjajo Amosovo oznanilo, so vzete iz življenja pastirjev. Čeprav Amos izhaja iz Judeje, ga Bog pošilja na sever, v Izrael, med severne rodove, v prestolnico Samarijo in v Betel, kjer je osrednje svetišče. S tem, da Amos kot državljan južnega kraljestva oznanja v severnem kraljestvu, želi Bog pokazati, da je v njegovih očeh izvoljeno ljudstvo še vedno eno, čeprav je versko in politično razdeljeno. Bog mu naroča: »Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu« (7,15).

Amosovo poslanstvo traja komaj nekaj mesecev, ker ga Amacja, duhovnik v Betelu, zatoži kralju Jerobeamu II., da krši javni red in snuje zaroto proti njemu. Kralj ga izžene. Obtožba je seveda lažna. Da bi Amosovo delovanje vendarle imelo neko trajnost, se sam in skupina njegovih učencev odločijo, da bodo njegova videnja in prerokbe zapisali, zapiski pa naj bi potem krožili med ljudstvom.

Katere so poglavitne točke Amosovega oznanilo? Prerok opozarja, da je čas skrajno resen, ljudje pa se obnašajo samozadostno, predvsem voditelji. Vzporednice: povsem tako je tudi danes, ko zaradi slabitve OZN, EU, MTO in vrste doslej veljavnih mednarodnih sporazumov, prihaja do nepreglednega preurejanja sveta; stari red, oblikovan po 2. svetovni vojni, se razkraja. Neposredna grožnja so naravne katastrofe zaradi podnebnih sprememb, skoraj 70 milijonov migrantov, carinska vojna itd.

Nihče noče videti, kriči Amos, da bo imelo obnašanje elit v kratkem usodne posledice za ves Izrael. Zato želi prerok z nenavadnimi in močnimi izrazi presuniti in šokirati svoje poslušalce. Spregovori o bližajočih stiskah in potresu, o nevarnih spremembah v družbi in naravi. Pravi, da Gospod rjove s Siona kakor lev. Njegov glas se sliši po vsej deželi. Pet videnj, ki jih opisuje v poglavjih 7–9, je za preroka znamenje skorajšnje Božje sodbe proti nezvestemu ljudstvu. Pred bližajočo nesrečo Amos kar dvakrat prosi za ljudstvo in Bog umakne grožnjo (7,3; 7,6), a konec se nezadržno približuje (8,2), nihče mu ne bo mogel ubežati (2,6; 5,10–11).

Da bi Bog utemeljil svojo sodbo, spregovori o vsem, kar mu v življenju njegovega ljudstva zbuja jezo: bogati  ne pomagajo revnim (5,7; 6,12); mogočni izkoriščajo siromake (3,9; 4,1–3; 6,4–7); plemstvo za dosego svojih ciljev pritiska na sodišča (2,6–7); 5,10–11): mnogi goljufajo pri trgovskih poslih (8,5 b). Vzporednice z našimi razmerami se ponujajo kar same.

Voditelji naroda se Bogu odkupujejo tako, da olepšujejo svoja zla dejanja, v svetiščih opravljajo veličastne daritve, Boga javno častijo, ob tem pa si domišljajo, da so Bogu všeč. V resnici pa grešijo proti Bogu in ljudem (4,4–5; 5,4–5.21–27). Vzporednice: vsi, od politikov naprej, radi olepšujemo, opravičujemo in minimiziramo svoja slaba dejanja in odgovornost za nered pripisujemo drugim. Slovenska posebnost je tranzicijska levica, ki si tudi po demokratičnih spremembah prisvaja nadzor nad gospodarstvom, mediji in politiko. To početje legitimira s prisvajanjem upora in z vzdrževanjem razdora, ki ga je zasejala z revolucijo.

Izrael je prepričan, da je varen zaradi svoje izvoljenosti (3,2); pri tem pa pozablja, da Jahve ni le njegov Bog, marveč tudi Bog drugih narodov (9,7), zato so krivice, ki jih močni povzročajo šibkim pri izvoljenemu ljudstvu hujše zlo, kot krivice pri drugih ljudstvih, ki pravega Boga ne poznajo (1,3–2,16; 3,9).

Vzporednice: slovenska tranzicijska levica se s tem, ko ima nadzor nad državo, počuti varno. Svojo oblast utemeljuje na pripadnosti zmagoviti koaliciji iz 2. svetovne vojne. Zgodovina naj bi jo izvolila in vse do danes potrjevala njene domnevno napredne vrednote; nekdaj kot braniteljico delavskih pravic, sedaj, ko je delavstvo izdala, pa kot ekskluzivno zastopnico interesov različnih družbenih skupin: migrantov, Romov, skupin LGBT; kot borko proti sovražnemu govoru itd.

Prerok Amos oznanja, da lahko Bog spremeni svojo sodbo v milost (7,3.6), vendar svoje ljudstvo opozarja, da ostajajo Božja svarila največkrat brez vsakega odziva (4,6–13). Zato bo prišel  dan teme (5,18–20), ko bo prepozno iskati Božjo pomoč. Amos napoveduje neizogiben prihod tega dne in ponovno opominja svoje ljudstvo, naj se na to pripravi (4,12), saj bo celo tisti, ki išče Boga in njegovo pravičnost, moral nag bežati /2,16), a naj vseeno ohranja upanje, da se ga bo Bog usmilil (5,15). Vsega je bilo konec 20 let pozneje, leta 722 pr. Kr., ko je Asirija zavzela Izrael.

Če povzamemo: Amos zahteva solidarnost z ubogimi in obsoja napuh, ki je največja grožnja skupnosti. S tem pa že vnaprej nakaže obrise Jezusovega delovanja, ko bo s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem obnovil zavezo z Bogom, ki ji človek sam iz svojih moči ne more biti zvest.