»Mi vsi smo iskalci lepote in resnice«

4

S tem stavkom je včeraj na »Shodu muz na kranjskem Parnasi« akademik Zorko Simčič nagovoril svoje Prešernove sonagrajence (žal le posredno, ker mu zdravje ni omogočalo, da bi bil fizično prisoten). Tako je verjetno na najkrajši način od niča poplavljenemu svetu povedal, kdo je kulturnik in kaj je kultura.

»Kultura obsega vse, kar iz homo sapiensa v dobrem smislu dela človeka. Brez kulture ne bi bilo civilizacije ne človečnosti ne etike. Umetnost pa je bistveni del kulture. Slovenci smo z umetnostjo, tudi z vrhunsko umetnostjo, bogati. Vendar včasih kot da je ne znamo sprejeti čisto za svojo, za del našega skupnega bistva. Kot da ne znamo sprejeti njenega kulturnega in etičnega sporočila. Ko bomo to zmogli, bomo srečnejši,« je uvodoma dejal akademik dr. Jože Trontelj.

Izbor letošnjih Prešernovih nagrajencev je bil  – vsaj kolikor sega moj spomin in tudi glede na včeraj slišano – tak, da ga z veseljem izberem za zgled kulture. Iz ustvarjalnega opusa vsakega od njih veje plemenita človeškost, iskanje boljšega človeka v sebi. Simčič je na vprašanje, katera zgodba je v življenju človeka najpomembnejša, odgovoril: »Zagotovo ta, da dozoreva kot človek, da se zaveda, da je del večnosti. Človek ni samo slučaj, vržen v kaos.« Za rast in uvid v to večnost pa je potreben tudi pelin: »Vse stvari imajo svoj smisel, čeprav ta smisel ni vedno radosten. Nad svojo pisalno mizo, kjer sedim, imam, vse odkar sem se vrnil v Slovenijo, uokvirjeno Prešernovo pesem Pevcu. Ti verzi ne veljajo samo za pesnika, temveč za vsakega človeka. Zlasti pa za umetnika – kot nekakšen memento, opozorilo, da se zaveda, da človek raste tudi v sivih dneh, sredi čudnih nočnih ur ali pa … ali pa predvsem takrat.«

Čeprav so nagrajenci vsak na svoj način dokazali, da ustrezajo opredelitvi, kdo je kulturnik, in da s svojo osebnostjo in opusom resnično bogatijo človekovo dušo, je tako Simčiča kot Bernardo in Marka Finka življenjska pot verjetno izklesala v največ pogledih. Razpetost med domovino in novim domom jim je vtisnila poseben pečat. To je gospa Bernarda pretanjeno izrazila z besedami o svojem pravkar preminulem očetu Božidarju: »S tem, da je izgubil domovino – kar je bilo zanj in za vso družino zelo hudo – je nekako odprl svoja krila in ostal to, kar je bil.«

Domovina pa se je v vmesnem času precej spremenila in še predobro vemo, da ji danes ne gre najbolje. Zato Simčič zaključuje: »Vsi si danes v Prešernovem mestu še posebej želimo, ʼda b’ od sladkosti njega poezije potihnil ves prepir, bile vesele viharjev jeznih mrzle domačije!ʻ v tem smo si enotni. Kot tudi v tem, da bi se ta tisoč in tisočkrat recitirani verz uresničil.« Verjame torej, da nas prav kultura lahko dvigne – iz duhovnega in s tem tudi gospodarskega mrtvila.

»Verjemite, ni iluzija, če rečem, da s stvarnim upanjem pričakujem, da vremena Kranjcem bodo se zjasnila.«

Če to reče človek, ki živi že skoraj celo stoletje, je preživel svetovno vojno, taborišča, pomanjkanje, skoraj pol stoletja zavrženja od domovine in ima zato izjemen uvid v slovensko stvarnost, potem mu menda res moram verjeti …

Foto: Jože Bartolj

4 KOMENTARJI

  1. Po logiki stvari kultura pridobiva na pomenu, ko ga trg in dobiček izgubljata.

    Prav zaradi tega bi morali kulturniki, ki so resnični glasniki kulture, ta krizni čas izrabiti za večjo pozitvno kulturno dejavnost.

    Ne pa za nasilje in prepire.

    Kultura je tista, ki odpira oči, kako se lahko na kulturen način rešujejo družbene težave. Zato ne sme vpiti v isti rog kot egoistični materialisti, ko le iščejo svoje koristi, za skupni blagor pa jim ni mar.

  2. Ko zaradi nepoštenega skrajnega materializma zaječi v bolezni družba, je čas, da ji kulturniki pomagajo h kulturnemu dialogu in pozitivnih kompromisnih rešitvah.

  3. Tudi kultura je v večjem delu podlegla negativnim učinkom liberalizma in skupaj z njim zanikala zakone stvarstva.

    Ta negativen vpliv na kulturo se odraža v odsotnosti naravne lepote v umetniških delih.

    Lepota je iz umetnosti nasilno izrinjena.

    Zakaj? Zato, da bi človek slepo sledil pohlepnemu materializmu. Da ne bi imel več občutka, kaj je prav in kaj ni prav, saj je vse dovoljeno.

    Umetniški izdelek je takšen, da si ga vsak po svoje razlaga.

    Ni več glasnik lepega, božanskega.

    Tudi arhitektura je hladna. Pozna le ravne linije. Brezdušna kot čas v katerem živimo.

    Kdo nam bo povrnil dušo v umetnosti???!

Comments are closed.