Mi vsi smo Goričani … in naša Soča je krvavo tekla

17
269
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Vsak, ki je kadarkoli odprl Novi glas, je domač z rubriko, ki nosi naslov Kaj sploh počnem tukaj?, vprašanjem, ki si ga Jurij Paljk že več let redno zastavlja in z njim izziva svoje bralce. Takšna eksistencialna vprašanja, ki vedno zahtevajo ponovno refleksijo svojega bivanja v svetu, bivanja v teritoriju, sobivanja z ljudmi, vprašanja, ki zahtevajo svež pogled in ponovni razmislek stvari, ki so bile že tisočkrat premišljevane, si moramo postaviti tudi kot družba: Kaj sploh počnemo tukaj? Kaj sploh počnemo mi iz Nove Gorice, mi iz stare Gorice, iz Solkana, iz Štandreža, Šempetra in drugih krajev, slabih 80 tisoč duš Furlanov, Slovencev in Italijanov in ostalih narodov živečih na območju, ki s Svete Gore in Sabotina izgleda kot eno samo mesto z okolišem.

Človek se v času svojega življenja premalokrat zave, da je življenje sámo dar – dar začenjanja – in da vsaka njegova dejavnost in nehanje že implicira odločitev ali vsaj privolitev. Vendar mnogokrat živimo, kot da nismo dovolj močni, da bi to zavedanje vzeli nase. Zato se raje predamo navadam in inerciji, raje si rečemo, da tako pač je in drugače pač ne more biti, in sprejmemo neki pogled na svet, na ljudi okoli nas in na naše bivanje tu in zdaj, kot da zanj nismo soodgovorni, temveč nam je bil kar objektivno dan. Tako življenje – pravi goriški filozof Carlo Michelstaedter – pa ni naše življenje, temveč živimo življenje nekoga drugega.

23. maja 1915, nekaj po deseti uri zvečer, je v okolici Gorice odjeknil prvi strel, ki je oznanil začetek Soške fronte in s tem vstop našega prostora v prvo svetovno vojno. Nismo se sami odločili, da je vojna tisti dan že skoraj leto dni vihrala po celotnem kontinentu, kot se tudi nismo sami odločili, da tistega majskega večera odjekne prvi strel. Ne, odločili so se nekje v rimskih sobanah in pogajali so se nekje v Londonu. In vendar je vojna prišla v naše kraje in naša Soča je krvavo tekla. In nam, in ne Londonu ali Rimu, je prinesla uničenje in smrt in stoletni spor in odtujenost med narodi na tem področju. Še več, tista odločitev daleč stran od nas je pripeljala do dolgih krutih in krvavih desetletij, do zastraženih mej, ki so bile pred tem popolnoma nevidne, do popolnega izbrisa judovske skupnosti, do praktičnega izginotja nemške skupnosti, do potujčevanja, nasilja na bazi narodnosti in jezika, do še ene vojne, do pobojev, maščevanj in zamer. Celo Slovenci, ki so čisto arbitrarno leta ’45 pristali na eni ali drugi strani meje, so si v nekaj desetletjih postali tujci. Razvijajoče in razširjajoče se večetnično mesto, z razvijajočim se meščanstvom, gospodarstvom in kulturo ter z močnim ruralnim zaledjem, je v nekaj desetletjih popolnoma degradiralo, razpadlo na dva dela, dve mali provincialni mesti, ki nista ne strateški ne zanimivi za matični državi.

To soboto, točno sto let po tem, ko je odjeknil tisti usodni strel, bodo spet prišli od nekod drugod preskušat naše mesto.

Seveda govorim o organiziranem nacionalnem shodu neofašistov iz rimske Case Pound, ki ima razvejeno članstvo po celotni Italiji. V vseh večjih italijanskih mestih že visijo plakati, ki vabijo somišljenike na pot v naše kraje s sloganoma “Risorgi, combatti e vinci« in »alcuni Italiani non si arrendono”. Ne le, da bodo te skupine prišle na naš teritorij proslavljat dogodek, ki je to območje pahnil v še vedno trajajoči propad, temveč prihajajo z neposredno napovedjo vojne. Ampak, vojne proti komu?

Kar je najbolj žalostno, pa je seveda izredno medel, ignorantski in celo boječ odgovor večine prebivalstva na območju. Na italijanski strani kot da bi najraje pozabili, da se to dogaja, na slovenski pa, kot da se nas ne tiče prav nič, kar se dogaja čez mejo. Vstop Slovenije v Evropsko unijo, in posledični padec meja, pri večini naših someščanov ni spremenil ničesar, razen mogoče nakupovalnih navad. Vendar nas prav ta odnos vlači v pogubo. Ostajamo namreč statisti v igri, ki si je nismo izbrali. Seveda, tudi slovenska stran nosi velik delež svoje krivde. Napis Tito, ki straši na Sabotinu, in dogodek, če se spomnimo samo nekaj tednov nazaj, ko so v Trst prikorakali “naši” z jugoslovanskimi zastavami, je primerek istega idiotizma, ki vztrajno ruši vse tisto, kar mnogi posamezniki in društva s trudom gradijo: boljše sobivanje med prebivalci Goriške, gospodarsko, kulturno in socialno sodelovanje, ki ni le opcija, temveč nuja, da to območje sploh spet zadiha in zaživi, kot bi lahko in kot je že nekoč: kot eno mesto in ena regija. Marsikdo bo porekel, da je takšno sobivanje, sploh po vsem, kar se je do sedaj zgodilo, zelo težko. In tudi res je. Ampak v nekem smislu je bilo vedno težko – in to je bogastvo tega prostora. Vedno so bila trenja in nezaupanja med prebivalstvom, vendar so bila tudi močna prijateljstva in medsebojno oplajanje – in to je delalo Gorico ravno tako zanimivo, bogato in izredno. In še naprej se bodo odvijali boji za jezik, za politično reprezentacijo, še naprej se bodo boji bili med levico in desnico. Seveda. Vendar, da se bodo ti boji lahko odvijali znotraj normalnega političnega procesa, moramo najprej sprejeti postavko, da smo neka skupnost, ki predhaja našo različnost. Da so problemi teritorija vedno že problemi nas vseh, saj smo vsi mi, ki tu živimo, čeprav nam je nekdo nekoč zarisal mejo in ostale administrativne prepreke, čeprav smo razsejani med Gorico, Novo Gorico, Šempetrom, Solkanom, Štandrežem in drugimi kraji, Goričani. Kdor hoče mir in dolgčas in narodno homogeno okolje naj se preseli v Mengeš ali Frosinone, pa naj se tam igra z vžigalicami.

Pomembno je, da neofašiste, ki prihajajo v naše kraje proslavljat naš propad, sprejmemo z dobrodošlico, ki si jo zaslužijo. In da tokratni 23. maj ne izpade kot še eden v seriji protestov in protiprotestov, kjer – kot pravi prijatelj Giacomo, kateremu družini so fašisti že v dvajsetih letih minulega stoletja poitalijančili nemški priimek – se bo odvil boj med črnim in rdečim vinom, temveč manifestacija tistih, ki želimo skupaj živeti na tem teritoriju in celotnem obmejnem območju, proti tistim, ki nam ga želijo odvzeti. Zato pozivam vse Goričane, iz slovenske ali italijanske strani, vseh narodnosti, verne in neverne, leve in desne, politično aktivne in apolitične, da se izpostavimo in se pridružimo že organiziranemu shodu proti Casi Pound in s tem pokažemo, da se nikoli več ne pustimo, da bi se kdo igral z nami. Nikoli več!

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

17 KOMENTARJI

  1. Nisem niti vedel, da so “naši” prikorakali v Trst pred tedni izzivat z komunističnimi jugoslovanskimi zastavami, ne vem, če so mediji v matični Sloveniji sploh kaj poročili. Seveda je to provokacija, ki ne nosi nič dobrega ( Zame so slaboumni provokanti tudi navijači, ki na tekme z Italijani prihajajo s transparenti: Trst je naš)Popolnoma isti kretenizem, kot če pride Casa Pound s svojimi bednimi fašističnimi simboli provocirat po Gorici ali celo na slovensko stran meje ( pa vprašanje če se bojo upali; v tem primeru so komunistični nostalgiki celo bolj predrzni)

    En možen odgovor, ki sem ga tu predlagal, je ignorirnaje kretenov. Popolno ignoriranje je za provokante lahko zelo boleče.

    Če bojo protidemonstracije proti Casi Pound in očitno bojo, srčno upam, da bojo izrazito kultivirane, protinasilne, brez levičarske ( predvsem pa skrajnolevičarske) in nacionalistične simbolike in v duhu promocije sožitja med Slovenci in Italijani. To bi bil smiselen odgovor, ki bi imel pozitiven širši odmev.

    Če bo odgovor na ulici levičarski, enostranski, slavljenje partizanstva, komunizma, Tita, Jugoslavije, bo to mizerija in avtogol zamejskim Slovencem.

  2. Glede na nekatere dodatne podatke, ki sem jih dobil glede današnjega shoda Case Pound v Gorici, naj dodam sledeče:

    1. Vsi napadi, politični in s strani slovenskih medijev na lokalne oblasti v italijanski Gorici in konkretno na goriškega župana Romolija so se pokazali kot krivični, zavajajoči in zlonamerni. Župan z odobravanjem ali prepovedjo javnih manifestacij v svojem mestu nima nič. To je v Italiji v izključni pristojnosti kvesture, ki je uradniški organ v okviru italijanske države in konkretno notranjega ministra. Goriški župan bi upravičeno lahko zahteval opravičilo.

    2. Ti isti nas prepričujejo, da bi zborovanje morali prepovedati iz naslova nezakonitosti propagiranja fašizma, kar naj bi predvideval italijanski pravni red. Kot da jim časovna orientacija pri teh očitkih res ni močna stran. Kakorkoli sporni organizatorji in konfliktna tema zborovanja, za fašizem pač ne more iti. Začetek prve svetovne vojne pač nima opravka s fašizmom, ampak ta pride po njej.

    Najbrž ni treba naprej utemljevati velike zmešnjave mitov in nelogičnih in zlaganih prepričanj, ki so se s v imenu antifašizma na teh prostorih v 70 in več letih razbohotila. Prej ko bo ta antifašizem v svoji zlaganosti, volji po manipulaciji in agresivnosti splošno prepoznan kot neploden, moralno zavržen in intelektualno podpovprečen, prej bo ta prostor normalno zadihal.

    Ko se bo nehalo kompulzivno obnavljanje provokativnega totalitarnega napisa na Sabotinu in bo ta rana dokončno prepuščena flori in favni in ko se bo nehalo, tudi na račun slovenskih davkoplačevalcev naokoli strašiti z rdečimi petokrakami in v te dogodke siliti celo šolske otroke, bo za sožitje, mir in normalnost tod narejenega mnogo več kot s trenutkom, ko se bojo relativno nepomembni zblojeni pritepenci Case Pound raztepli nazaj, odkoder so prišli.

    Antifašizem, kakršnega imamo, je velika cokla človekoljubja, sožitja, razvoja in normalnosti.

  3. Zanimivo, nobenih komentarjev tule. Nobenih zapisov danes v spletnih slovenskih medijih, najbrž čakajo, da bojo zadeve na koncu lahko pravoverno ideološko ovrednotili, v duhu svojega antifašističnega mita za vse čase, seveda.

    En moj nasvet: ljudje, skušajte vedno, ob medijih, kakršne imamo pa še sploh, pogledati obe plati medalje in zanesite se na tiste medije, ki jih sicer na našem FDV in podobnih instancah učijo sovražit- zahodne medije, torej.

    Za začetek, v primeru dogodkov v Gorici predlagam zmerni, rahlo levo-sredinski tržaški Il Piccolo, ki danes prinaša na temo že nekaj člankov. Recimo tole uravnoteženo poročilo:

    http://ilpiccolo.gelocal.it/trieste/cronaca/2015/05/23/news/casapound-antagonisti-il-giorno-piu-lungo-1.11477468

  4. IF – se strinjam. Presenetljivo na spletu ni veliko novic o tem danes. Režimskim medijem sam osebno ne zaupam. Potrebno se bo bolj organizirati na spletu in nadgraditi to kar imamo sedaj: Časnik, Portalplus, Kritika, Iskreni. ČAsopisi kot so Ognjišče in Družina so ok, v vsesplošnem padcu naklad nekako skromno živijo naprej ampak imajo pač bolj starejše bralce in še to omejen nabor. Določeno število ljudi je dosegel Radio Ognjišče, ki je ZELO kvaliteten – ampak premalo. Kaj ne bi bilo možno narediti internetne televizije? Internetnih novičarskih portalov podprtih z donacijami?

    • Mogoče me pa vsaj na Delu berejo, če me že ne bere nihče od tistih, razen Rokca, ki naj bi jim bil časnik.si najprej namenjen. So dali na spletno stran poročanje iz Gorice hitro po moji kritiki.

      Evo, eno opažanje. Italijanski karabinjeri so na meji ustavili avtobus ljubljanskih antifašistov, znanih levih skrajnežev iz ljubljanskih vstaj in drugih demonstracij. Ustavili, vzeli dokumente, jih vse registrirali, vzeli vse predmete, ki bi lahko bili orodje nasilja ( drogovi zastav, transparentov) in jih potem spustili naprej.

      Glejte, prav tako se dela! Ni potrebno dodati, kako naša policija postopa z njimi. Malone da skupaj ne pijejo piva. Malone, da jih varujejo, medtem ko mečejo granitne kocke. Seveda, normalna policija ima enak odnos do levih in desnih skrajnežev in ( potencialnih)izgrednikov.

      Kdaj bomo normalna država, ki ima normalno policijo in normalno pravosodje?

      • Hm to s karabinijerji je res? Imaš kakšen link?

        Seveda je absolutno pomembno, da se zadevo z naše strani obsodi, desni in levi vsi. Toda, dokler imamo mi tak napis na Sabotinu, kaj sporočamo Italijanom? V kakšen položaj potiskamo naše zamejce???????

  5. Še dolgo ne bomo normalna država, dokler bo prevladovala nostalgična komikontinuiteta tudi na Primorskem s tistim kretenskim napisom na Sabotinu. S tem napisom nenehno dražimo vse normalne Italijane in jih brez potrebe nenehno spominjamo na njihove boleče točke: poraz v 2. svetovni vojni, izgubo Istre in Dalmacije, svinjarije titoistov v Trstu, fojbe, exodus iz istrskih mest itd. Res imajo tudi oni s fašizmom in okupacijo maslo na glavi, toda zborovanja neofašistov so le občasna, napis z imenom krvavega kom unističnega diktatorja z Balkana je pa trajen in večno razkazuje naš primitivizem.

    • Še huje od tega, da ta s tem napisom provociramo Italijane, je to, da s tem napisamo provociramo in hujskamo naš narod. Sebe. Prokomunistična Nova Gorica z okolico potrebuje in si izmišlja fašiste če je treba, da bi lahko opravičevali same sebe. Ko nas italijani imenujejo “ščavi”, to danes izpade resnicoljuben naziv, vsej zaničljivosti navkljub. “A jih je še premalo pobil?”, se je spraševal neki Italijan, ko je komentiral napis Tito na Sabotinu.

  6. Ne vem, kako bojo utemeljili strah pred fašistično nevarnostjo v Gorici, če bojo stvari potekale tako, kot izgleda zaenkrat potekajo.

    Spremljam že citirani il Piccolo, fotografske in video zapise in žal bi lahko vrli antifašisti priznali, da dekleta in fantje iz Case Pound zaenkrat ne delujejo presneto nevarno. Nasprotno: urejeno, mirno, skoraj dostojanstveno. V mirnem sprevodu, brez kakšne hude inkonografije so Casa Pound položili vence k spomeniku padlim italijanskim vojakom. Težka bo, da bi fašističnih ispadov željni levi mediji, uspeli prikazat danes kaj razburljivega. Bojo ostali brez štofa za večerna poročila?

    Namreč zgodovinska konotacija sploh ne dela za njih. Se ne bi smela vsaka država in državljani spominjat svojih padlih vojakov? Je bila nemara zmaga antante v prvi vojni sporna stvar in bi po prepričanju levih antifa medijev ( sic!) morale v prvi vojni zmagati sile osi? 🙂

  7. Gledam tole na Planet TV. Res izgledajo bedniki, tistih nekaj z jugoslovanskimi zastavami in rdečimi zvezdami. kar se tiče antifašizma so očitno že sami goričani organizirali tudi proti-proteste. Vmešavanje iz sosedne države je povsem neumestno. Sploh s komunističnimi vzkliki smrt fašizmu – svoboda narodu. Svoboda, ja, pa kaj še.

    • Kar sem pa jaz na nacionalki videl od protidemontrantov, sem pa pravzaprav prijetno presenečen. Očitno so pošiljko iz Ljubljane uspeli pacificirat in ni dajala glavnega poudarka.

      Kar sem videl in slišal od intervjuvanih protidemonstrantov ( in se je bistveno ralikovalo od tega, kar praviš, da je bilo na Planet TV, komercialni očitno morajo igrat na bombastičnost) so nastopali kar razumno, neagresivno, iz skrbi za mir ipd. Takim antifašistom se opravičujem, če fenomen sodim po tem , kar gledam po Ljubljani in Sloveniji. Tile naši so pa divjaki, tako v ostareli varijanti kot v raznih podmladkih, pa ša vajeni absolutne oblasti obenem- najslabša možna kombinacija.

      Il Piccolo od Case Pound bolj kaže neka dekleta z venci v prvi vrsti. Ne pa nekih zastavonoš, kjer so zastave res na prvi pogled sporne. To so pa predvajali naši, ne pa umirjenih deklet z venci v prvi vrsti. Skratka, kako se da zlahka isto zadevo prikazat tako ali drugače. Kako velika je torej dogovornost medijskega sveta in nujnost, da so nepristranski.

      Upam, da tudi večer v Gorici mine mirno. Buona notte, lahko noč!

  8. Očitno fašisti in jugonostalgiki spet sodelujejo kot so med prvo svetovno vojno proti Slovencem oziroma miru na slovenskem ozemlju.

  9. V Kumrovcu za “Dan mladosti” 7000 ljudi. Komunizma ni bilo. Tito je bil antifašist. Kakor kasneje Tuđman.

    • Zakaj pa kasneje? Oba sta bila istočasno v vojni. Tuđman je bil oficir partizanske vojske in kasneje general JLA. Tudi zgodovinar in kot tak je postal disident in končal v večletnem zaporu. Za razliko od Tita je Tuđman ob koncu življenja komunizem razbijal in narodu dal državo, pa še dobil vojno za ohranitev te države. V tem početju od 1989 naprej ne vdim ne antifašizma, ne fašizma.

    • Iz Nove Gorice ja, oz. Šempetra. Včasih se obnaša kot da bi bil pod vplivom kakšnih substanc. Kljub temu politično gledano ni tako slab, je dobronameren in velik korak naprej.

      Nekdo je v Delu komentiral na tole umetnino Voranca Vogla, da gre novinarjem Pahor tako na živce, ker se je strgal z znane ketne z murgelskim izvorom, sami pa tega niti ne poizkušajo ( pa jih očitno zaradi te infantilnosti nekaj notri črviči; podzavest in te reči) Bi rekel, da to drži.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite