Pred davnimi časi so za devetimi gorami in devetimi vodami živeli Sloveneti, takšno prisrčno pleme, ki se je morda imenovalo še Veneti in »Venetji«. Potem so v Evropo pridrveli Huni na konjih in »Venetji« so pred njimi na galejah pobegnili v Sredozemlje in se po stoletjih tavanja po oceanih ustalili v JV Aziji pod imenom »Vietnametji«. Koren »Vie« je pravzaprav beseda »Via« in pomeni pot ali smer, saj je bilo to ljudstvo ves čas na poti oziroma potovanju. Minilo pa je še nekaj stoletij preden so »Vietnametji« postali »Vietnamecji« in naposled »Vietnamci«, kot jih poznamo danes. In ker so bili Sloveneti tudi naši predniki (nekaj jih je baje ostalo v Evropi), so pravzaprav Vietnamci naši daljni sorodniki, vendar jim je riž zapotegnil oči in so zato videti tako zelo drugačni. V istem času so Stari Ogri iz mesta Lendava, ki se je nekoč verjetno imenovalo »Lendavon«, ustanovili svojo prvo kolonijo London, po čemer lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da so začetniki britanske državnosti pravzaprav stari Ogri oziroma Madjari (Madžari). Tudi Srbi se lahko pohvalijo s slovito preteklostjo svojih prednikov, saj naj bi pred nekaj tisočletji na območje današnje Nigerije z mačetami v rokah, pridrveli njihovi predniki Srboveneti oziroma Protosrbi in ustanovili veličastno mesto iz slame in blata po imenu Jebba. Po izpadu enega »b« je v sodobni srbščini nastala beseda »jeba« (to pomeni nekaj kar je težavno, nevzdržno, zakomplicirano), in bi lahko nakazovalo na izredno težke naselitvene razmere v Afriki, še zlasti zaradi suše in lakote, kar je zelo verjeten dokaz za to, da so imeli srbski predniki vsega zavidanja vredno imperialno zgodovino, saj bi se lahko njihova država raztezala vse od Baltika pa do srednje Afrike. Zares sijajno, samo še Mongoli jih prekašajo s svojimi osvajalskimi dosežki! Še bolj zanimiva se zdi etimologija imena jezera Titikaka. Tako naj bi ga baje domačini poimenovali zato, ker je tam Tito »kakal«, ko se je mudil na obisku pri svoji indijanski tovarišiji. Kaj je lahko še bolj očitno kot to?!
Bodimo vendar ponosni na to! In še bi lahko natvezli takšnih ali pa malo drugačnih zgodbic, vsem pa je skupno to, da pripadajo načinu razmišljanja, pri katerem se najprej »zakoliči« teorijo, potem pa se jo naknadno poskuša dokazati, pa naj bo z lepa ali pa z grda. Pri nas je najbolj znana teorija takšnega kova prav »venetska« oziroma »slovenetska«. Ker nekateri izmed nas ne vedo za kaj sploh gre, ne bi bilo napak napisati nekaj besed o njej: Še do nedavnega so Nemci za Slovane (Slovence) uporabljali poimenovanje »Windisch«. Tudi pri Madžarih srečamo podobno besedo, še zlasti za Prekmurce in Porabske Slovence – Vendi, zato so mnogi vse do 18. stoletja sklepali, da so Slovani pravzaprav potomci starih Venetov, ki naj bi poseljevali zlasti območja, ki so danes zahodno od Slovenije v Furlanski nižini, omenja pa se celo njihova naselitev drugod po Srednji Evropi. Razvoj zgodovine, arheologije in jezikoslovja, pa je že v 19. stoletju takšne trditve zavrgel, saj so se pojavila spoznanja, da je bilo v preteklosti ime »Veneti« uporabljano za različne indoevropske narode in so Nemci to poimenovanje preprosto prenesli na Slovane. Nekoč se je pojavljalo celo istovetenje Vandalov in Slovanov, četudi je danes znano, da so bili Vandali germansko ljudstvo, kar potrjuje uradna zgodovina. Zagovorniki venetske teorije pravijo, da so Veneti oziroma Sloveneti, ki naj bi bili naši predniki, živeli na današnjem slovenskem narodnem ozemlju že stoletja pred prihodom Rimljanov in naj bi tudi ustanovili kraljestvo Norik (uradna zgodovina govori o tem, da so bili Noričani Kelti), pozneje pa naj bi se državna tradicija »Slovenetov« nadaljevala s Karantanijo in dobila svojo končno obliko v neodvisni Sloveniji. Svoje trditve zagovorniki venetske teorije med drugim utemeljujejo na podlagi tablic s starodavnimi venetskimi napisi, ki jih poljubno razlagajo (in prevajajo) s pomočjo slovenščine.
Če metodologijo, ki se uporablja za dokazovanje (slo)venetske teorije in z njo »slovitosti« naših domnevnih venetskih prednikov, za boljšo ponazoritev prenesemo na področje biologije, bi to izgledalo nekako tako: nekemu kvazibiologu, ki proučuje metulje, bi se nenadoma utrnila sijajna zamisel: »Aha, metulji imajo krila, pa tudi netopirji imajo krila. Oboji tudi letijo. Vse to nedvomno dokazuje, da so metulji in netopirji »v žlahti«. Na podoben način tudi (slo)venetologi dokazujejo, da slovenščina izvira iz venetskega jezika, in da zato nismo neki Slovani, ki so na današnje poselitveno območje Slovencev naselili šele v 6. stoletju, ampak smo v teh krajih živeli že mnogo prej. Venetologi radi pozabljajo na jezikovna pravila in značilnosti, ki so jih desetletja in stoletja spoznavali mnogi jezikoslovci in zgolj na podlagi navideznih podobnosti in asociacij sklepajo, da gre za jezikovno sorodnost, potem pa po vsej Evropi ali pa celo izven nje iščejo izvorno slovanska krajevna imena in na tej podlagi sklepajo o razširjenosti Slovenskih prednikov. Tako bi lahko na podlagi imena Tutankamon sklepali, da gre za »tud en kamen« (morda celo tisti knežji iz Koroške), in da je bil pokojni faraon pravzaprav slovenetskega rodu. Tudi besedo »orangutan« lahko poljubno razčlenimo na »oreng nabutan« in na tej osnovi zgradimo celo teorijo, kako so domorodci pretepali uboge opice. Pa za primer vzemimo neki venetski napis, kot ga je prebral Matej Bor in približal sodobni slovenščini: »V tej čutari je zdrah sto!«. Strokovna javnost opozarja na izredno površno, poljubno branje tega starega venetskega zapisa, pri vsem pa najbolj bode v oči beseda »sto«, saj je ta števnik značilen za satemsko vejo indoevropskih jezikov, v katere spadajo med drugim tudi slovanski in baltski jeziki. Tako Slovenci, Poljaki, Rusi itd. uporabljamo besedo »sto«, Litvanci pa »šimtas«. Na drugi strani so kentumski jeziki, ki za števnik sto uporabljajo drugačne oblike, kot npr. latinščina (centum), nemščina (hundert), francoščina (cent).
Ker je do današnjih dni ostalo le nekaj sto kratkih venetskih napisov, je težko narediti podroben vpogled v ta izumrli jezik, a med jezikoslovci prevladuje mnenje, da je bil soroden italskim jezikom in latinščini. In ker latinščina spada h kentumski jezikovni veji indoevropskih jezikov, se ta števnik »sto« ne zdi ravno na mestu, in četudi ta beseda tam zares obstaja, ima verjetno drugačen pomen. Poleg tega nekateri tuji jezikoslovci to, kar je Matej Bor prebral kot »zdrah sto«, berejo kot »fagsto«. Omenjeni slovenski venetolog se je očitno požvižgal na uradno znanost in »modeliral« neko svojo »teorijo«, ne da bi znanstveno dokazal napačnost že uveljavljene. Edino kar zanj šteje je neka navidezna podobnost, na podlagi katere sklepa na jezikovno sorodnost in stare tekste poljubno prevaja v nekakšno dokaj zmedeno sodobno »slovenetščino«. Takšna »venetracija« brez pristne »znanstvene erekcije« ne bo obrodila sadov. Na žalost. Slovenski »venetologi« pa niso edini, ki si prisvajajo Venete. Podobno teorijo je najti na Finskem pri gospodu Andresu Pääbu. Menim, da bi pri večini ljudi te vrste navedba vzbudila sum o pravilnosti določene metodologije za dokazovanje sorodnosti dveh jezikov. A kot se zdi to najbolj zagrizenih (slo)venetologov ne »zabremza«, saj je pri njih zaznati razmišljanje v slogu »z glavo skozi beton«. Oni so čvrsti, kleni in neomajni kot prava slovenska lipa, ki jo razkolje strela, pa še kar vegetira. Pri nas imamo vsaj tri takšne »mušketirje«, ki so od sredine 80. let obnovili in zagrizeno branili svoje okope »znanstvenega« venetskega raziskovanja. Ob tem se pojavlja vprašanje, zakaj je nekdo pripravljen tako goreče braniti nekaj, kar so znanstveni krogi na podlagi tehtnih dokazov zavrnili že v 19. stoletju in večinoma zavračajo tudi danes. Pri (slo)venetologih je opaziti razmišljanje, da je teorija o naselitvi slovenskih prednikov v vzhodne Alpe v 6. stoletju le plod nemških imperialističnih teženj iz 19. stoletja in naj bi baje potrjevala drugorazrednost Slovanov. Zakaj že?
Obenem čas drugega razcveta venetske teorije sovpada z obdobjem osamosvajanja Slovenije izpod »jugosocialističnega jarma«. To obdobje je pri mnogih Slovencih zagotovo ustvarjalo pravljična pričakovanja glede gospodarskega in političnega razvoja Slovenije. Obenem je to čas, ko so Slovenci začeli na novo iskati svojo identiteto znotraj evropskega konteksta. Jugoslavija in socializem sta jim prinesla razočaranje. Kulturne razlike med posameznimi narodi so postajale nevzdržne zaradi naraščajočega nacionalizma. Interesi posameznih jugoslovanskih narodov so se krepili hkrati s porastom njihove samozavesti (tudi slovenske). In tako je v Slovencih dozorela zavest, da so sposobni stati na lastnih nogah in da niso zgolj neko »balkansko pleme«, marveč imajo svojo identiteto in lastno zgodovino. Razvil se je tudi odpor do vsega »južnjaškega« in celo ideje, da smo Slovenci zahodni in ne južni Slovani. Vse lepo in prav, vendar če to »zahodnoslovanskost« poskušamo zasnovati na jezikovnih temeljih lahko nastane težava. Tudi glede tega so si jezikoslovci po večini enotni, namreč da je slovenščina južnoslovanski jezik. Kot primer lahko navedemo glasovno pravilo »metateza likvid« o kateri obstaja dovolj strokovne literature. Bistveno pri njej je to, da so bili v slovenščini, hrvaščini in srbščini zaznani določeni glasovni procesi, ki so bili v teh jezikih enaki, v vzhodnih in zahodnih slovanskih jezikih pa drugačni. Ob vseh hitrih družbenih procesih in sanjskih pričakovanjih je nekaterim domišljija poletela kar malce previsoko vse tja do ozvezdja Orion. Obstaja pa še en pomemben vidik, ki bi lahko še bolj osvetlil razlog za njen uspeh in to celo v slovenskih akademskih krogih: če pogledamo življenjepise treh najpomembnejših sodobnih zagovornikov te teorije, torej Ivana Tomažiča, Mateja Bora in Jožka Šavlija ugotovimo, da so vsi trije po rodu Primorci in da so se na Primorskem rodili v viharnih časih, ko so tamkajšnji Slovenci zelo trpeli zaradi italijanskega nacionalizma, zato se zdi povsem razumljivo, da je venetsko seme ponovno vzklilo prav na Primorskem, kjer se je svoj čas italijanski fašizem kot kakšen pav ošabno bahal z dediščino Rimskega cesarstva in rimske kulture, Slovence pa razglašal za Sciave (ta zmerljivka je v Trstu prisotna še dandanes) in barbare iz ruskih močvirij brez lastne kulture. Tako so se tudi med Slovenci pojavile težnje, da ne bi sprejeli svoje zgodovine takšne, kot je bila, temveč bi na silo iskali svoje korenine »pri faraonih v Egiptu«, kar je v času rezanja vezi z Beogradom še toliko bolj zaživelo in vzcvetelo. Ta klavrni cvet je potemtakem morda bolj posledica nezaceljenih srčnih ran nekega konkretnega naroda kot pa plod razumske presoje in utemeljevanja.
Slovenci smo genetsko potomci najrazličnejših ljudstev in narodov, v jezikovnem smislu pa še vedno drži teorija, da so bili naši predniki Praslovani, ki so prišli na to območje iz evropskega Vzhoda v 6. stoletju. Tako pač je in kdor trdi drugače, naj to utemelji, vendar ne samo na podlagi nekih za lase privlečenih primerjav v slogu ʾTutankamon pomeni »tud en kamen«͗, ali pa tistem gospoda Mirka Škibina, ki je v zaključku svoje knjige z naslovom »Veneti so bili Sloveni in Sloventji« dobil nenadno razsvetljenje, navdih, nekakšno svojo »eureko«, da so Rim ustanovili Slovani oziroma Stari Sloveni, ker se naj bi Rim v etruščanščini imenoval Ruma, kar naj bi pomenilo rumen, to pa se ujema s tem, da je Tibera (reka, ki teče skozi Rim) rumena zaradi blata, ki ga nosi s seboj. Tako naj bi šlo za naselje »Rum(en)a« oziroma kraj ob Rumeni reki. Lepo, lepo, aplavz, ni kaj dodati. Jaz si tudi želim, da bi Slovenci zgradili ne le Rim, marveč tudi piramide in Babilonski stolp, a se bojim, da je gospod Škibin zgrešil kontinent, ko išče Rumeno reko v Evropi, ker je ta baje še vedno na Kitajskem. Vsaj tako se govori …
