Mi pa verujemo v našo pomlad! (O Primorcih in t.i. borcih)

55
559
Foto: Flickr.
Vipavska dolina, foto: Flickr.

Ko sem danes zjutraj izobešal zastavo na hiši, sem rekel, da moram to, kar se mi mota po glavi že več dni, dati na papir. Na ekran, pravzaprav. O tridnevju, Primorcih in takoimenovanih borcih.

Sobota – manifestacija italijanstva

Bila je sobota, prvi dan. Na Primorsko je prišel papež. Želel sem si iti, a sem se na koncu premislil. S par prijatelji smo namreč menili, da bo to še ena manifestacija italijanstva, kjer Slovenci ne bodo niti omenjeni. Imeli smo prav. Vse je bilo v italijanščini, kar je po svoje logično, saj je to bila komemoracija v organizaciji italijanskega vojaškega vikariata. Če bi prišel v goste goriški nadškofiji, bi Slovenci bili vsaj omenjeni. Na kratko, da ne bo pomote.

Tata mi je po vrnitvi iz Redipulje sume potrdil – papeža ni niti videl, ker so dobili take sedeže, ne v brošuri ne v programu pa ni bilo nobene slovenske besede. Razen “Redipuglia”, ki je izvirno slovenska beseda (Rudo polje).

Nedelja – sprava v katedrali

Ali smo na naši strani kaj drugačni? Poglejmo konkreten primer. Bila je nedelja, drugi dan.V koprski stolnici, ki jo upravljata dva srčna Vipavca, župnik in dr. Primož Krečič in njegov pomočnik Bogdan Vidmar, je bila glavna nedeljska maša 14. septembra posvečena spominu na Francesca Bonifacia. Svetniškega duhovnika, Italijana iz Pirana, ki so ga pokončali slovenski komunisti in vrgli v kraško brezno pri Bazovici. Naši, torej. Bogdan Vidmar mu je posvetil pridigo, čeprav gre za Italijana in čeprav gre za madež na naši, slovenski zgodovini.

Ponedeljek – ponarejanje zgodovine

In prišel je ponedeljek, tretji dan. Precej podobni občutki pa me navdajajo danes, na praznik združitve Primorske z matico. Tako kot nekateri Italijani prvo svetovno enačijo zgolj z italijanskimi žrtvami in zmago, počnejo to tudi nekateri Primorci. Natančneje, borci. Takoimenovani borci. V njihovi zvezi je namreč večina ljudi, ki druge svetovne vojne niso doživeli niti kot dojenčki. Oni drugo svetovno vojno enačijo zgolj z levičarsko mitologijo o partizanstvu.

Za ene je prva svetovna vojna samo trikolora. Za druge je druga svetovna vojna samo rdeča zvezda.

In to je velika škoda. Oboji namreč pozabljajo na preproste ljudi, ki so se borili prisilno ali za svoje ideale in mnogi tudi zato umrli. Je moj nono s partizanske strani hotel, da bo po vojni zavladala diktatura? Prepričan sem, da ne. Takoimenovani sodobni borci zato nimajo pravice, da govorijo v njegovem imenu.

Vojna je tragedija, ki se je moramo spominjati, saj tako preprečujemo nove. Zato bi bilo dobro, če se takoimenovani borci usmerili v prihodnost in nehali politiki vsiljevati svoje zvezde.

Primorci so vedno kot himno peli Bazovico. To je bila buditeljska pesem, ki so vzeli vsi Primorci za svojo. Pesem Vstala Primorska pa je nastala šele po vojni, tako da je večino melodije ukradla Bazovici. Škoda. Bolj mi je pri srcu besedilo, ki govori o veri v našo pomlad kot o mitraljezih. Iz zgodovine se je namreč treba kaj naučiti, mar ne?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


55 KOMENTARJI

  1. To enostransko čaščenje samo svoje preteklosti je začilno za vse narode – razen Nemce, ki so se sprijaznili in sprejeli svoja kriva dejanja v 2. svetovni vojni.

    To prisvajanje NARODNO osvobodilnega boja pod samo eno ideologijo je toliko let po razpadu enopartijskega sistema precej sprevrženo.

    Ampak, naj imajo svoje zabave, naj izobešajo svojo zvezdo dokler ne pozivaju k nasilju in nestrpnosti. Konec koncev so se pod to zvezdo tudi borili – na koncu je to bil tudi prapor zmagovalcev – ki je bil v marsičem tudi umazan s krvjo in postal simbol diktature.

    Je pa bila na naši strani meje ena zelo pomembna razlika. Naši borci so pripravili dvojezično proslavo. S tem so pokazali precej več spoštovanja do poraženega naroda, kot so ga (in ga kadarkoli bodo) na drugi strani naše zahodne meje.

    • saj spoštovanje do nemškega naroda in italijanskega naroda je bilo že med WW2 s strani komunistov oz. partizanov mnogo večje kot do svojega naroda.

      Tudi poplave kažejo, kako naša sprevržena levica (socialisti) še močno spoštujejo srbski narod. Kajti pomoč se je takoj začela na veliko. Niti pod razno pa ko so v Sloveniji poplave.

      Nikoli ne pozabiti, da vsi socialisti prezirajo katerikoli narod, razen nacional -socialisti. Vsi komunisti pa NAROD sovražijo. Vse ostalo so izgovori, ceneni marketing in pravljice za budale.

  2. To, kar sem doživel od papeževe sobote v Redipuglii ni bilo sporočilo v duhu italijanske tricolore. Resda sem se osredotočil le na papeža, ne na okolico. Papeževo sporočilo je bilo globoko, univerzalno in ne nacionalno.

    Torej v mojih očeh neko potrjevanje slovenstva tu ni bilo potrebno in bi bilo izven konteksta. Papež je obiskal in občuteno počastil grobove tako avstroogrske kot italijanske strani. ( Česar pri nas seveda pri partizanskih ali državnih slavjih ne doživljamo.)

    In povedal stvari, ki čeprav grejo pri večini na eno uho noter, na drugo ven, niso nič manj globoka. Seveda to niso sporočila o revolucionarnih zmagah in osvojenih ozemljih.

  3. Dodatek: Postavit veliko državno proslavo, kjer se slavi osvojena ozemlja, v Izolo, je zame velika nacionalistična provokacija proti Italiji. ( Pa če se je na Slovenskem kdo zaveda ali ne).

    Izola namreč do leta 1945 nikakor ne spada v slovenski etnični prostor, ampak je skoraj izključno in to več kot tisočletje naseljena z Italijani. Ki so morali spokat, izgubit vse pravice, vključno z državljanskimi in jim je bilo dobesedno pokradeno stoletno družinsko premoženje, vključno z domačimi ognjišči.

    Tisti, ki pa so se zastonj vselili v te pokradene hiše Izole, pa danes, leta 2014, ko je padla meja in smo vsi skupaj v EU, slavijo to krajo, verjetno misleč da gre za neko imenitno, visokokulturno zadevo, ki ji bo cela Evropa ploskala. 🙁

    • Spoštovani IF,popolnoma se strinjam z Vami. Hvala za vaš zapis.

      Postaviti takšno proslavo v Izolo, v kraj, v katerem je do leta 1954 živel komaj kakšen Slovenec, je seveda popolnoma anahronistično dejanje, še posebno, ker se je dogajalo z vso vojaško navlako, z vojaškimi zastavami, z odlikovanji na prsih, z zvezdo, simbolom nekega totalitarizma, z rjovečim Kardeljevim tajnikom … Kako je možno, da se snovalci tovrstnih dogodkov niso sposobni vprašati, kako na tak dogodek gledajo tisoči italijanskih beguncev iz istrskih mest in njihovih potomcev, ki živijo takoj čez mejo. Je to posmeh njihovemu trpljenju, je provokacija, je vzbujanje strahu, kazanje mišic? Kako je to združljivo z visokimi besedami o dobrososedskih odnosih? Zadeva je podobna vsakoletnemu heimetdienstovskemu oktobrskemu proslavljanju nemške plebiscitne zmage na Koroškem. Te proslave nam gredo Slovencem toliko bolj na živce, kolikor bolj so brambovske. Kako bi mi reagirali, če bi se dogajale v kakem kraju, ki je bil do l. 1920 čisto slovenski?
      Malo empatije!

      • Tu se povsem strinjava, g. Kurinčič. ( Mi je žal za en konflikt glede Janše, kjer sem odreagiral razgreto.) Prav ista asociacija na proslavljanje 10.oktobra v Celovcu v brambovskem in slovenstvu nenaklonjenem duhu mi večkrat hodi na misel, ko spremljam takšna državna ali poldržavna slavja kot je bilo izolsko. Škoda, da je sploh uveden praznik, (čeprav je sama vključitev večine Primorske v matico sama po sebi pomembna vrednota), če so sporočila praznika taka…

        Paradoks je, da so se preko Karavank vsaj za silo unesli in so proslave v Celovcu zdaj le nekoliko bolj spravno naravnane, pri nas pa take kot da se vračamo nekje v leto 1950.

  4. Odličen prispevek avtorja članka!!!

    Resnično človeka zaboli, ko vidi, da nismo sposobni nameniti ob 100 letnici dostojno mašo in prireditev na lokaciji soške fronte, kjer je na 10.000 pokopoanih žrtev, med njimi mnogo Slovencev.

    Čudno se mi zdi, da ni papež zahteval, da sodelujejo predstavniki slovenske cerkve.

    Pozablja se, da so bili napadalci Italijani, zato ne bi smeli izpasti kot moralni zmagovalci 1. svetovne vojne.

    Skratka: pri nas ni moralnega prebujenja, da bi se dostojno spomnili naših pradedov, ki so bili doslej zamolčani in ki so le opravili svojo domovinsko dolžnost braniti slovensko ozemlje in njene prebivalce pred napadalci, ki so se hoteli polastiti slovensko ozemlje, kar jim je pozneje zaradi razpada Avstroogrske tudi uspelo.

    To zgodovinsko resnico se tudi po 100 letih noče zapisati in izreči.

    Če bi Italija ne napadla, soške fronte ne bi bilo.

  5. Zadnji stavek naj lepše zapišem:

    Če Italija s svojo vojsko ne bi napadla slovenskega ozemlja in prodrla 30 km do lokacije, na kateri je potekala potem soška fronta, soške fronte in z njo povezanih žrtev sploh ne bi bilo.

    In kljub takšni resnici, Italijani smejo imeti dostojno prireditev, na kateri se spomnijo vseh italijanskih žrtev, Slovenci pa ne smemo imeti manjše prireditve na lokaciji soške fronte, s katero bi opravili svoj 100 letni zamolčani dolg do naših pradedov, torej slovenskih žrtev. Žalostno.

  6. Daj ti povej vse kaj misliš. Takole deluje kot da si izmišljaš neko svojo zgodovino.
    Italijani so se vključili in napovedali vojno Avtro-Ogrski. Tako kot vse druge države na eni ali drugi strani. Kaj bi rad povedal?

  7. Avtor pomenljivo opozarja na današnje rožljanje z orožjem in vojnim nasiljem v partizanskih pesmih, ki opevajo partizanstvo, ki ima pri nas na vesti več deset tisoč umorjenih.

    In vse to se dogaja, ko je to v času, ko je na pohodu etika.

    Kako se bo s tem nasiljem soočil premier Cerar.

    Ali bo znal rangirati, kaj je večje in kaj je manjše nasilje oziroma zlo?

  8. Zdravko, zanimivo razmišljaš: Država mora napovedati drugi državi vojno in napasti drugo državo in je vse v najlepšem redu. Slovenske nedolžne Žrtve in stiske slovenskega civilnega prebivalstva niso pomembne, ker so zate pomembnejši neki drugi cilji, ki so vsekakor v nasprotju s slovenskimi cilji.

    Tudi ni pomembno, da je Italija prelomila pogodbo o nenapadanju Avstrogrske.

    • Nič ne vem o tej pogodbi.
      Drugo, spekuliraš o zgodovini do onemoglosti.
      Italija se je res preračunljivo vključila v vojno. NIč kaj “viteško”.
      Toda vse ostale tvoje zarote proti Sloveniji so samo strup za dušo. Zato te ne bom več bral.

  9. Strinjam pa se, da je bil opisan napad Italije na slovensko ozemlje v interesu Srbije, saj je pričakovala zaradi tega razpad Avstrogrske in da ji bo zaradi tega v naročje padla Slovenija, kar se je tudi zgodilo.

    Še huje pa je, da so se na Italijanski strani borili proti Slovencem srbski bataljoni, kar je v časniku že pisal zgodovinar Ivešić. In da Beograd ni ničesar storil, da bi se Italijani ustavili prej, ne šele Planini, blizu Vrhnike.

    Iz tega sledi logičen zaključek, zakaj je Italija potem prejela slovensko ozemlje s slovenskimi prebivalci.

  10. Pozabljamo tudi, da smo imeli Slovenci po razpadu Avstrogrske zanimivo ameriško varianto, na katero nas je opozoril tedanji ameriški predsednik Wilson, rekoč:

    Slovenci, oblikujte svojo samostojno državo!

    Če bi ga tedanje slovensko politično vodstvo poslušalo, bi bila Slovenija dosti večja država, saj bi bil plebiscit na Koroškem za Slovence ugoden, ker se ne bi menjala kultura s priključitvijo Balkanu. Menjava kulture pa je bilo najmočnejši argument nasprotnikov slovenstva. Tudi na Primorskem bi bila po logiki stvari drugačna meja.

  11. In kar je najpomembnejše:

    Z ustanovitvijo samostojne slovenske države po 1. svetovni vojni, bi se izognili moriji v 2. svetovni vojni in civilizacijsko razvojnemu vrednostnemu zaostanku.

  12. .. Izognili bi se tudi današnji kulturni razklanosti, kateri botruje storjeni genocid po 2. svetovni vojni in pomanjkanje volje, da se prekine z ” vrednotami iz polpretekle zgodovine”, ki onemogočajo civilizacijski moralni in etični preporod SLovenije.

  13. Žal se tokrat ne strinjam s tabo, dragi Tino, prdvsem zato ne, ker sem bil tudi sam deležen kritik s strani lokalnega italijanskega tiska, ker sem na tiskovni konferenci ob predsdtavitvi papeževega obiska v Redipulji, tako ime zahteva izvedenec akademik Pavle Meru’, baje nekoč Rodopolje in kasneje Sredipolje, vprašal, zakaj se ni poiskalo kakega drugega prizorišča za mašo ob stoletnici prve svetovne vojne. Dejstvo pa je, da je italijanski vojaški vikariat hotel imeti mašo s svetim očetom na Trgu sv. Petra v Vatikanu, a je papež Frančišek vso zadevo vzel v svoje roke, prišel v Redipuljo, se najprej poklonil v Foljanu našim dedom na pokopališču avvstro ogrskim vojakom, nato daroval mašo za VSE žrtve VSEH vojn, njegova pridiga je tako prepričljivo povedna, da bo obveljala kot trajen dokument anateme VSAKE vojne. Papež Frančišek je v svojem nagovoru obsodil vojno in govoril o tretji svetovni vojni, predvsem pa molil za mir, mašo je daroval pred vrhom italijanske vojske in niti enkrat samkrat ni omenil ne italijanskih, ne slovenskih in ne nobenih narodnosti, ampak je govoril o ljudeh, niti enkrat samkrat ni omenil nobenega predstavnika vojske, v Redipulji so bili škofje Uran, Bizjak, Glavan ter kardinal Rode, slovensko vojsko je z delegacijo zastopal vojaški vikar SV Plut, bilo je veliko slovenskih vernikov. Zato lepo prosim, Tino, ne nasedaj temu, da je šlo za nacionalistično gesto, dejmo, dej! Seveda to pišem, ker sem bil tam že od petih zjutraj, sem na lastne oči videl popolno neorganiziranost, ker VEČINA vernikov svetega očeta niti ni videla, napisal sem vest za Slovensko tiskovno agencijo, ki je papeževo odmevno pridigo objavila V CELOTI. In še in še bi lahko našteval, šlo je za dejanje, ki nima primera v naših krajih… NI GA organizirala goriška nadškofija, v kateri smo Slovenci enakopravno zastopani, kot smo to bili tudi v Redipulji…
    O borcih raje ne bi, ker to borci niso, kot sin prekomorca samo povem, da je bil že tata sit tega vašega, mojega ne več!, stalnega prerekanja za vsako ceno, lažnih mitov pa tudi sam ne maram, a vseh lažnih mitov.
    To sem napisal predvsem zato, ker se gredo nekateri na račun papeževe velike geste cenen nacionalizem, za katerega ni tu mesta, zares ne.
    Tino, tin si dovolj pošten, da boš to upošteval, saj sem “v delavnico tvojo zrl”, prosto po Šimnu z Vrsnega, ne maram namreč pisati “rekla, kazala”, ki je, žal, tako v modi tudi na Slovenskem, še posebej, ko se gre za vsak način iskati ceneno polemiko.
    Jurij

    • Evo, potrditev tega, kar pravim, iz prve roke, od zavednega zamejskega katoliškega izobraženca.

      Svitase, preberi si tole. Tudi glede najvišje možne zastopanosti slovenskega katolištva ( Rode, Glavan, Bizjak) pri maševanju.

      Drugo, kar pišem glede Izole lahko komu izgleda nepatriotsko ( empatija do usode ezulov etc.) Ampak prav zato pišem tako, ker so moji zavedni primorski slovenski predniki tudi bili ezuli, samo v obratno smer, zaradi fašističnega zatiranja. Zato mi je odurno vsako slavljenje totalitarnega zatiranja, svojega ali drugih narodov. Pa tudi pri slavljenju ozemeljskih zmag je dobro biti takten. Mir je prevelika vrednota, da bi se kockali z njo.

      • Še to bi dodal, ob tem ko sem pozabil na škofa Urana. Na slovesnosti mi je ugajala tudi prisotnost primasa avstrijske Cerkve- dunajskega kardinala Schonborna, ki ga osebno tudi zelo cenim. Dodaten dokaz, da ni šlo za provokativno nacionalistično razkazovanje v barvah italijanske tricolore.

        • Primas je v Avstriji salzburški nadškof, z naslovom primas Germaniae. To so danes sicer tako nepomembne zadeve, da jih niti nima smisla omenjati.

          Postaja pa to Uranovo izgnanstvo že kar malo komično.

          • Izgleda, da ti bo treba dati prav. Vseeno je Schonborn izven dvoma vodilna figura v avstrijski KC, škofovski konferenci itd. Primas zveni bolje, a zgrešeno. Naj v relativizacijo spodrsljaja navedem, da je Schonborna kot primasa poimenoval tudi osrednji hrvaški katoliški časnik Glas Koncila. 🙂

  14. Sicer sem nocoj precej utrujen in ne nameravam težiti, a bom vseeno dodal še nekaj: italijanski vojaški vikariat, ki je organiziral mašo s papežem na kostnici v Redipulji, je zgledno poskrbel za prevod papeževe homilije v slovenščino, v madžarščino in še vrsto drugih jezikov, častniki, ki so v medijskem središču skrbeli za medije, so bili prijazni, ko sem pridigo prejel na papirju z označbo embargo do konca izgovorjene papeževe besede, sem začel na svoj prenosnik pretipkavati celotno pridigo in sem se zavedel, da je v slovenskem prevodu prišlo do grobe napake, šlo je za lapsus calami, pridevnik lačen je v slovenščini postal lačen, in sem stopil k vodji tiskovnega središča, ki je takoj popravil vse prevode, natisnil nove s popravljenim pridevnikom, žal so nekateri prejeli že prej napačen prevod, če niso poznavalci evangelija, domači v njem, preprosto, so mogoče imeli težave, ne vem, ker vsega, kar se je pisalo na Slovenskem o papeževi maši, pač nisem videl. Torej lahko le pohvalno govorim o ljudeh, ki so skrbeli za nas medije, čeprav med papeževo mašo ni delovala nobena internetna povezava, bil je totalni telefonski mrk, preprosto: odrezani som bili od sveta, zakaj je tako, ne vem, a tako je bilo. Sam sem na svojem FB profilu že popoldan dal fotografije svetega očeta na pokopališču v Foljanu, fotografije, ki so jih objavili domala vsi italijanski dnevniki na prvi strani, se pravi na pokopališču naših prednikov, nakar se je usulo komentarjev, med njimi so taki, ki ne sodijo nikamor, zvečine slovenskih ljudi, dva sem zaradi nedostojnega besedišča na račun nas kristjanov in svetega očeta zbrisal, po domače: poden od podna, zanimivo, da niti eden od teh ljudi ni bil zraven, je pa sodil, obsojal in mi nakladal.
    Še o redipulji, imenu: navada je taka, da se upošteva lokalne prebivalce in ne “tiste z vrha”, ko gre za poimenovanje vasi, pri nas, v zamejstvu, smo se soglasno odločili po strokovnem mnenju dr. Merku’ja, da bomo pisali dosledno Redipulja, ker se ta izraz pač danes rabi. Toliko.
    da mi je STA spremenila Redipuljo v Sredipolje, je seveda druga zgodba, a nima smisla več o tem.
    Kot Vipavec sam dobro veš, da nimamo na Vipavskem ne Vipavskega in Svetega Križa, ampak samo Križ, pa smo vseeno imeli “sveto vojno” o pravem imenu, vse v duhu te razklanosti med “vaše” in “naše”.
    Obisk svetega očeta v Redipulji, skromna maša tam, njegovo sporočilo: “Pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti…. so vzroki, ki peljejo vojno odločitev naprej. Te vzroke pogosto opravičujejo z ideologijo, toda pred tem je strast, je popačen nagib. Ideologija je opravičevanje, in če ni ideologije, je pa Kajnov odgovor Kaj mi mar?”
    Da je vojna norost, nam je prišel vsem nam, ki smo tam bili in vsem ljudem po svetu, povedat sveti oče, ki je še dodal: “Tu je veliko žrtev. Danes se jih spominjamo. Je jok in je bolečina. In od tu se spominjamo vseh žrtev vseh vojn! Tudi danes je veliko žrtev…Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so tudi danes v ozadju interesi, geopolitični načrti, pohlep po denarju in oblasti, in je vojna industrija, ki se zdi, da je tako zelo pomembna! In ti načrtovalci groze, vsi ti organizatorji spopadov, kakor tudi prodajalci orožja, imajo v srcu napis Kaj mi mar?”
    Predvsem je bil to krik proti vojni, tiha, mestoma prav spokojna molitev za VSE žrtve VSEH vojn. To moramo imeti pred očmi. In verjemite mi, da prisotni vojaški vrh ni bil zadovoljen, ko jih sveti oče, vojake, niti enkrat samkrat ni omenil, ampak je govoril samo ljudem, vsem nam, ki smo ga pripravljeni poslušati.
    Jurij
    p.s.
    Sem bil predolg? Ne, če pomislim na vse laži, izkrivljanja, natolcevanja, nesmisle, ki sem jih prebral ob obisku svetega očeta. sam vem, da sem poslušal pridigo, kakršne že dolgo nisem slišal, da sem prisotvoval dogodku, ki je presegal okvire naše majhne zemlje, kjer so umirali vsi naši in njihovi reveži, tudi zaradi tega, kot je rekel, sveti oče, ker je bilo in je med vsemi nami še danes preveč ljudi, ki se obnaša v družbi po načelu: “kaj mi mar! Kaj me briga!”
    Jurij

  15. IF, iskrena hvala, naštel sem samo slovenske škofe, seveda, kardinal Schonborn pa je IZRECNO hotel biti zraven, kot človek meje, tudi on je namreč izgnanec, človek meje, ezul, vse tisto, kar smo tudi mi, še kako dobro pozna zadeve, tudi zato je HOTEL BITI ZA VSAKO CENO zraven, ker to vem, kot je bil v Redipulji Božanič, kot jih je bilo 60 drugih škofov, kot je somaševalo in delilo obhajilo 300 duhovnikov, med njimi veliko iz Slovenije, skratka: šlo je za VELIKO dejanje, ki presega kostnico in pokopališče v Foljanu, papež je govoril o današnjem času, govoril je o tretji svetovni vojni, ki je po njegovem v teku, za Božjo voljo: preberite si njegovo pridigo! In niti ene same besedice nisem napisal o njegovi skromnosti, ljudje Božji!
    Jurij

    • Gospod Jurij Paljk, sam sem spremljal dogodek po televiziji (začuda 2. program RTVSLO, hvale vredno). Tudi sam sem dobil podoben vtis o dogodku, kakor ga opisujete vi. Maša kakor zgodba o izgubljenem sinu. Vse je bilo tam, ničesar preveč, ničesar premalo. Na pokopališču niso potrebnne velike besede, predvsem pa ni potrebno veliko besedičenja. Tam je čas za jok in predvsem za razmišljanje ali mi res ni NIČ MAR ?
      Prevod je bil odličen, ne samo papeževe pridige ampak celega dogodka, tudi komentar je bil odlično sinhroniziran s sliko. Soška fronta je bila morišče narodov cele Srednje Evrope in še širše. Slovenci smo bili na proslavi preko naših cerkvenih voditeljev dostojno zastopani.
      Vesel in presenečen sem bil, ko je naslednji dan v nedeljo, papeževo pridigo iz Redipulja pri maši še enkrat prebral tudi naš domači župnik (dolenjska).
      Bi se vam pa zahvalil za ostala pojasnila, ki še bolj požlahtnijo ves dogodek.
      Veliko blagoslova vam želim.

      • Lahko bi napisali , da je dogodek odlično komentiral pater Miran Špelič, odlično kot vedno ! Kako težko v “teh krajih” koga pohvalimo, še imena se večini ne zdi vredno omeniti !

  16. Niste bil predolg. Nikakor. Le morda ste se enkrat zmotili. Ko ste v stavku, opozarjajoč na lapsus prevajanja zapisali dvakrat lačen; najbrž so v resnici laičen spremenili v lačen in to utegne izzveneti nerodno, če ne komično. A smeh je, pravijo, zdravilen in menda ima sedanji papež smisel za hec.

  17. Tudi pri nas smo papežev sobotni nagovor z izjemnim ‘kaj mi mar’ sporočilom spremljali na drugem programu tv. Po koncu maše in preklopu na prvi program je iz izolske rdeče scenerije zazvenelo ‘ … dvignimo puške in naprej junaško …’ V nedeljski dilemi, ali bi šli na demonstracije pred sodišče, nas je iz foteljev dvignila misel na usodni prepad med vrhunsko kultiviranostjo in našim barbarizmom.

  18. Zakaj pa so slovenski mediji molčali, da slovenski cerkveni vrh sodeloval pri papeževi maši.

    Najbrž zato, da se ne bi spomnili, zakaj ni prisoten naš politični vrh.

    Vendar sama ta maša ne bo oprala naše moralne sramote do naših pradedov, ki smo jih izolirali v pozabo z njihovimi družinskimi člani in neresnice glede tega kdo je povzročil soško morijo.

    Posebej poudarjam, da je pomembna zgodovinska resnic čin človekoljubnost in ničesar drugega.

    • Hvala Bogu, da t.im. slovenski politični “vrh” ni bil tam !! Gre seveda za “rdeči vrh”, ki tam nima kaj iskati, saj tam ni bilo rdeče zvezde kot v Izoli !!!!
      Pravi slovenski politični vrh, to je lahko in tudi je le Janez Janša, je v krivičnem zaporu, surovo odstranjen od strani tega t.im. “vrha”…
      Slovenija ima lažnive in skrajno primitivne “politike” ta čas na “vrhu”…Ki jih briga vse kaj drugega kot slovenski človek in njegova omika…
      Ne vem sicer ali je bilo mišljeno da bi politiki tan bili….Mislim da ne…Sem pa napisal o t. im. “slov. pol. vrhu” kar je bilo treba zapisati….
      Prezident je pred nekaj meseci govoričil tja v tri dni, kar itak vedno počne, kako da si bo prizadeval da totalitarni simboli izginejo, ker delijo…Ko je bilo treba kaj narediti, pa je smejoč sedel na soncu v Izoli pod rdečo zvezdo in pred kupom praporov morilskih odredov in ploskal …

      • Berem: “Pravi slovenski politični vrh … je le Janez Janša”

        Pa še ta ni demokrat. Bog se nas usmili! 🙁

  19. Jurij Paljk, pa tudi mnogi drugi, so vse skupaj doživel precej drugače kot jaz. Lepo. A vendar sem prepričan, da bi Vatikan, če bi hotel narediti spravno komemoracijo, ki bi jo enako doživeli tudi Slovenci, vse skupaj organiziral povsem drugače. Gesta je bila vsekakor lepa, bila bi pa lahko veliko veliko boljša. Oče mi je pokazal enojezično rutico in brošuro v IT in angleščini. Nikjer noben slovenske besede. Kdor pozna zgodovino bo Redipuljo povezal tudi z dvema dogodkoma iz Redipulje: pokopališče v klasičnem arhiteturnem slogu iz časa fašizma je otvoril Mussolini. In od tam (natančneje z Ronk) je na pohod nad Reko šel D'Annunzio. Tudi sam spomenik je kot "odskočna deska" v smeri Vipavske. Zato trdim, da bi komemoracijo lahko naredili bolj spravno.

    • Tino Mamić, ne zamerite, tudi mi Slovenci še kako živimo z arhitekturo v totalitarnem, oz. točneje socrealističnem slogu, pa ne delamo hudega problema iz tega niti tisti, ki komunizma ne maramo.

      Recimo v Ljubljani slovenski parlament, pa Moderna galerija od pomembnejših stavb. Raje bi imel parlamet po Plečnikovih klasicističnih načrtih, a razumem, da za to ni denarja in tudi socrealistični, skupaj s skulpturami znanih kiparjev na portalu niti ni tako estetsko šibak. Vsaj po mojem. ( Moti me pa vsebina in estetika fresk v sprejemni dvorani).

      Spomenik v Redipulji je pač v duhu umetnosti, arhitekture v času fašizma, a mislim da je realno impresiven in ima določeno vrednost. In ne slavi fašizma, vsaj direktno ne, ampak 100.000 nesrečnikov iz prve vojne, za katerimi je bilo mogoče milijon žalujočih.

      Druge totalitarne usedline so res problematične, z nekaj nekoliko čudaške umetnosti iz tistega časa se da živeti. Posebej, ker je v umetnosti tudi dandanašnji čudaštev, čeprav druge sorte, malo morje.

    • Izkazalo se je, da nas prav posebej ne spoštujejo. Ne več kot je nujno. Glede na to kaj piše na Sabotinu se ni treba veliko čuditi.

  20. No ja, obešamo se na drobtinice in ne vidimo belega kruha. Bolj se strinjam z kontekstom g. Mamiča, ki je zadel bistvo. Maša je bila na dokaj ponesrečenem prostoru, kjer se je na mestu pokopališča padlih vojakov za italijanski imperializem, razrasel fašistični arhitekturni napuh. Nobenega pozdrava v slovenščini ni bilo. Za romarje iz Ljubljane je bilo tako slabo poskrbljeno, da so morali uro pešačiti, namesto, da bi spustili avtobuse do njih.

    Škoda. Seveda so bili vsi ti italijanski vojaki, padli in oni drugi, veliki reveži. Kot tudi vsi ostali vojaki na strani Avstrije. Vendar ne sodijo v isti lonec. Italijanski vojaki so se pod prisilo borili za tujo zemljo, vsaj za zemljo tuje države s katero so bili v paktu pa so jo izdali. Prav zaradi trgovanja za zemljo. Našo slovensko in tudi drugo. Zato ima ta vojna ob spominu na padle vojake, tudi močno sporočilo za Italijo, ki pravi, da je ta zlagana nacija poslala v smrt stotisoče vojakov za nepravično stvar. In tega tam ni bilo slišati. Si predstavljate komemoracijo ob začetku druge svetovne vojne nekje na nemško poljski meji. Tam bo jasno povedano kdo je bil kdo. Le upravičeno obsodbo in oceno vojne kot nesmiselne smo slišali v nedeljo, ne pa katarze za tiste, ki so jo na tem kosu zemlje zakuhali. In še to – italijanska vojska nad vse časti spomin na svoja sicer maloštevilna junaštva te velike vojne, namesto da bi vsaj molčala.
    O borcih in dinozavrnih v Izoli pa ne gre izgubljati besed. Z malo podjetnosti bi lahko tam postavili Jurski park preživelega komunizma.

    • da je ta zlagana nacija poslala v smrt stotisoče vojakov za nepravično stvar.
      ====================
      Saj to tudi ni res.

    • JKM, tvoje razumevanje, kdo je prvo vojno zakuhal in na kateri strani je bilo več pravice, je pa najmanj ena huda revizija vsega, kar v evropskem in sploh zahodnem zgodovinopisju velja okoli velike morije 1914-1918. Preseneča predvsem tvoja samoumevnost, ko pravico postavljaš na stran sil osi in se postavljaš nasproti sil antante.

      Je že res, da je Italija prestopila med vojno iz ene na drugo stran in da to ni posebej častno početje, ampak vendar. Tvoja vzporednica z boji WW2 na nemško-poljski meji je vsaj dokaj deplasirana v svoji obrnjenosti, saj je ob Soči, na tej grozni fronti, šlo z italijanske strani za boje v korist antante, ki je bila koalicija osvobajanja Evrope in vzpostavljanja miru, ne zasužnjevanja.

      Tega ne spreminja dejstvo upravičenih simpatij do slovenskih fantov, ki so se častno borili in dajali življenja, delno celo na obeh straneh, a v glavnem za cesarja. Ne za domovino, najmanj za narod. ( In to mirno zapišem, čeprav gledam na 700 letno zgodovino habsburške monarhije s precej simpatijami. Propad AO ob koncu vojne je vendarle bil za slovenstvo emancipatoren korak, kakorkoli je sledilo razočaranje v balkanskih, nato še totalitarnih tvorbah).

      Gotovo je z našega vidika problem, da je Italija z vstopom v antanto imela računico glede pridobitve vzhodnih teritorijev, tudi tistih s slovensko etnično večino. A tako se navadno dogaja, tudi slovenstvo ( partizanstvo) je imelo ob bojevanju v naslednji vojni in ob njenem zaključku ambicije po zavzetju teritorijev z italijansko ali nemško večino. Mirno zapišem kot potomec tržaških Slovencev, da je bil Trst vedno pretežno italijansko mesto ( čeprav z vidnim slovenskim deležem in slovenskim kraškim zaledjem). To, kar je danes slovenska obala, je bilo pa po vseh štetjih okoli 95% poseljeno z Italijani.

      Torej- rapalska meja, ki ima zvezo z vojno in fronto, o kateri je beseda, je evidentno nepravična. V delih kot so vipavska, zgornjesoška dolina, postojnsko itd. A imamo mi in skoraj vsi evropski narodi za sabo podobne zgodbe. Zato neko nacionalistično ekskluzivno zgražanje nad Italijani kot posebej slabimi ( “zlagana nacija”) pove več o tebi, kot o resnici. Do nekaterih delov ob vzhodnojadranski obali je imela, realno gledano, Italija ob razpadu tisočletnega cesarstva tudi realna upravičenja: predvsem zahodna Istra s Pulo je bila povsem italijanska ves čas. Reka s kvarnerskimi otoki pa nekje pol:pol s slovanskim prebivalstvom. Zadar z okolico je bil stoletja skoraj povsem italijanski, ostala Dalmacija pa manj. Res pa je razen zahodne Istre večino italijanske dominacije na vzhodnem Jadranu pripisati dominantni, če hočete imperialni vlogi Benetk, kjer so pa italijanska upravičenja torej lahko bila sporna.

      Evo, hotel sem prikazati, da je zgodovina malo bolj komplicirana, kot jo želi videti JKM, pri čemer me predvsem moti pristranski nacionalističen pogled, kjer se s prstom, kako značilno, kaže na drugo stran za nekaj, kar je v bistvu lastna slabost.

      Za razliko od tega je papež ponudil globoko spraševanje lastne vesti, spraševanje glede vseh zgibov, motivov in interesov, ki v najhujša množična pobijanja in razčlovečenja vodijo, nakazal je vrednost in pot sprave in miru. Več, čeprav v asketskem sporočilu, ni možno.

  21. Ker sem zaradi službe tudi sam v prvi osebi pokrival papeževo mašo v Redipulji, lahko samo potrdim, kar je že napisal Jurij Paljk. Ni šlo za nobeno italijansko nacionalistično manifestacijo in čeprav je zadevo organiziral italijanski vojaški ordinariat ter so se ga udeležili številni pripadniki oboroženih sil z družinami (ti so lahko videli papežev oltar, ostali verniki – ne samo tisti iz Slovenije – pa so bili precej niže na ploščadi in so jim pogled zastirali ostali), ni bilo čutiti nobenega vojaškega nacionalističnega pompa. Vsaj tega sam nisem začutil, čeprav me je obdajalo malo morje alpincev, karabinjerjev, financarjev, bersaljerjev in drugih. Za to se je treba zahvaliti tudi papežu Frančišku, ki za to priložnost ni imel slavnostnega mimohoda pred množico, ampak je k oltarju prišel iz ozadja, tiho, in se pred mašo za trenutek zbral v molitvi pred velikim stopniščem, kjer so grobovi vojakov. O njegovi homiliji je bilo že povedano vse, zato ne bi ponavljal, lahko zapišem le, da si je papež dovolil tudi nekaj, kar pred nekaj meseci niso bili sposobni storiti predsedniki Slovenije, Italije in Hrvaške, ki so se bili v Redipulji udeležili koncerta za mir: obiskal je avstro-ogrsko pokopališče v Foljanu in to še pred svečanostjo v Redipulji.
    Nekdo je tudi opozoril, da so morali romarji iz Ljubljane pešačiti do Redipulje. Ne samo romarji iz Ljubljane, pešačiti smo morali vsi, tudi tisti, ki smo dogodek pokrivali službeno: sam sem okoli 5.30 zjutraj parkiral avto v Ronkah in se odpravil peš do Redipulje, saj so cesto – z nekaterimi izjemami – zaprli za ves avtomobilski promet. O (ne)organizaciji je bilo tudi veliko rečenega, sam naj povem, da sem doživel, da so “navadne” vernike usmerili na parkirišče vojaških avtobusov, vojake pa najbrž na parkirišče civilnih avtobusov. Vojska pač. Je pa bilo simpatično videti, kako so se v množici vernikov, ki se je po končani maši počasi pomikala proč od prizorišča, morali gnesti tudi generali in admirali, ki nikakor niso mogli iz počasi premikajoče se mase.

  22. Šele zdaj se mi je zasvitalo, kaj je s Slovenci narobe.

    Šele zdaj vem, da sta Slomšek in Rudolf Majster počela nečlovekoljubne stvari, ker sta zaslužna, da je Spodnja Štajerska slovenska.

    Zdaj pa vidim, da nam manjka zdrave človekoljubne zavesti, ki nima nobene zveze z nacionalizmom kot nekdo trdi zgoraj.

  23. Kako lahko mrvtohladno rečemo: Napad Italije je bil upravičen, ker je prelomila pogodbo in stopila na drugo stran in začela vojno na soški fronti, ki je terjala več kot milijon žrtev?

    Takšen odnos imamo do soljudi in milijonskih žrtev.

    Zakaj pa se potem čudimo povojnim pobojem, če je politiki vse dovoljeno in ji ni treba spoštovati civilizacijskega človekoljubja?!

  24. In v tem smislu ni bilo poudarka na prireditvi, kjer je sodeloval za okrasek tudi papež.

    Bistvo prireditve pa je bilo, da jo je organizirala italijanska vojska in da je bilo na njej morje italijanskih vojakov kot se je izrazil udeleženec prireditve v gornjem komentarju ter da je potekala pred Musolinijevem spomeniku.

  25. čas je že, da bi prekinili s kalkulatorskimi merili, kaj bolj koristi določeni državi in to nadomestili s človekoljubnim merilom.

    Na negativnih izkušnjah prve svetovne vojne, bi se morali kaj naučiti.

    S človekoljubnim pristopom, bi lahko na trajen človekoljuben način, torej za ljudi prijazen način, rešili vse mednarodne in notranje probleme.

  26. Menim, da smo ujetniki časa, ki še ni naklonjen človekoljubnemu pristopu, saj se skrivamo za tem, da je vse dovoljeno, da ima vsak svoj prav, da ne smeš nikomur človekoljubno ničesar predlagati ali svetovati.

  27. Če bi imeli človekoljuben pristop do vojne in vojnih žrtev, potem vojn ne bi bilo.

    Tudi spomin na žrtve vojn, bi moral biti le z vidika človekoljubja in življenjskih človekoljubnih spoznanj.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite