Ko sem danes zjutraj izobešal zastavo na hiši, sem rekel, da moram to, kar se mi mota po glavi že več dni, dati na papir. Na ekran, pravzaprav. O tridnevju, Primorcih in takoimenovanih borcih.
Sobota – manifestacija italijanstva
Bila je sobota, prvi dan. Na Primorsko je prišel papež. Želel sem si iti, a sem se na koncu premislil. S par prijatelji smo namreč menili, da bo to še ena manifestacija italijanstva, kjer Slovenci ne bodo niti omenjeni. Imeli smo prav. Vse je bilo v italijanščini, kar je po svoje logično, saj je to bila komemoracija v organizaciji italijanskega vojaškega vikariata. Če bi prišel v goste goriški nadškofiji, bi Slovenci bili vsaj omenjeni. Na kratko, da ne bo pomote.
Tata mi je po vrnitvi iz Redipulje sume potrdil – papeža ni niti videl, ker so dobili take sedeže, ne v brošuri ne v programu pa ni bilo nobene slovenske besede. Razen “Redipuglia”, ki je izvirno slovenska beseda (Rudo polje).
Nedelja – sprava v katedrali
Ali smo na naši strani kaj drugačni? Poglejmo konkreten primer. Bila je nedelja, drugi dan.V koprski stolnici, ki jo upravljata dva srčna Vipavca, župnik in dr. Primož Krečič in njegov pomočnik Bogdan Vidmar, je bila glavna nedeljska maša 14. septembra posvečena spominu na Francesca Bonifacia. Svetniškega duhovnika, Italijana iz Pirana, ki so ga pokončali slovenski komunisti in vrgli v kraško brezno pri Bazovici. Naši, torej. Bogdan Vidmar mu je posvetil pridigo, čeprav gre za Italijana in čeprav gre za madež na naši, slovenski zgodovini.
Ponedeljek – ponarejanje zgodovine
In prišel je ponedeljek, tretji dan. Precej podobni občutki pa me navdajajo danes, na praznik združitve Primorske z matico. Tako kot nekateri Italijani prvo svetovno enačijo zgolj z italijanskimi žrtvami in zmago, počnejo to tudi nekateri Primorci. Natančneje, borci. Takoimenovani borci. V njihovi zvezi je namreč večina ljudi, ki druge svetovne vojne niso doživeli niti kot dojenčki. Oni drugo svetovno vojno enačijo zgolj z levičarsko mitologijo o partizanstvu.
Za ene je prva svetovna vojna samo trikolora. Za druge je druga svetovna vojna samo rdeča zvezda.
In to je velika škoda. Oboji namreč pozabljajo na preproste ljudi, ki so se borili prisilno ali za svoje ideale in mnogi tudi zato umrli. Je moj nono s partizanske strani hotel, da bo po vojni zavladala diktatura? Prepričan sem, da ne. Takoimenovani sodobni borci zato nimajo pravice, da govorijo v njegovem imenu.
Vojna je tragedija, ki se je moramo spominjati, saj tako preprečujemo nove. Zato bi bilo dobro, če se takoimenovani borci usmerili v prihodnost in nehali politiki vsiljevati svoje zvezde.
Primorci so vedno kot himno peli Bazovico. To je bila buditeljska pesem, ki so vzeli vsi Primorci za svojo. Pesem Vstala Primorska pa je nastala šele po vojni, tako da je večino melodije ukradla Bazovici. Škoda. Bolj mi je pri srcu besedilo, ki govori o veri v našo pomlad kot o mitraljezih. Iz zgodovine se je namreč treba kaj naučiti, mar ne?
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
