Metanje dobrega denarja za slabim

6

Avtor: Matej Kovač. Vir: Družina. Razsežnosti finančnega zloma mariborske nadškofije in počasnost stečajnih postopkov v Sloveniji zagotavljajo, da bo gospodarska dejavnost Cerkve še lep čas pod žarometi javnosti. Nelagodje občutijo verniki in dušni pastirji, ki s poslovnimi potezami, ki so pripeljale do zloma, niso imeli nič, si pa goreče želijo, da bi se stanje čim prej saniralo.

Pojavljajo se različni predlogi, s katerimi naj bi se doseglo moralno zadoščenje za storjene napake ter se vsaj delno povrnila škoda. Ideja, da naj bi slovenske škofije ustanovile sklad za vsaj simbolično povrnitev finančne škode, ki so jo utrpeli predvsem mali delničarji, je po mojem mnenju zelo slaba. Ne zato, ker zaradi ekonomskega stanja Cerkve na Slovenskem ni finančno izvedljiva, ampak zato, ker ponazarja način razmišljanja, ki je v dobršni meri botroval finančni katastrofi na Štajerskem in temelji na dveh zablodah:

1. uveljavljena pravila poslovanja za cerkvene ustanove ne veljajo;

2. razdeljevanje premoženja je mogoče obravnavati ločeno od njegovega ustvarjanja.

Prav nobenega razloga ni, da bi bili delničarji propadlih holdingov upravičeni do kakršnega koli nadomestila. Ko gre gospodarska družba v stečaj, so lastniki (delničarji) zadnji, ki lahko dobijo kaj iz stečajne mase. Dokler je šlo Zvonoma dobro, so imeli vsi možnost svojo naložbo prodati. Prav tako banke upnice niso upravičene do kakršne koli dodatne odškodnine iz naslova moralnih obveznosti glavnega lastnika. Če so posojila ustrezno zavarovale, se lahko poplačajo, če ne, je to njihov problem tako kot pri vseh drugih slabih naložbah.

Da razdeljevanje premoženja ne vpliva na njegovo ustvarjanje, je stara socialistična zabloda, ki se rada vtihotapi v misli mnogih dobronamernih in socialno čutečih ljudi. Zato je mogoče tako hitro najti javno podporo za višje davke ali zaplembe premoženja. Način razdelitve vedno vpliva na ustvarjanje. V Cerkvi na Slovenskem, ki jo v dobršni meri z darovi še vedno vzdržujemo verniki, bi imelo kupovanje odpustkov s prodajo cerkvenega premoženja ali odtegnitvijo sredstev za pastoralne dejavnosti katastrofalne posledice. Verniki ne bi imeli razumevanja za metanje dobrega denarja za slabim, kot Američani radi po­imenujejo jalovo trošenje denarja za pokrivanje posledic slabih naložb.

Gospodarsko-finančna afera sposobnosti Cerkve na Slovenskem za oznanjevanje evangelija ne bo okrnila, zmanjšuje pa avtoriteto njenega vodstva, ko se izraža o gospodarskih in sorodnih svetnih zadevah. Poleg luknje v bilancah državnih bank je prav zaupanje največja žrtev celotne afere. Od načina notranjega razčiščevanja zadeve je odvisno, kako hitro ga bo mogoče povrniti.

6 KOMENTARJI

  1. In to dobro ve tudi pater Knavs, zato mi ta predstava za javnost o poštenju že preseda.
    Naj mi RKC pokaže enega logarja, ki ga je zaposlila potem, ko ima spet svoje gozdove. En primer gospodarjenja bi rad videl. Mora biti.

  2. Berem: “Prav nobenega razloga ni, da bi bili delničarji propadlih holdingov upravičeni do kakršnega koli nadomestila. Ko gre gospodarska družba v stečaj, so lastniki (delničarji) zadnji, ki lahko dobijo kaj iz stečajne mase. Dokler je šlo Zvonoma dobro, so imeli vsi možnost svojo naložbo prodati. Prav tako banke upnice niso upravičene do kakršne koli dodatne odškodnine iz naslova moralnih obveznosti glavnega lastnika. Če so posojila ustrezno zavarovale, se lahko poplačajo, če ne, je to njihov problem tako kot pri vseh drugih slabih naložbah.”

    In s tem se moramo strinjati vsi, ali pa za VSE gospodarske družbe postaviti na prvo mesto delničarje to je lastnike. In problem ni tukaj, problem je v vrhu katoliške Cerkve, ki se je šel to igrico, ki ni v duhu krščanstva.

  3. G. Kovač na žalost zgreši vprašanje, ki se postavlja vernikom ali pa celo zavaja. Pri spraševanju p. Knavsa ne gre toliko za vprašanje, ali za cerkev veljajo druga pravila poslovanja, kot za gospodarske družbe, jasno je da veljajo enaka pravila in da cerkev ni zakonsko dolžna nikomur povrniti njegovih izgub.

    Vprašanje ki ga postavlja p. Knavs se postavi že prej in se glasi: ali temelji delovanje in s tem seveda tudi poslovanje RKC na evangelijskih ali v prvi vrsti na profitnih temeljih?

    Ekonomija se je v svojih začetkih vzpostavila kot veja moralne filozofije, saj je bilo veliko govora prav o pravičnosti, vrednosti in vsem ostalem kar izhaja iz tega pa lahko zato govorimo šele v okviru teh vrednot. Vrednote pa naj bi bile v primeru RKC jasno evangelijske. In razmejitev in prioritete so v Svetem pismu postavljene zelo jasno: “Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.”

    Prav tako ne velja druga skrita predpostavka, ki jo omenja g. Kovač, ko pravi, da razdeljevanje premoženja vpliva tudi na njegovo ustvarjanje. Cerkev ni pridobitna organizacija, ki se ukvarja z ustvarjanjem premoženja, nasprotno, precej njenih oficialov je menda celo večkratno zavezana uboštvu. Tudi ko deluje karitativno, Cerkev pogosto deluje kot posrednik pri zbiranju in razdeljevanju sredstev, ne pa tudi s svojim premoženjem, tako da na tovrstno delovanje kakšna ekonomsko neortodoksna poteza ne bo nujno imela bistvenega vpliva. Bi pa imelo lahko bistven vpliv, če bi verniki presodili, da delovanje Cerkve v tem primeru ni bilo ravno evangelijsko in zanje moralno sprejemljivo. To pa bi lahko dejansko ogrozilo pastoralno dejavnost cerkve, ki se v precejšnji meri na najnižjih nivojih financira prav s prispevki teh istih vernikov. In to je, če prav razumem, tudi strah p. Knavsa, ki zato kliče po vsaj kakšni simbolni gesti, saj je jasno, da bo vse izgube in krivice nemogoče popraviti.

  4. Se ne stinjam s tem da je Cerkev neka fantomska organizacija, ki samo razdeljuje premoženje “po evangeljsko” in ga ne pridobiva. To so protestanti vpeljali. Takšne Cerkve ne želim. Želim pa Cerkev z visokimi cilji, kar pa ne izključuje dobička, ki ga pri tem ustvari. Nikakor ne rabim neko luzersko Cerkev, ki mi bo solila pamet kako se je treba razdajati tako da obubožaš… in ostaneš reven. Ubožtvo ni revščina, in nabirka ni beračenje!

  5. Zdravko, seveda se lahko obrnete na Glavkona, morda celo na Trazimaha in jima pritrdite, da ni pravičnosti nič drugega kot trenutno razmerje moči. Močna Cerkev in čimbolj zmedene ovčice in problema sploh ne bo več. Vendar pri tem zvedete evangelije na okrasek, na retorične puhlice, če celo morda ne zagrizete na polno v same temelje vaše lastne skupnosti. Dober tek!

Comments are closed.