Avtor: Matej Kovač. Vir: Družina. Razsežnosti finančnega zloma mariborske nadškofije in počasnost stečajnih postopkov v Sloveniji zagotavljajo, da bo gospodarska dejavnost Cerkve še lep čas pod žarometi javnosti. Nelagodje občutijo verniki in dušni pastirji, ki s poslovnimi potezami, ki so pripeljale do zloma, niso imeli nič, si pa goreče želijo, da bi se stanje čim prej saniralo.
Pojavljajo se različni predlogi, s katerimi naj bi se doseglo moralno zadoščenje za storjene napake ter se vsaj delno povrnila škoda. Ideja, da naj bi slovenske škofije ustanovile sklad za vsaj simbolično povrnitev finančne škode, ki so jo utrpeli predvsem mali delničarji, je po mojem mnenju zelo slaba. Ne zato, ker zaradi ekonomskega stanja Cerkve na Slovenskem ni finančno izvedljiva, ampak zato, ker ponazarja način razmišljanja, ki je v dobršni meri botroval finančni katastrofi na Štajerskem in temelji na dveh zablodah:
1. uveljavljena pravila poslovanja za cerkvene ustanove ne veljajo;
2. razdeljevanje premoženja je mogoče obravnavati ločeno od njegovega ustvarjanja.
Prav nobenega razloga ni, da bi bili delničarji propadlih holdingov upravičeni do kakršnega koli nadomestila. Ko gre gospodarska družba v stečaj, so lastniki (delničarji) zadnji, ki lahko dobijo kaj iz stečajne mase. Dokler je šlo Zvonoma dobro, so imeli vsi možnost svojo naložbo prodati. Prav tako banke upnice niso upravičene do kakršne koli dodatne odškodnine iz naslova moralnih obveznosti glavnega lastnika. Če so posojila ustrezno zavarovale, se lahko poplačajo, če ne, je to njihov problem tako kot pri vseh drugih slabih naložbah.
Da razdeljevanje premoženja ne vpliva na njegovo ustvarjanje, je stara socialistična zabloda, ki se rada vtihotapi v misli mnogih dobronamernih in socialno čutečih ljudi. Zato je mogoče tako hitro najti javno podporo za višje davke ali zaplembe premoženja. Način razdelitve vedno vpliva na ustvarjanje. V Cerkvi na Slovenskem, ki jo v dobršni meri z darovi še vedno vzdržujemo verniki, bi imelo kupovanje odpustkov s prodajo cerkvenega premoženja ali odtegnitvijo sredstev za pastoralne dejavnosti katastrofalne posledice. Verniki ne bi imeli razumevanja za metanje dobrega denarja za slabim, kot Američani radi poimenujejo jalovo trošenje denarja za pokrivanje posledic slabih naložb.
Gospodarsko-finančna afera sposobnosti Cerkve na Slovenskem za oznanjevanje evangelija ne bo okrnila, zmanjšuje pa avtoriteto njenega vodstva, ko se izraža o gospodarskih in sorodnih svetnih zadevah. Poleg luknje v bilancah državnih bank je prav zaupanje največja žrtev celotne afere. Od načina notranjega razčiščevanja zadeve je odvisno, kako hitro ga bo mogoče povrniti.
