Za dogodke v Judeji, ki so se zgodili v zadnjih dveh stoletjih pred Kristusom, predstavljajo mrtvomorski rokopisi enega temeljnih virov iz prve roke. Vzbudili so upanje, da bodo z nesporno zgodovinsko vrednostjo lahko na življenje in delo Jezusa Nazarečana vrgli več luči. Vendar je takoj po začetku enega največjih odkritij 20. st. v javnost prišla drugačna »luč«. V spisih se je namreč pojavila nova figura, t.i. učitelj pravičnosti, nekakšen prototip Jezusu iz Nazareta. Že pred zgodovinskim Jezusom se pojavi nekdo, ki se poistoveti s trpečim služabnikom iz četrtega speva v Izaijevi knjigi. Kot vemo, je omenjeni spev eden temeljnih starozaveznih besedil, v katerih kristjani prepoznamo trpečega Jezusa in ki je hkrati, vsaj do odkritja, predstavljal edinstvenost, ki je ni bilo moč zaslediti nikjer drugje.
Učitelj pravičnosti kot trpeči služabnik?
Dokaze za zgoraj omenjeno identifikacijo lahko najdemo v t. i. kumranskih Hvalnicah (1 QH),[1] v poglavjih 10–16. Pisec besedila govori ves čas v prvi osebi in bržkone moramo v tej osebi prepoznati učitelja pravičnosti, ki ga kumranski svetopisemski komentarji, zlasti komentar k Habakuku, predstavljajo kot ustanovitelja ločine. Argument za identifikacijo Učitelja s Služabnikom je v tematskih vzporednicah med »kariero« Učitelja in portretom Izaijevega služabnika in v aluzijah na specifična mesta v Izaijevem spevu (prim. Iz 42,1–4; 49,1–7; 50,4–9; 52,13–53,12). Temeljnega pomena je starozavezno besedilo Iz 52,13–53,12, t.i. četrti spev o Gospodovem služabniku, ki predstavi model zavržene in prizadete figure, ki pa je na koncu povzdignjena k Bogu in katere trpljenje opraviči mnoge. Učitelj pravičnost v Hvalnicah (pogl. 8–16) eno za drugo niza aluzije na zgoraj izpisana mesta iz Izaijeve knjige. Tako npr. beremo v 1 QH 16,26–27: »/…/ (moje) bivališče je z bolnimi, moje srce p[ozn]a bolezni, in jaz sem podoben zapuščenemu možu v bo[lečinah …,] /…/« Medtem ko Izaija pravi (Iz 53,3–4): »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, /…/ mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega.« V izvirniku, tj. v hebrejščini, je med tema dvema besediloma na podlagi tekstne kritike mogoče opaziti veliko skupnega besedišča, kljub temu da poglavitni Izaijev izraz »mož bolečin« v kumranskih Hvalnicah ni uporabljen. Še jasnejšo referenco na Iz 53,3 najdemo v 1 QH 12,8: »/…/ zavrnili so me namreč in ne cenijo me /…/«, kjer je za besedo »ceniti, spoštovati« uporabljen enak hebrejski koren, kakor v besedilu v Izaiju: »/…/ je bil zaničevan in nismo ga cenili.« (Iz 53,3).
Zaradi fragmentarne ohranjenosti kumranskega besedila je glede dobesednega prevoda nekaj negotovosti, vendar kljub temu smemo zaključiti, da je avtor kumranskega besedila želel pokazati na analogijo med sabo in Gospodovim služabnikom (oba doživljata enako zgodbo, bila sta prezirana in nato povišana). Pomembno pa je podčrtati, da kumranska oseba učitelja pravičnosti, ki se identificira s trpečim služabnikom, ne namiguje na to, da bi s svojim delovanjem »odkupila, odvzela grehe mnogih«. Ni vidno, da bi trpljenje osebe iz hvalnic kumranskih zvitkov imelo kakšno nadomestniško oz. odrešilno vlogo, kakor je izpričana za Gospodovega služabnika oz. za Jezusa.
Učitelj pravičnosti kot mesija?
Vendar, ali je bil služabnik iz četrtega speva obravnavan kot mesijanska figura že v času pred Kristusom? In torej, ali je se je učitelj pravičnosti želel predstaviti kot mesija? Za takšno trditev ni pravih argumentov. Res je, da je zgodnja krščanska skupnost naglasila predvsem mesijansko razsežnost trpečega služabnika, saj je bila prerokba razumljena kot napoved trpljenja in smrti Jezusa iz Nazareta oz. Jezusovo življenje kot uresničitev prerokbe. Vendar za obdobje pred zgodovinskim nastopom in smrtjo Jezusa iz Nazareta o enačitvi nazivov Gospodov služabnik in Mesija ne moremo govoriti. Trpeči služabnik je v obdobju pred Kristusom predstavljal paradigmo odnosa: ponižani (in zavrženi) s strani krivičnih – povišani s strani Boga (prim. Dan 11–12). Tako torej mesta, kjer je učitelj pravičnosti predstavljen po modelu trpečega služabnika, same po sebi ne prikličejo mesijanski pretenzij.[2]
Jezus in učitelj pravičnosti
Jezus in učitelj pravičnosti sta bila oba preroka, ki sta s svojim javnim delovanjem na strani vladajoče duhovne elite naletela na neodobravanje, ki je prerastla v odkrit konflikt. Kakor učitelj pravičnosti se je tudi Jezus na neki stopnji identificiral z Gospodovim služabnikom v Izaijevi knjigi (prim. Lk 4,18–19). Kljub temu med njima obstajajo odločilne razlike. V Jezusovem primeru identifikacija z Izaijevim služabnikom pomeni, da je za njegovo trpljenje in smrt bilo odločilno to, da je bila »prelita za mnoge«, tj. njen odrešitveni vidik. Takšna misel je pri učitelju popolnoma tuja. V 1 QH 10,8–9 avtor sicer pravi, da on predstavlja past za grešnike in ozdravljenje za tiste, ki se od greha odvrnejo: »/…/ tako da sem postal past za hudodelce in zdravilo za vse, ki se odvračajo od pregrehe /…/.« Vendar iz besedila ni moč razbrati, da je omenjena ozdravitev posledica trpljenja učitelja pravičnosti. Res je, da so kumranski pisci uporabljali metodo interpretacije, pri kateri zgodovinske in literarne osebe iz različnih mest hebrejske Biblije poistovetijo s konkretno osebo v njihovem času (Služabnik – učitelj). A vendar ni moč govoriti o tem, da so Gospodovega služabnika (Iz 53) v obdobju pred zgodovinskim Kristusom razumeli kot »veliko spravno daritev«. Opazujemo lahko različne vzporednice, vendar, kar je bistveno, se le-te pri učitelju ne razširijo na odrešilno vlogo.
Opombe:
[1] Eden izmed zvitkov, odkritih v prvi votlini, je zbirka hvalnic, ter hvalnih in zahvalnih pesmi, ki se v hebrejščini imenujejo hodajót, v grščini pa evharistija (1QH). Kljub poškodbam, ki jih je prinesel čas, je ta zvitek nedvomno srce vsega kumranskega mističnega slovstva. To delo je moralo biti eno najbolj čaščenih in klasičnih del ločine (Zupet 2006, 151-153).
[2] Takšen argument bi bil podprt, če bi se lahko dokazalo, da se je učitelj resnično identificiral z Iz 61,1–3. Besedilo spada k Hvalnicam, pod katero je podpisana skupnost in že izražajo neko teološko prečiščeno refleksijo in razmišljanje in ne učiteljeve lastne besede.
Naslov članka: za celoten prispevek prevoda in opombe glej: Skralovnik, Samo. 2010. Bolj judovski ste, kot ste mislili. Tretji dan 39 (september/oktober): 18-26.
Foto: Garvandwane
