Mešetarjenje z davkom na dobiček

2

prazni-zepiVelika večina slovenskih državljanov neposredno zares občuti le dve vrsti davščin: Davek na dodano vrednost in trošarine. 70% davčnih zavezancev ima dohodke manjše od povprečnih in je njihov dohodek obdavčen z manj kot 20% efektivno davčno stopnjo. V najnižjih dveh davčnih razredih, kjer je dohodnina relativno primerljiva z urejenimi evropskimi državami, pa je kar 90% vseh zavezancev.

Za DDV in trošarine pravimo, da so regresivne davščine, saj siromaka prizadenejo enako kot bogataša. Slovenski »siromaki« so zelo trpežni in se ne razburjajo kaj dosti, ko na oltar gospodarske krize darujejo kakšno odstotno točko svojega življenjskega standarda. Polnjenje državnega proračuna z indirektnimi davki je celo pri potrpežljivih Slovencih doseglo svoj skrajni rob, zato se politiki, ki jim tuj denar najbolj diši, ozirajo za drugimi viri polnjenja državne blagajne.

Ukiniti olajšave?

Davek od dobička pravnih oseb  (popularno: davek na dobiček) je tak vir. Nominalno znaša ta davek 17% davčne osnove, efektivno (ko se davčna osnova zmanjša za vse olajšave) pa 12%. Predvsem slovenska politična levica zahteva dvig efektivne obdavčitve pravnih oseb (to je predvsem gospodarskih družb) in v to smer so šli tudi začasno opuščeni davčni ukrepi ministra Mramorja. Ukinile oziroma zmanjšale naj bi se olajšave za investicije in olajšave za vlaganje v raziskave in razvoj, s tem bi se povečala davčna osnova in tako tudi dejansko plačani davek.

Argumenti v prid povečanja davka na dobiček so raznovrstni. Od na videz razumnega, da Slovenija od vseh članic OECD merjeno v deležu BDP pobere najmanj davka na dobiček (1,4% BDP, med tem ko je povprečje članic OECD 2,9%), pa do roparskih argumentov partizanske ekonomike, češ da Hofer in Lidl zaradi izkoriščanja davčnih olajšav nista plačala še nič davkov in je skrajni čas, da se jih malo stisne. Minister Mramor in njegova državna sekretarka sta pred umikom ukinitve investicijskih olajšav tudi poudarjala, da olajšave nimajo pozitivnega vpliva na gospodarsko rast. Morda obstajajo resne študije, ki kaj takega dokazujejo. Če, ko sem se pripravljal na pisanje tega članka, take študije nisem našel, to še ne pomeni, da ne obstajajo. Bi pa rad ob tej priliki navedel nekaj intuitivnih argumentov in tudi nekaj dejstev, ki kažejo na to, da investicijske olajšave in olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj prispevajo k gospodarski rasti in da bi njihova ukinitev prinesla več škode kot koristi.

Poslabšati pogoje poslovanja izvoznikom?

Postopno ukinitev investicijskih davčnih olajšav je zasnoval že profesor Mramor, ko je bil še član Vlade Toneta Ropa. Negativen učinek ukinitve olajšav je želel omiliti minister Bajuk s postopnim zmanjšanjem nominalne stopnje davka s 25% na 15%. To zmanjševanje se je v krizi ustavilo pri 17%. Kljub zmanjševanju nominalne stopnje, se je na prvem vrhuncu krize efektivna davčna stopnja povečala s 16% na 19%.  Ukinitev davčnih olajšav, predvsem pa izdatna gospodarska rast, sta prispevala, da je Slovenija leta 2007 iz naslova davka na dobiček pobrala 1,1 milijardo evrov. V obdobju od 2007 do 2011, se je efektivna stopnja davka na dobiček znižala s približno 19% na približno 17%, a država je v letu 2011, to je še pred ponovno uvedbo davčnih olajšav za investicije, pobrala le 0,6 milijarde evrov davka od dobička. Očitno je, da je znesek pobranega davka mnogo bolj odvisen od tega ali podjetja sploh imajo dobiček kot pa od sprememb stopnje davka. Pod ministrom Šušteršičem so bile ponovno uvedene davčne olajšave in prve kritike teh olajšav v letu 2013 so bile, da ni bilo nobenih gospodarskih učinkov v smislu gospodarske rasti in novega zaposlovanja, proračun pa naj bi izgubil nekaj sto milijonov prihodkov. Pri oceni izgubljenih prihodkov proračuna iz naslova ponovne uvedbe davčnih olajšav, se rado pretirava, saj se zanemari, da lahko podjetja, ki so imela na vrhuncu krize izgubo, v naslednjih letih s to izgubo kompenzirajo dobiček in davka ne plačujejo ne glede na to kakšna je efektivna davčna stopnja.

V letih 2014 in 2015 slovensko gospodarstvo raste. Raste zaradi izvoza. Predvidevam, da uspeh slovenskih izvoznikov temelji na njihovih investicijah. Na investicijah za katere so izkoristili davčne olajšave. Ker so imeli davčne olajšave, so imeli več razpoložljivih sredstev za dodatne investicije, za trženje in tudi za plače. Če kdo trdi, da davčne olajšave ne vplivajo na gospodarsko rast, mora dokazati, da davčne olajšave niso vplivale na investicije izvoznikov in da te niso vplivale na njihov prispevek k gospodarski rasti. Dokazno breme je pri politiku, ki želi povečati davke, ne pri izvoznikih.

Stabilna davčna ureditev na dolgi rok prinaša v davčno blagajno več

Je pa še en razlog zakaj je bolje, da se davek od dobička z olajšavami vred pusti tak kot je še vsaj nekaj let. Zagovorniki višjih davkov na dobiček pravijo, da naša nizka efektivna davčna stopnja ni smiselna, ker ne privablja tujih investicij. Za tuje investicije smo nekonkurenčni iz povsem drugih razlogov, kar pa se davkov tiče, je problem tudi v nestalnosti naše davčne ureditve. Če bo vsak nov minister za finance razmišljal o poslabšanju pogojev za poslovanje podjetji, potem ne bo zaupanja v trajnost naših davčnih ugodnosti. Me prav zanima, ali se je predsednik vlade Cerar kaj pohvalil direktorjem tehnoloških multinacionalk, ki jih je te dni srečeval v ZDA, kako nameravata z ministrom Mramorjem zmanjšati olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj.

Povišanje efektivne davčne stopnje za dobiček ni nujno potrebno za povečanje prihodkov v davčno blagajno iz tega naslova. Davčno razmeroma ugodna Češka ima efektivno davčno stopnjo le nekoliko višjo kot Slovenija, a iz tega naslova pobere za 4% BDP davkov (2,6 odstotnih točk več kot Slovenija). Irska, ki ima celo nižjo tako nominalno kot efektivno stopnjo pa pobere 2,4% BDP (odstotno točko več kot Slovenija). Upam, da nam ni zgled Grčija, ki povečuje efektivno davčno stopnjo, a edina med državami OECD pobere davka od dobička glede na BDP še manj kot mi.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.

2 KOMENTARJI

  1. Slovenija že skoraj desetletje operira z eno milijardo ali celo več proračunskega primanjkljaja. Kar ima za nujno posledico strmo rast zadolženosti države, z okoli 20% na nad 80% BDP, torej 400% rast zadolženosti, kar je največja rast v vsej Evropi.

    To pomeni strahovito obremenjevanje z dolgovi ne le prihodnjih rodov, amapk sve večji delež za odplačevanje obresti v strukturi slovenskega proračuna.

    To ogromni pufi so imeli lahko svojo logiko, sprevrženo, seveda, le v hiperrinflatornih razmerah propadle socialistične Jugoslavije.

    Zato se ne strinjam, ko s slovenske desnice berem in slišim le predloge, ki bi še zmanjševali prilive v slovenski državni proračun ob že tako gromozanski letni luknji v njem, ki je nihče ne zna ali ne upa premostiti. To je lahko popularno slišati gospodarskim subjektom in prebivalstvu, kot politika pa ne bi bilo odgovorno.

    Tudi Reaganova administracija ( torej miljenca in simbolne točke ekonomske liberalne desnice) se je le ene dve leti šla supply-side ekonomsko politiko. Potem je ugotovila, da mora vseeno povišati nekatere davke, ker je v proračunu prevelika luknja.

    Torej, če je nek davek objektivno zelo majhen v Sloveniji, primerjalno majhen v primeri z gospodarsko uspešnimi državami zahodne Evrope, potem ne vidim razloga, zakaj se ne bi smelo razmisliti o njegovem zvišanju na način, da bo še vedno manjši od evropskega povprečja. V mislim imam recimo davek na dobiček, davek na nepremičnine in trošarine na tobak. In seveda trošarine na umetno sladkane pijače.

  2. Glas razumnega v puščavi socialističnih malikov, ki malikujejo zlato tele: Državo in kratkovidno podpirajo, da ima le ta čim več denarja (ker upajo, da bodo njihove uradniške plače zaradi tega kakih 50 evrov višje.

    Morda je sedaj jasno, da je Slovenija fanatično in večinsko socialistična Država. Večina ljudi je ekonomsko nesvobodnih. Bojijo se za svojo službo. Večina je uradnikov. Zdravstveno osebje, vrtci, šole, univerze, pravosodje, vojska, policija in klasično občinsko in državno uradništvo: vsi smo sužnji države, vladajoče politike, vladajoče ga fevdalca in v ozadju sindikalno – udbovsko komunistične mreže, ki še danes neformalno ali celo formalno deluje po državnih podjetjih in institucijah.

    2 milijarde se vsako leto Slovenija dodatno zadolži. Imamo pa preko 100 agencij, nešteto nesmiselnih uradov. Šolstvo ima že pol stoletja edini namen kako zagotoviti službe, ne pa kako ekonomsko in učinkovno (rezultatsko in kvalitetno) izboljšati poučevanje in vzgojiti svobodne in samostojne osebe. Kako bo pijanec vzgajal otroka? (Rugelj) kako bo birokrat vzgajal otroka v podjetnika?

    To kar dela SMC (nova transmisija LDS, novi razred udbokomunistične mafijske elite), da povečuje davke, je isto kot bi kmet dajal nove pijavke na edinega konja, ki še komaj vleče voz. Vsi na vozu pa ploskajo ali so tiho. Je isto kot če bi kmet jemal strešnike iz kmetije in jih prodajal. Preseneča me, da večina ljudi ne znori. Hvala Bogu za nove podjetnike okrog Batagelja in OZS, ki so se Mramorju uprli javno. GZS ni drugega kot ujetnik nazadnjaških in ludističnih sindikatov, ki ob pomoči mafije rešujejo svoje riti iz goreče kmetije, ki so jo sami zažgali. Rešujejo se tako, da nas nedolžne mečejo v ogenj. Ali smo res nedolžni, če smo tiho, če nočemo vedeti kaj se dogaja in če si ne upamo upreti? Ali če Bognedaj celo zagovarjamo ukrepe Fritzla?

Comments are closed.