Ko kulturna dediščina postane ovira hedonističnemu použivanju sedanjosti

19
537

Lani smo slovesno proslavljali evropsko leto kulturne dediščine. Govori. Prireditve in oh, seveda! Obljube! Obljube! Sledil je ognjevit nagovor novega ministra za kulturo (katerega že po vrsti?) in vsesplošno zatrjevanje, da smo po skrbi za kulturno dediščino primerljivi evropskim državam. Zgodilo se je nekaj dobrih, celo odličnih prireditev, razstav in podelitev evropskih nagrad. Snemali smo se in se slikali. Zdelo se je, da je Sizif že čisto pri vrhu s svojo skalo. Pa en sam pogled kjerkoli okoli nas pove, da v resnici drsimo v temo zanemarjanja vsega, kar se tiče slovenstva in je bodisi trdno materializirano v naši snovni kulturni dediščini ali izraženo v ljudskih šegah in navadah ter izpovedano v slovenskem jeziku. Dobro nam gre predvsem na področju trgovsko turističnega rokohitrstva z napol surovo ponudbo, ki degradira dediščino na produkt, s katerim je moč po mili volji barantati. Tista prava dediščina, ki so v resnici kulturno družbene, socialno izobraževalne in še vse druge vrednote neke skupnosti in posameznikov, pa se čedalje bolj odmika.

Vem, da se bo marsikdo začudil mojim besedam, češ, saj imamo vendar urejeno zakonodajo, organizirano skrb za dediščino, uspešne (in tudi manj uspešne) muzeje, pa veliko razstav in tudi primerov dobre (in tudi slabe) prakse oživljanja kulturne dediščine. Slovenci smo v zadnjih letih prejeli celo nekaj prestižnih nagrad in priznanj, kot je npr. je celjska nagrada Evrope nostre in znak evropske kulturne dediščine, pa vpisi na Unescove sezname. Poklon! Brez dvoma so nagrade zaslužene in se za njimi skriva veliko naporov, stroškov ter vrhunskega strokovnega znanja. Navkljub temu pa je treba poudariti, da je uspešno ohranjanje dediščine potrebno mnogo več. Potrebna je skupnost, ki dediščino kot nezamenljivo vrednoto živi.

Izkazalo se je, da ohranjanje kulturne dediščine ni mogoče, če ne prežame našega načina razmišljanja in življenja. Kaj hočem povedati s tem kratkim, pa vendar izjemno povednim stavkom? V prvi vrsti je treba pojasniti, da kulturna dediščina niso zgolj zidovi, stavbe in predmeti, temveč je predvsem tisto, kar materialna zapuščina izpričuje. Ali kot je duhovito zapisal Boris A. Novak, spomenik je spomin, ki se je toliko časa hladil, dokler ni okamenel…. Bistvo torej ni kamen (ali materija), temveč spomin, ki ga kamen ohranja in mu omogoča, da postane nosilec dragocenih vsebin, pričevanj in opominjanja. V Beneški listini iz leta 1966 je zelo dobro opredeljen pomen kulturne dediščine. Listina postavlja pred materialnost dediščine njene duhovne vrednote, avtentičnost misli in simbolnost materialnega. Še bolj jasne so kasnejše mednarodne listine, ki govorijo v prid ohranjanja kulturne dediščine v izvornem, življenjskem okolju in o pomenu vključevanja ljudi in lokalnih skupnosti v varstvo dediščine.

Ob zapisanem se odpirata najmanj dve vprašanji. Prvič, zakaj se sodobna družba sicer zavzema za ohranjanje kulturne dediščine, hkrati pa naredi vse, da to ne uspe in pri tem (sodeč po zbirokratiziranem, samemu sebi namenjenem sistemu) ne varčuje ne z denarjem, ne z ljudmi. In drugič, zakaj je ohranjanje kulturne dediščine neuspešno, četudi je strokovno vrhunsko in znanstveno neoporečno izvedeno.

Dediščina ali volja do spominjanja

Pojdimo k prvemu vprašanju o sodobnem hedonistično potrošniškem svetu in njegovemu odnosu do dediščine. Predolgo bi trajalo, če bi zašla v sociološke in psihološke razprave, ki zelo jasno kažejo značilnosti sodobne družbe. Karikirano rečeno, je skrb sodobnega človeka osredotočena na njegov jaz in na njegovo osebno udobno sedanjost. Dobrobit skupnosti, prihodnji rodovi, še manj pretekli in s tem tudi preteklost, mu niso mar, kot tudi ne soljudje in ne njegovo okolje. Iz tega je kaj lahko prepoznati splošen (in od medijev podprt) odnos do tega, kar nas konkretno in simbolno nenehno in nadvse neprijetno opominja na neke druge čase in okolja. In ki se, vsaj tisti slabi časi, zelo hitro lahko povrnejo. Samozadostnemu bitju, ki mu je avtoriteta tuja, vrednote (drugih) pa odveč, postane dediščina avtomatično ovira na poti hedonističnega použivanja sedanjosti. Sem se izrazila prekritično? So bile moje besede preostre? Če pogledamo zares šokantno novico s Švedske, ki velja za eno najbolj naprednih, da ne rečem razsvetljenih zahodnih držav, bodo moje besede zvenele bolj verodostojno. Verjeli ali ne, na Švedskem predlagajo, da se iz šolskega kurikula črta vso starejšo zgodovino do 18. stoletja. Vzroki, ki jih navajajo v prid tega predloga, so najbolj banalne narave, kar si jih lahko zamislimo. Zgodovina naj namreč nikogar več ne bi zanimala, pouk (nepotrebnega) zgodovinskega znanja pa menda zasede vse preveč dragocenih pedagoških ur. Predlog je takoj naletel na burne proteste, vendar ni moj namen razpravljati o švedskem teatru kurikularnega absurda, raje bi osvetlila teater absurda zahodne civilizacije, ki z namernim brisanjem temeljenjih humanističnih znanj reže svoje lastne korenine.

Propadanje meščanske, podeželske in industrijske dediščine pa ni le izraz splošnega malodušja in otopelosti, ki ju, žal, nikjer v razvitem, zahodnem svetu ne primanjkuje. Bojim se, da je to izraz zavestne odločitve sodobnega potrošniškega, hedonističnega sveta, da izbriše vse, kar človeštvo ovira v njegovi neskončni lahkosti bivanja (kot je temu rekel Kundera pred več kot pol stoletja).

Kako naj bi sicer drugače razumeli odločitve npr. ene od (premožnejših) slovenskih občin, ki je za razsvetljavo nogometnega stadiona namenila dvakrat večjo vsoto, kot jo nepremični dediščini namenja naša država na letni ravni? Kako opravičiti rezanje financiranja knjižnicam in drugim kulturnim ustanovam, četudi je to del zakonskih obveznosti (lahko tudi premožnejših) občin? Kako drugače razumeti odločitev, da sredi kraške vasi navkljub protestu skupnosti meni nič, tebi nič porušijo srednjeveško mitnico? Ali kako doumeti slovensko družbo ob mižanju pred propadanjem Plečnikovega stadiona? Kako sicer razumeti odločitev redovne skupnosti, ko po jožefinsko (tu mislim na cesarja Jožefa II) in navkljub prošnjam okolja prepuste večstoletne samostanske stavbe, utrdbe krščanske vere in vrednot, v roke političnih veljakov (ki ne vedo kaj bi z njimi). Kako razumeti malodušje (Cerkve) za sakralno dediščino? Kako dojeti zanemarjanje maternega jezika na najvišji družbeni ravni?

Za lažje iskanje odgovora na zastavljena vprašanja, se moramo vprašati, kam sodijo ljudje brez spomina in kam družba brez spominjanja (torej družba brez poznavanja skupnih civilizacijskih temeljev)? Če sodijo dementni v posebno oskrbo, potem je mesto družbi brez spomina na ladji norcev. In v resnici, ko opazujemo sodobno družbo skozi staromodna očala občečloveških vrednot in skušamo našteti njenih sedem smrtnih grehov (industrija smrti, etnična čiščenja, krvavi kolonializem, totalitarizem in zatiranje drugače mislečih, uničenja spomenikov, mest in brezobzirno izkoriščanje narave), se zdi, da je velik del že na krovu …

Od družbe, ki zanikuje temeljne evropske (krščanske) vrednote, ki je med in po vojni pomorila milijone nedolžnih, da bi lahko zaplenila in se polastila njihovih premoženj in je pripravljena miže in molče sprejemati trpljenje tretjega in vseh ostalih, drugačnih svetov, ne moremo pričakovati volje do spominjanja. Dediščina predstavlja na simbolni, metaforični in realni ravni človeški spomin in opomin. Je svojevrsten snovni in nesnovni zapis, ki bolj pristno kot zgodovina (pogosto napisana od zmagovalcev), izpričuje o preteklosti. Če jo seveda beremo večplastno in večstransko in ne le z vidika znanosti in stroke. Dediščina poleg spominjanja omogoča tudi zazrtje vase in družbi nudi nujno potrebno katarzo in obžalovanje zlih dejanj. V nasprotnem primeru pa seveda dediščina ostaja pristranska, elitistično snobovska, rasistična in šovinistična in jo uporabljamo pač zgolj kot »produkt«. Politični in turistični. Dediščini nič kar je človeškega, ne manjka! Je oster, dvorezen meč in kratkoročnih, enostranskih rešitev ni.

Prav to je tudi najgloblji vzrok, da je ni mogoče ohranjati brez javnosti in skupnosti. Vsak jo doživlja po svoje in vsakomur razkriva drugačne zgodbe. Kar je skupnega, pa so občečloveške vrednote, ki kot velika duhovna spona, kot presežni mavrični obok nad ubogo človeško paro veže posameznike v skupnost. Preteklo, sedanjo in prihodnjo. Vez med njimi so globoka spoznanja o človekovi božanski genialnosti, ki se v trenutku lahko presuka v najhujšo nočno moro. In gorje, če trenutki zanikanja vrednot trajajo predolgo. S tem smo se pa že dotaknili in vsaj delno odgovorili na drugo vprašanje o tem, zakaj dediščine ni moč varovati in ohranjati samo z zakoni in strokovnimi službami. Jo je pa moč uspešno pohabiti in s tem tudi uničiti. In to celo v imenu znanosti in zakonodaje (je pa tudi res, da oboje pomeni pogoj brez katerega ne gre). Dediščina so ljudje, ki dediščino doživljajo kot vrednoto in živijo na način, ki ohranja te vrednote (in s tem njihov materialni zapis) v svojem vsakdanjem življenju.

Skupnosti, ki uspejo »živeti« svojo dediščino, sčasoma vsrkajo tudi bogata dediščinska znanja, kar se odraža na nivoju skupne, medsebojne komunikacije. Z antičnimi filozofi bi lahko rekli, da znanja ni, če ne postane del skupnega razmišljanja in kar se nujno odraža v jeziku skupnega občevanja. (Kdor kaj velja, temu pravi diskurz …). Ta pa se ne nanaša samo na znanstvena spoznanja, temveč predvsem na vêdenja, ki jih je človeštvo skozi tisočletja nabiralo iz izkušenj in jih sodobni družbi še kako primanjkuje. Podatki nas zasipajo, manjka pa nam modrosti. Zavedanja minljivosti in ranljivosti. Odprtosti in sočutja do sočloveka in narave. Sprejemanja staranja. Spoštovanja. Če naštejemo le nekatere občečloveške vrednote, ki so predpogoj kakovostnega sožitja.

Ampak sedaj se pa samo po sebi pojavi vprašanje, kdo si pa želi takih zgag, ki se ne zadovoljijo s smetano in maslom, ki (obilno) kaplja iz ust zabavljačev. Nihče. Podobno, in ne slučajno, si mnogi tudi ne želijo in še manj iskreno prizadevajo za varovanje in ohranjanje kulturne dediščine kot temeljnega kapitala skupnosti. Dediščina je izvor znanja, vir trajnostnega razvoja in najbolj elementarnega zavedanja človekove bivanjskosti. Dediščina je kot razvejana duhovna korenina, ki nas povezuje v zdravo, kritično in pokončno (narodno) skupnost. In spet, kdo si pa upa to reči na glas in pri tem ne tvega, da bo javno opljuvan? Skrb za skupnost, za narod in narodno samobitnost je postala vsem odveč, četudi je to hkrati tudi temeljna skrb za občečloveške vrednote. In s tem tudi za (našo in vašo) dediščino.

Po pravici rečeno, malce se mi že upira pisati o kulturni dediščini. Čedalje bolj se mi zdijo vsa prizadevanja, opozarjanja, prigovarjanja podobna Sizifovemu delu. Nekakšno pehanje skale v hrib, ki gre, dokler jo na žive in mrtve tiščiš v klanec. Kakor za hipec popustiš, so vse naše muke zaman. Kot da se ni nikdar nič zgodilo. Tako približno je z našo dediščino. Vse dokler je ne bomo vsi, ne le strokovne službe, dojeli kot našo edino pot v prihodnost, kot našo temeljno (socialno) pravico in družbeno ter osebno dolžnost.

Foto:Lucija Perko

19 KOMENTARJI

  1. Prav gotovo je temeljna duhovna, nesnovna slovenska kulturna dediščina. ona nam omogoča, da imamo spoštljiv in varovalen odnos tudi do slovenske materialne dediščine.

    Naša slovenska izvirna duhovna kulturna bit odseva v slovenskem jeziku, slovenski pesmi, slovenski glasbi, slovenski vrednotni tradiciji…
    Alarmantno je, da ima naša uradna kultura v registru kulturne dediščine varovane slovenske šege, predvsem pustne, nima pa varovano slovensko ljudsko pesem in ljudsko glasbo.
    Še več JSKD, ki je državna ustanova, ki bi naj, skladno s cilji slovenske ustave, saj je po 3. čl3enu slovenske ustave Slovenija država slovenskega naroda, varovala in negovala slovensko kulturno dediščino, ki je po življenjski logiki in zgledu drugih držav, tega plemenitega cilja v svojih ciljih delovanja sploh nima zapisano.

  2. Vsekakor bi morali v slovenskem registru kulturne dediščine registrirati in s tem zavarovati za slovensko prihodnost:
    – slovenski kulturnodediščinski ljudski pevski in glasbeni melos in ritem in takt, ki je temelj za vse zvrsti izvirnega slovenskega pevskega in glasbenega ustvarjanja, kar nas ločuje od drugih narodov
    – slovensko večglasno petje, kar je slovenska značilnost
    – slovenski vrisk, ki je umetniški izraz veselja in je značilen za Slovenijo, ker je pretežno alpska država. Zakaj bi vreščali, ko pa lahko od veselja zavriskamo!
    – Slovensko ljudsko petje ob sleherni priložnosti, kot izrazito meditativno in povezovalno kulturno dejanje….

  3. Vsi, ki poklicno ali nepoklicno delujejo na področju slovenske kulturne dediščine in nasploh slovenske kulture, bi naj slovensko kulturo ( zlasti pevsko in glasbeno)resnično spoštovali in negovali, zlasti pa slovensko kulturno dediščino.

    Zanima me, kakšno je dejansko stanje in kaj bo storila oblast, da bo drugače!!!

    Oblast se ukvarja z želodcem, da bi bil poln, kultura pa je na stranskem tiru, tako v ožjem in širšem pomenu, ki zagotavlja resnicoljubje, pravičnost, poštenost in odgovornost!

  4. Iz katakomb naj pride v javnost slovenska kukturna dediščina:- peti ob vsaki priložnosti
    – pozdraviti se, pogovarjati se in poslovati se s pesmijo
    – začutiti medsebojni osrečujoči pevski objem
    – ohranjati pozitiven navade, ki ohranjajo dobre odnose in zdravje
    – samo pesem in molitev duhovno zbliža in poenoti ljudi
    – največjo srečo čutiti ob slovenski govorici, pesmi in glasbi
    – osrečujoč intimen odnos do svoje identitetne kulture.
    – ljubezen in spoštovanje do svoje kulture in spoštovanje do druge kulture
    – najraje poslušati domačo glasbo
    – na prireditvah, veselicah, , trgovinah in gostiščih se naj sliši slovenska pesem in glasba

  5. Zakaj smo kot tujci doma, ker se v trgovinah in gostiščih vrti le tuja pesem in glasba, pa smo mi Slovenci kupci.
    Zakaj ne spoštujemo svoje osebno dostojanstvo in zakaj drugi ne spoštujejo našega, pa je to naša ustavna pravica?”

    Tudi na področju slovenske kulture je nujno spoštovati in uresničiti slovensko ustavo!!!

  6. Slovenski simbol je lahko kakršenkoli. Celo ruska zastava.

    Slovenska kultura pa je tista, ki je resničen, izviren odsev naše duše in srca.

    Slovenska kultura nam daje izvirno duhovno slovenstvo.

    Slovenski šport je le eden od načinov, kako promovirati slovensko duhovno kulturo, katere rezultat je med drugim tudi materialna slovenska kultura.

  7. Naši pevski zbori zmagujejo v Evropi s slovensko ljudsko pesmijo in melodijo, kar nam daje vedeti, da je slovenska pesem in glasba nelja posebnega v evropskem in svetovnem merilu.

    To tudi dokazujejo Avseniki s svojimi 34 milijoni prodanih plošč s slovensko narodn zabavno glasbo.

    Bodimo na to ponosni in še naprej širimi v vset slovensko pesem in glasbo!!!

    Ne pa da, kopiramo druge kot nesposobneži ali pa poveličujemo tujo pesem in glasbo in glasbenike, svojo kulturo pa izničujemo!!

    • Zato pa večinoma poslušam radio Ognjišče. Ker me pomirja, hrabri in utrjuje slovensko nacionalno identiteto. ker vrti večinoma slovensko glasbo. Predvaja tudi tujo, vendar v normalnih okvirih. Pa zato nič manj ne cenim tujih kulturnih dosežkov.

  8. Evropa je res obtičala v svojem hedonizmu. Švedska je tipičen primer. Postala je neprepoznavna. Hitro ji sledi Francija, pa Belgija in zadnje čase že Nemčija. Vzhodna Evropa, ki je stoletja branila Zahod pred Osmani (in tudi zato ostala manj razvita) in bila še žrtev boljševizma, vse očitneje postaja branik tradicionalne Evrope in njenih vrednot.

  9. Doktor Perkova je velika znanstvena veličina. To sem se prepričal pred dobrim letom, ko sem bil prisoten na njenem predavanju o slovenski kulturni dediščini.
    Ko sem tekom predavanja postavil vprašanje in še podal ustvarjalni predlog, je organizator predavanja pozval, da naj postavimo vprašanje le na koncu predavanja.
    Dr, Perkova pa je na to odgovorila, da ji je v veselje, če lahko sproti glede na podano vsebino, razčiščuje odprta vprašanja in predloge.
    in tako je tudi bilo v nadaljevanju predavanj, ki so bila zaradi tega še bolj zanimiva in izčrpna.

    Hvala gospa doktor!!!

  10. Skrb drzave za kulturno dediscino ta izraza delno skozi zakonodajo, predvsem pa z delezem, ki ga znotraj kulturnega proracuna namenja varovanju dediscine. V Sloveniji je ta delez celo okoli 10 krat manjsi kot drugih drzavah. Recimo na Ceskem gre 60 procentov kulturnega proracuna v ta namen. Glavno, da gre pri nas kulturni denar za razne leve ideoloske provokatorje in parazite. Logicno, da so rezimu vsec recimo npr. zmesanci, ki si dajo privzeti ime Janez Janse, seve za diskreditacijo liderja opozicije. Nasi “kulturniki” so v znatnem delu rdeca ost in placanci rezima, ki ga rezim dobro uporablja za reprodukcijo moci nad oblastjo in kapitalom. Briga ta rezim neka kulturna dediscina. Nenazadnje so njihovi politicni predniki posebej uzivali v ropanju in poziganju gradov.

Prijava

Za komentiranje se prijavite