Po Venu Tauferju so se v zadnjih dneh pojavili obremenilni dokumenti še za Mitjo Meršola. Nekdo nekje je v kopanju po arhivih očitno pri poglavju “Velika Britanija”, razdelek “BBC”, videl zanimive podatke..
Najsi to raziskovanje navdihujejo morda tudi povsem strankarsko-politični motivi, z odkrivanjem resnice ne bi smelo biti nič narobe. Slabo je, da tega ni sprevidel predsednik Republike, ampak je v odzivu na razkritje preteklosti Mitje Meršola zaigral na svojo struno užaljenosti zaradi SDS-ovega rokovanja z dokumenti o njem samem – rokovanja, za katerega za voljo resnice že moramo napisati, da ni bilo brezmadežno.
Naša strateška partnerica Nemčija bo v kratkem dobila za predsednika bivšega vzhodno-nemškega anti-komunističnega oporečnika, pastorja in nekdanjega zveznega komisarja za Stasijeve arhive. Kaj neki si predsednik dr. Türk misli o vsem tem in kaj bi si imela na temo arhivov in resnice povedati, če bo pogovor med njima kdaj v prihodnosti nanesel na to? Pri Nemčiji bi se lahko kdaj zgledovali tudi po njenem odnosu do preteklosti – naš je bolj podoben italijanski pozabljivosti za zločine fašizma.
Žrtev takšne situacije je navsezadnje tudi Sova. Kako si bo v javnosti zagotovila legitimnost, če je pri nas pojem obveščevalnih služb še vedno povezan z ovaduštvom v totalitarnih časih?
Mitja Meršol bo sledil nasvetu prijateljev, da ne odstopi. Brani se, da ni nikomur naredil škode (česar zagotovo ne more vedeti) in celo, da je delal v dobro države. (Države ali domovine, sistema ali ljudi?) Podobno meni zgodovinar dr. Pirjevec. Ne preseneča me (več), da tudi dr. France Bučar tako razumevajoče gleda na Meršolovo ravnanje. Melita Župevc se je v obrambo Meršolu vprašala “kako daleč v zgodovino bomo šli” – in pozabila, da pri nas leva politična opcija začenja diskurz o političnih nasprotnikih pri Antonu Mahniču, včasih pa že pri Primožu Trubarju.
Nobenega zadovoljstva ne bom našel v kakem pogromu proti Meršolu – pa saj nihče k čemur takšnemu ni pozval. Preseneča, žalosti in tudi vse bolj skrbi me le, da Mitja Meršol ni v razkritju njegove preteklosti videl priložnosti, da si razbremeni dušo. Če ne drugega bi – vešč peresa, kakor je – lahko vsaj postregel z “bestsellerjem”, v katerem bi razkril zakulisno dogajanje svojih londonskih let. Zakaj in za koga takšen molk? Levica je spet zamudila priložnost, da se distancira od totalitarne preteklosti.
V demokraciji je delo za tajno službo seveda (lahko) častno in domoljubno. A kakšna je bila tista država, za katero je Mitja Meršol in drugi delal dobro? Kaj je bilo dobrega pri tem? Katere nacionalne interese je s svojim sodelovanjem z SDV branil Mitja Meršol? Kaj so lahko legitimni nacionalni interesi nedemokratične države? To so tista vprašanja, za katere si bi morali – parafrazirajoč predsednika Republike – vzeti nekaj več časa.
Pravnik dr. Danilo Türk bi se moral najprej poglobiti, ali je bilo vohunjenje za Slovenci in celo jugoslovanskimi državljani zakonito v tistem času. Tudi če je takšno početje bilo zakonito, zagotovo ni bilo legitimno. Kar je bilo tedaj legitimno, je bilo delovanje proti nedemokratičnemu režimu, etično pa bi bilo vohunjenje za nasprotnike režima morda dopustno le, če bi njihovo opozicijsko ravnanje vsebovalo pripravo nasilnih, terorističnih dejanj proti predstavnikom režima ali celo proti nedolžnim ljudem. Za slovensko “emigracijo” (ideološko nabit izraz) že lahko rečemo, da takšnih namenov in ne sredstev zanj ni imela, zagotovo ne med novinarji slovenske redakcije BBC-ja.
Medtem ko bo Zvezna republika Nemčija za predsednika države dobila nekoga, ki je – po slovensko – “prešteval kosti”, se del našega političnega vrha trudi relativizirati ovaduštvo in sodelovanje s tajno politično policijo v nedemokratičnem sistemu.
In še en kontrast: na domnevno ponarejeno srednješolsko spričevalo poslanca Ivana Simčiča je predsednik Republike, ki je prav včeraj napovedal svojo vnovično kandidaturo, izjavil, da “ta primer zelo negativno vpliva na verodostojnost in legitimnost poslanca, na ugled državnega zbora in na slovensko politiko v celoti. Odgovornost poslanca je v prvi vrsti njegova osebna odgovornost…” ter “poslanec Simčič ima sedaj priložnost, da izkaže svoj odnos do etike in morale v politiki in v javnem življenju nasploh. Njegova stranka in državni zbor pa imata priložnost, da na konkretnem primeru pokažeta svoj odnos do vprašanja verodostojnosti in legitimnosti poslanca, to je do enega ključnih vprašanj politične etike, morale in politične kulture.” V primeru poslanca Mitje Meršola je bil predsednik, ki je ob včerajšnji najavi kandidature dejal, da je “vselej ravnal načelno”, bolj redkobeseden in je po MMC-ju ” v TV Dnevniku dejal, da se očitno nadaljuje praksa povzemanja dela arhivov za politične namene in da si to zasluži malo kritičnega pogleda.” Meršolovo “spričevalo” je prava malenkost….
Foto: Reporter
