Ker že od enajstega leta navijam za Italijo, sem bil seveda vesel njene lepe polfinalne zmage nad Nemci, čeprav bi si lahko prihranila blamažo v finalu s furijo. Je pa bil izpad nemške reprezentance koristen tudi zaradi tega, ker Angele Merkel ni nihče vpeljal v skušnjavo, da bi poromala na zaključno dejanje evropskega prvenstva v Kijev, kar bi nujno vključevalo poklon ukrajinskemu predsedniku Viktorju Janukoviču.
Primeren nadomestek
Slednji se je očitno precej zanašal na pritisk nemške javnosti v primeru uvrstitve v finale, naj Merklova požre prej dano besedo in kljub vsemu nastopi kot kulisa vladajočega ukrajinskega režima. Zato je bilo razočaranje, ko je zagato nazadnje razrešil kar Mario Balotelli, precejšnje. Vendar je Janukovič premeten in je za kanclerko takoj našel zamenjavo. Na ogled tistega, kar je pozneje postalo italijanski armagedon, je povabil kar samega Aleksandra Lukašenka, znanega demokrata in borca za človekove pravice iz soseščine.
Skoraj si ne bi mogli želeti lepšega epiloga skupnega poljsko-ukrajinskega projekta, ki se je začel v nekoliko drugačnih časih, ko je še kazalo, da bo prav proti sedanjemu predsedniku usmerjena “oranžna revolucija” pognala kaj korenin. Iz različnih razlogov se to ni zgodilo. Za njen polom so seveda v prvi vrsti krivi kar njeni akterji, ki so vsa leta, ko so imeli škarje in platno v svojih rokah, veselo obračunavali med sabo. Malo ali nič otipljivega je Ukrajincem (z izjemo Poljske) ponudila tudi Evropska unija, tako da so se številnim začele spet cediti sline po tesnejši navezavi na mogočne ruske sosede.
Podobno, a ne enako
Ukrajina kajpak ni Belorusija s šibko nacionalno identiteto, zaradi česar ni verjetno, da bo Janukoviču uspelo v celoti prekopirati model obeh sosed, velike in male. Ob Dnjepru se tako rekoč že stoletja bijeta zahod in vzhod. Danes ima ta spopad predvsem podobo prerivanja med branilci svetle dediščine sovjetske Ukrajine, ki ima več privržencev na vzhodu države, in med poudarjeno ukrajinsko samobitnostjo, ki ima dolgo zgodovinsko tradicijo, čeprav ta v 20. stoletju ni bila povsem brez senčnih plati, za katero so bolj vneti Ukrajinci v zahodnih predelih. Seveda sovjetski simboli in vzorci pod Janukovičem močno pridobivajo veljavo, kar se najbolj vidi v dejstvu, da so najglasnejši opozicijski politiki na čelu z nesporno voditeljico opoizicije spravljeni varno za rešetkami. V tem je hkrati bistvena razlika med sicer kaotilčnim obdobjem vladavine oranžnih revolucionarjev in precej bolj organiziranim Janukovičevim vladnim aparatom. Če je sedanji predsednik pod Juščenkom in Timošenkovo mirno plesal po političnem parketu, lahko zdaj njegovi nasprotniki razmere spremljajo predvsem iz zapora ali iz tujine.
In če se je Angela Merkel po Balotellijevi zaslugi vsaj izognila blagoslovitvi opisanih razmer, Lukašenkov obisk v Kijevu napeljuje na misel, da je trdoživi nekdanji vodja kolhoza svojemu ukrajinskemu kolegu dal še kak nasvet, kako doseči podobno trdoživost. Kar je za sogostiteljico evropskega prvenstva slab obet.
Foto: Wikipedia
