Nemški kanclerki Angeli Merkel se je – naj se sliši še tako blasfemično – skoraj dobesedno zgodila Fukušima. Če nepojmljive nesreče na Japonskem ne bi bilo, bi njeni krščanski demokrati le stežka izgubili oblast na nemškem jugozahodu, ki je bil njihov fevd zadnjih šestdeset let.
Ne prozornemu populizmu
Tako pa je sorazmerno mladi premier Baden-Württemberga Stefan Mappus že po letu dni ostal brez službe. Čeravno je CDU posamično ostala daleč najmočnejša stranka, je zeleno-rdeča koalicija osvojila tesno večino sedežev. In zeleni so v deželi, kjer so njega dni dobili prvega župana kakega večjega mesta, na pragu novega mejnika. Če bo šlo po predvidevanjih, bodo z Winfriedom Kretschmannom postavili prvega deželnega premierja v strankini zgodovini.
Mappus, eden redkih preostalih trdnih konservativcev med demokristjani, si pravzaprav ne more veliko očitati. Razlogi za njegovo zgodovinsko polomijo so v glavnem berlinski in povezani s šefico Angelo Merkel. Rezultat na jugozahodu je prej kot kaj drugega velikanska nezaupnica njenemu spogledovanju z najbolj cenenim populizmom v tednih po fukušimski katastrofi. Samo popoln politični pozabljivec bi lahko resno vzel njeno nenadno jedrsko spreobrnjenje in udrihanje po jedrski energiji v zadnjih dneh. S svojim presenetljivim zelotstvom kajpak ni pridobila nikogar. Res je, volivci so si po japonski kataklizmi želeli jasnih besed, vendar so se raje obrnili k druščini, ki protijedrsko mantro žebra vsaj kakih trideset let. Za nameček je moral gospodarski minister nekoliko nespretno pomiriti desnosredinsko volilno bazo, češ, saj gre za kanclerkino predvolilno muho enodnevnico, ki bo po volitvah preč.
Debakel tudi za socialdemokrate
Razlogov za evforijo ni niti pri socialdemokratih. Za narodov blagor bodo resda sedli na ministrske sedeže v Baden-Württembergu in ohranili oblast v deželi Porenje-Falško, kjer so prav tako izbirali deželni zbor, toda v obeh deželah so dosegli ledišče. In če se v CDU lahko tolažijo, da je z njihovim primatom na desni vse v redu in da so ob Renu pod vodstvom mladostne teologinje in nekdanje nemške vinske kraljice Julije Klöckner celo napredovali, so v glavni opozicijski stranki pravzaprav bolj poparjeni. Zeleni so jim vsaj v zahodnih deželah začasno postali enakovredna konkurenca na levi sredini.
Sladke skrbi zelenih
Slednji so danes kajpak veliki zmagovalci večera in se sončijo v blišču rekordnih številk. Toda hkrati jih je okrepila vojska novih volivcev, ki dolgoročno ne bodo nujno zadovoljni z njihovo ponudbo. Gre pač za najliberalnejši del Nemcev, ki je temu primerno premožen, izobražen in razvajen. Iz dejanske ali vsaj modne skrbi za okolje in same zase so se tokrat množično zgrnili za zelenimi. Ampak ob kaki boljši priložnosti bodo – kot denimo ob zadnjih parlamentarnih volitvah – spet glasovali za liberalce, ker jim bodo obljubili nižje davke, morda tudi za kakšnega krščanskega demokrata tipa Oleja von Beusta, ki jih ne bo moril s svojimi predstavami o idealnem krščanskem zakonu.
Nisem prepričan, da jim je main stream stranke zmožen slediti. Sedanji zeleni voditelji iz udobnih berlinskih foteljev pač še sanjajo o pristnih komunah, molotovkah in pretepih z gnilimi kapitalisti, hkrati pa so pripravljeni sleherno versko čudaštvo, ki ni iz krščanskih logov, razglasiti za največjo civilizacijsko pridobitev in se zanj boriti do onemoglosti. Ker to niso ravno zamisli, za katerimi bi noreli novopečeni razvajeni volivci, se prav lahko zgodi, da bo baden-württemberški triumf vsaj do naslednje fukušime zadnji.
Foto: Wikipedia
