Sveto pismo je knjiga. Če naj nam spregovori, jo moramo vzeti v roke in jo brati. Nič nam ne pomaga še tako lepa izdaja Svetega pisma, celo z zlato obrezo, če leta in leta nedotaknjena stoji na knjižni polici, medtem ko mi gledamo televizijo, ali listamo po rumenem tisku. Veliko ljudi zelo malo bere in od tistih, ki sploh berejo, jih še manj bere Sveto pismo. To seveda ni dobro. Dr. Andrej Perko – eden najbolj prepoznavnih slovenskih psihologov in terapevtov – pravi, da je večina ljudi v stiski, ki ga prosijo za pomoč, zelo slabih bralcev. Zato je del njegove celostne terapije tudi t. i. biblioterapija (gr. biblion, knjiga). Vsi, ki se vključijo v njegov program z namenom, da se znova vrnejo v življenje in polno zaživijo, se morajo iz slabih bralcev spremeniti v redne in sistematične bralce. Ali drugače: dr. Perko se zaveda, da brez spremembe bralnih navad ni spremembe življenja. Kdor ne bere, životari. Kdor ne bere, se hrani z uličnim blebetanjem, slabimi filmi in brezplodnim klepetanjem.
Sloviti sodobni nemški filozof Peter Sloterdijk, r. 1947, ugotavlja, da ljudje, ki niso bili od otroštva radovedni in uvedeni v branje zahtevnih knjig s področja literature, zgodovine, znanosti itd., se v sodobni civilizaciji ne učlovečijo. In nadaljuje: brez branja se v današnji kompleksni kulturi ne znajdemo, ker je ne razumemo, zato v njem ne moremo imeti samostojne pobude, ampak smo vedno vodeni od drugih. Če ne beremo, ne moremo tehtno presojati, ali tisti, ki jim sledimo, z nami manipulirajo, ali nam hočejo dobro (Vzgoja 56, december 2012, str. 32).
In če so knjige in branje tako usodno povezane z nami, da nas brez branja tako rekoč ni, ampak smo trs, ki ga veter maje, kako pomembno je potem šele branje Svetega pisma, Biblije, ki je knjiga vseh knjig. Saj se samó Sveto pismo imenuje biblion, torej knjiga; vse druge knjige potrebuje poseben naslov. Samo Biblia je knjiga po imenu. Sveto pismo je merilo za vse knjige. Sveto pismo je knjiga po sebi, je knjiga par excellance, knjiga v pravem pomenu besede. Vse druge knjige so le odsev in približek te temeljne knjige naše civilizacije. Vsa vrhunska poezije, literatura, filozofija in življenjska modrost vsaj posredno referera na Biblijo. Sveto pismo je luč, ki daje drugim vsebinam pravi pomen; je duhovni in etični ključ za razumevanje in vrednotenje vseka, kar je. To seveda velja za našo, t. i. zahodno civilizacijo.
Zaradi vsega tega, kar smo rekli, je Sveto pismo največkrat prevedena knjiga, prevedena v največ jezikov, absolutno najbolj razširjena, največkrat natisnjena in prav v vseh evropskih državah temeljni duhovno-kulturni dokument. Prave biblioterapije torej ni brez Biblije. Če se brez branja knjig ne moremo umestiti v civilizacijo, ki ji pripadamo, kot trdi Sloterdijk, in je to eden od vzrokov osebnostne razrvanosti, kot pravi dr. Perko, potem se brez trajnega in prisrčnega odnosa do Svetega pisma ne moremo imeti za kristjane.
V prvem delu našega današnjega premisleka smo želeli dati Svetemu pismu pravo mesto, ki mu gre med drugimi knjigami in v zahodni kulturi. V drugem delu pa bomo skušali odgovoriti na vprašanje, kaj naj dejansko iščemo v Svetem pismu. Morda boste rekli, kje je tu problem, v Svetem pismu najdemo, kar pač notri piše. Toda kaj v resnici piše? Na to želim odgovoriti.
Sveto pismo največkrat razumemo kot knjigo o Bogu in nadnaravnem svetu. Videti je kot knjiga lepih in globokih naukov ter napotkov in spodbud, da bi svoje življenje uredili v skladu z Božjo voljo in tako prišli v nebesa. To vse seveda drži. Toda na tem svetu je še mnogo zelo globokih knjig, ki oznanjajo vzvišena etična načela, zanimive nauke, napotke in spodbude za lepo življenje. Tudi mnoge druge knjige so literarni biseri. Toda od vseh knjig se Sveto pismo razlije v eni bistveni stvari. Sveto pismo razodeva resnico, toda ne resnice na ravni vprašanja, kdo ima najbolj prav, ali kaj od tega, kar kdo reče, je bolj res. Sveto pismo razodeva, tako verujemo, samo bit resnice, torej tisto resničnost, ki zares »je«. Sicer veliko stvari zares je, vendar niso resnica v svetopisemskem pomenu, ker ne bivajo po sebi, ampak jim je bilo bivanje podarjeno. Sveto pismo razodeva resnico, ki je bila od začetka, pred vsemi veki, ki je bila, preden sta bila čas in prostor, preden je imel človek zavest, da kaj obstaja. Ta resničnost, ki je bila od začetka, je Beseda, ki se je v Kristusu učlovečila in nikoli ne bo prenehala bivati. Vse drugo bo namreč prešlo, tudi nebo in zemlja bosta prešla, samo On in njegova Beseda ne. Najbolj pomembno od vsega za nas je, da svoje življenje opremo na tisto, kar je bivalo že pred začetkom sveta, kar je vedno bilo in vedno bo. To pa je samo Jezus Kristus, učlovečena Beseda, ki je bila že v začetku kot večni Logos.
Sv. Janez je to povedal z besedami: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, … in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja.« Jezusa Kristusa. »In življenje se je v njem razodelo in videli smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo. Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami – in mi smo v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom« (1 Jn 1,1–4).
Sv. Janez za dojetje Resnice pričeval do konca. Z Jezusom je šel na Kalvarijo, samo da se ne bi ločil od Resnice, od Jezusa. Zato je bilo zanj nepomembno, ali je Jezus osramočen, ali bo umrl, ali bo moral z njim umreti tudi sam. Janez je bil v Resnici.
Ponazorimo to z izkušnjo otroka. Kaj je zanj resnica? Ne ta ali oni nauk, ne to, kaj ta ali oni reče o kaki stvari. Za otroka sploh ne obstaja vprašanje, kaj je resnica, ampak kdo je zanj resnica. Resnica sta zanj njegov oče in njegova mati. Doživlja ju kot resničnost, ki je bila od začetka, pred njegovim prihodom na svet. Zanj sta edino življenje, edina luč, edina pot, edina filozofija, edina umetnost, edini relevantni svet. Vse drugo bi lahko zanj tudi ne bilo. To otrok izkuša in ta izkušnja je absolutna. Če bi kdo otroku razlagal, da sta oče in mati zanj resnica, bi bilo to utemeljevanje zanj popolnoma odveč in nepotrebno. Izkušnja, ki jo ima otrok o očetu in materi, je več, kot katero koli opisovanje te izkušnje. Otrok živi iz resnice, da sta oče in mati tu in mu omogočata, da tudi on je.
Tako je bil Jezus za sv. Janeza več kot vsako opisovanje Boga. Sv. Janez je Jezusu izkusil v njem samem. Na enak način so kristjani prva stoletja dojemali Kristusa, kot resnico vsega bivajočega. Rekli so: srečali smo Jezusa Kristusa, on je vse in nad vsem. Za to resnico, ki je Jezus, pričujemo tudi z življenjem. Jezus je resnica, ki je absolutno vredna mojega življenja. Kar pomeni: če je on umrl na križu, se z njim upam umreti tudi jaz, kajti tako, kot je vstal on, bom z njim po krstu vstal tudi sam. To je resnica. To je vsa resnica, ki mi absolutno zadostuje. Vse drugo so le še dodatki, bolj ali manj zanimivi, ampak k osnovni resnici, ki je Jezus, ne dodajo nič bistvenega več. V tej živi izkušnji resnice oz. ljubezni do Jezusa Kristusa kot bitno resničnega, sta dala svoje življenje sv. Neža, katere god smo obhajali 21. januarja in sv. Vincencij, ki smo se ga spominjali en dan pozneje.
S podobnimi besedami kot sv. Janez je izkustvo resnice opisal sv. Pavel: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč. … Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,38–39).
Kdor je kdaj izkusil resnico Jezusa Kristusa, se od Svetega pisma nikoli več ne bo ločil.
Besedilo je homilija na svetopisemsko nedeljo.
