Merci, cherie

5

Pravzaprav imam na referendume v glavnem lepe spomine. V sivih letih nezamenljivega Janeza Drnovška in vsemogočne LDS so bili edino razvedrilo za tiste, ki se nismo mogli brezpogojno poistovetiti s takratno “zgodbo o uspehu”. Pa čeprav je bilo po marsikaterem bleščečem referendumskem uspehu tako, kot da glasovanja sploh ne bi bilo. Vsaj ob referendumih se je zdelo, da omenjena ne bosta vladala večno. Res nista, ampak leta 1999 ni bilo videti tako.

Solzica ali dve 

Zaradi povedanega bom, če bodo napovedujoče se spremembe referendumske zakonodaje dejansko obveljale, za dosedanjo ureditvijo potočil solzico ali dve in za Udom Jürgensom ponovil Merci für die Stunden, cherie. Ampak drugače si skoraj ne morem kaj, da se ne bi pridružil zboru tistih, ki te dni zatrjujejo, da je referendum v svoji slovenski različici preprosto dosegel skrajno mejo. Tudi nisem brez razumevanja za razmeroma nenadni salto demokratov, ki je verjetno iz tira vrgel celo marsikaterega njihovega zagretega podpornika. Seveda ga skoraj zagotovo narekujejo dnevnopolitični premisleki. Ker je vladna večina na trhlejših nogah, kot je bilo pričakovati pred predčasnimi volitvami, je omejitev vseobsegajoče pravice do spodbijanja vladnih odločitev na voliščih (tudi) vprašanje njenega preživetja v naslednjih letih. Vrhu tega so v SDS že lani zapravili pomembnega aduta, za katerega je sicer vprašanje, ali bi jim zdaj koristil. Če so sami z ne docela prepričljivimi razlogi pomagali zrušiti pokojninsko reformo, katere glavna slabost je bila, da je pač vedno boleča, ne danes ne ob kakšnem bližnjem referendumu ne morejo preprosto stopiti pred volivce in od njih terjati razumevanja za blagor države kot celote.

Problematični kvorum 

Seveda je drugo vprašanje, ali so potrebne vse v sedanjem predlogu predvidene varovalke. Odprava pravice tridesetih poslancev kot možnih predlagateljev bo glede na dosedanje izkušnje že otežila razpis kakšnega referenduma. Tudi državni svet se z uporabo svojega privilegija doslej ni proslavil. Pač pa se gotovo ni za previsoko oviro izkazalo štirideset tisoč potrebnih podpisov, če se njihovega zbiranja niso ravno lotili v kakšni Stranki slovenskega naroda. Morda bi torej dvig omenjene številke za deset ali dvajset tisoč utegnil nadomestiti učinek zahtevane minimalne volilne udeležbe, ki dejansko marsikomu zbuja pomisleke. Ne zato, ker bi bila strašno nenavadna – v Italiji je celo petdesetodstotna, in to že dolga desetletja. Kot je bilo na Časnikovih straneh napisano, se človeku nekako upira misel, da boš svoji strani pomagal  že s tem, da boš šel v hribe. Kar se v omenjeni Italiji že dogaja.

Po drugi strani se ne morem znebiti vtisa, da lahko samo tak ukrep povrne samemu inštitutu referenduma nekaj predvsem po inflaciji v zadnjih letih že močno načete avtoritete. Najslabše bi bilo, če bi bil slednji sicer še naprej uporaben za hromenje vsakršnih vladnih načrtov, obenem pa v očeh ljudi ne bi imel nobene teže. Kvorum bo zlasti  predlagateljem nalagal podeseterjene napore. Ker bo še vedno dovolj nizek, bodo referendume še naprej odločali najbolj motivirani volivci, kar ne bo bistveno okrnilo možnosti za gledanje oblastem pod prste, le da bodo odrezani izrastki pretiravanja. Dober primer iz bližnje preteklosti je referendum o tehničnem zakonu iz leta 2004, kjer so se njegovi zagovorniki že odločili za taktiko “izleta v hribe”, vendar niso mogli preprečiti ne za referendume nadpovprečne volilne udeležbe ne plebiscitne zmage nasprotnikov zakona.

Končno je treba poudariti, da je ostajanje doma lahko dvorezen meč. Res se bo dalo na ta način zminirati kakšno ljudsko glasovanje, a vprašanje je, ali bo z njim vred izostal njegov politični učinek. Če bo za kak predlog glasovalo 95 odstotkov ob 28-odstotni volilni udeležbi, bo to verjetno večji pretres, kot če bi dobil 70 odstotkov ob 40-odstotni udeležbi (in bil sicer sprejet). Vrhu tega je kar nekaj referendumov že po sedanji ureditvi imelo samo (sicer neprecenljiv) politični pomen, stvarnega pa ne.

Foto: Hribi

 


5 KOMENTARJI

  1. Gospod Aleš,
    jaz nimam občutka, da je ugled “inštitut referenduma” načet. To, da ga oblast v državi, ki je vse prej kot pravna, ne mara, je samo znak, da lepo opravlja svojo funkcijo.

  2. če mi kdo lahko pojasni, ali ne gre tu (ravno dnevnopolitično) za strel v lastno nogo:

    ko vlada spiše in v dz-ju skozi porine zakon, se najde nekdo, ki zbere podpise (to bo tudi potem še vedno znosen napor).

    ali ne gre potem vprašanje vedno nekako takole:
    ali ste za uveljavitev ZKNFFSADFF, ki ga je DZ sprejel lalala…?

    to pomeni, da bo ravno vlada imela večji problem z uspehom (potrditvijo zakona), saj bo morala najprej sploh privleči dovolj hribcev v kabine…

    česa tu ne razumem?

    • Kolikor jaz razumem predlog/namen strankokracije, v takšnem primeru enostavno glasovanje ni veljavno, kar pomeni, da zakon ostane takšen kot je bil sprejet v DZ.

  3. Sicer pa …. ta vlada zna sprejemati zakone: sprejema jih v hitrejšem tempu, kot je je organizacija referenduma. Kdo lahko organizira referendume tako hitro, kot ta vlada sprejema zakone, ki uničujejo mladino, to je naš jutri?

    Varčevalni ukrepi vlade: Pomoč ob rojstvu otroka ni več univerzalna pravica
    http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042533104

  4. Pr referendumu je problem ta, da zanj nihče ne plača. Na koncu bi morala stran, ki izgubi plačati referendum iz svojega žepa.

    Kvorum je problematičen. O demokraciji imam slabo mnenje, ker jo socializem ( čredništvo) zelo zlorablja. Včasih ima 10% populacije bolj prav kot 90% mase, ki je lena in ne pride. Zakaj bi omejevali, da lahko potrjuje le referendum le zmanipulirana množica?

Comments are closed.