Pred petdesetimi leti je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo, škof Vovk pa v nadškofa. Ob tej priložnosti so mu izseljenci iz ZDA podarili luksuzni Mercedes 190D, kar pa je pri škofu povzročilo precej nelagodja. Kratka anekdota, ki govori o veličini nekega nadškofa, ki se kaže v majhnih stvareh.
Škofov »vozni park«
Papež Janez XXIII. je 22. decembra 1961 ljubljansko škofijo ob njeni 500-letnici povzdignil v nadškofijo. Na prvi pogled se zdi, da je bila tovrstna povzdignjenje le ena izmed tistih titularnih akrobacij, »monsignorizmov« oz. balasta, ki je v Cerkvi tako doma, a dejansko je imel dogodek resnejši pomen, saj je bil to prvi korak k ustanovitvi samostojne slovenske cerkvene pokrajine, kar se je zgodilo leta 1968, in pomemben korak v slovenskem osamosvojitvenem procesu. Povzdignjenje v nadškofijo je bilo spomladi leta 1962 primerno obeleženo z vsem cerkvenim ceremonialom in celo partija je na dogodek gledala z določeno naklonjenostjo, je pa seveda zadevo medijsko popolnoma blokirala.
Ob tej slovesnosti je v emigraciji stekla akcija zbiranja denarja za avto, »vreden« ljubljanskega nadškofa, ki pa je imel do takrat že zelo zanimiv »dosje« glede svojega transporta. Po vojni je škofija ostala brez kakršnega koli motornega vozila, zato je škof Vovk v začetku najemal taksije. Tej praksi se je bil kmalu prisiljen odpovedati, saj so mnogi od teh avtov utrpeli poškodbe, prebodene pnevmatike itd. Po škofiji se je zato vozil z vlakom, od železniških postaj dalje pa z vozom zapravljivčkom, ker mu je vzelo mnogo časa, a je škof to sprejel brez pritoževanja. S tem je partija škofa tudi lažje kontrolirala in na eni takih poti je nanj izvedla tudi atentat – zažig v Novem mestu. Šele v letu 1958 je škof dobil svoj prvi avto. To je bil znameniti črni hrošč, ki ga je podaril kölnski nadškof Frings. Ta ga je podaril s plačilom carine in vsemi drugimi stroški vred, ko je ob priliki osupel izvedel, da je ljubljanski škof brez avtomobila in da je odvisen od javnega transporta, kar je bilo zanj povsem nepredstavljivo. Vovk je bil darila zelo vesel, saj mu je v času, ko ga je že močno pestila bolezen, olajšalo pastoralno delo. Ob tem je zapisal: »Letos smo na birmah nobel, ker se vozim s svojim avtom. Kdo bi si kaj takšnega mislil?«
A mnogim se je zdelo, da to ni »reprezentativen voz«, vreden nadškofa, če v Sloveniji skoraj vsak direktor manjšega podjetja vozi mercedesa, se to spodobi tudi za nadškofa. Odločili so se za nakup luksuznega Mercedesa 220, a so se na koncu zaradi zapletov s carino in predvidenega odpora nadškofa odločili za manjši Mercedes 190D. Skoraj ves denar so zbrali izseljenci v ZDA, država pa je »dobrodušno« pristavila svoj lonček ter zaračunala astronomsko carino, ki je bila višja od nakupne cene celotnega avtomobila.
In nadškof?
Akcija je potekala brez vednosti novega nadškofa, ko pa je bil z njo seznanjen, se je močno razburil in ozmerjal svojega tajnika, ki je koordiniral akcijo in zagotavljal, da njegovi osebi in potrebam povsem zadošča volkswagen in da bo to povzročilo le nepotrebno zgražanje med ljudmi. Tenkočutni nadškof ni videl prav nobene potrebe, da bi tekmoval s socialističnimi direktorji in funkcionarji, medtem ko so njegovi duhovniki in verniki živeli v »socialističnem blagostanju«, predvsem pa se mu je zdelo povsem nesprejemljivo, da bi s katero koli potezo, še najmanj pa z nepotrebnim luksuzom, povzročil nezaupanje ljudi v Cerkev, omajal njen moralni ugled in s tem ogrozil njeno temeljno duhovno poslanstvo. A akcija nakupa je bila že tako daleč, da se je ni dalo zaustaviti in nadškofu ni ostalo nič drugega, da se s stvarjo sprijazni. Nov avto je v Ljubljano prispel 1. maja 1962, nadškof ga je sprejel sicer z nelagodjem, a s hvaležnostjo vsem, ki so prispevali sredstva.
Cerkev tistega časa je bila trpeča in preganjana Cerkev, ki se je približala svojim vernikom in z njimi delila njihovo usodo, bolečino, preganjanje. Imela je visok ugled, ki ji ga partija kljub dolgotrajnemu kontinuiranemu preganjanju in nizkotnemu blatenju v medijih, šoli itd. ni uspelo omajati. In ljudje tudi mercedesa nadškofu niso zamerili, saj je svojo avtoriteto in verodostojnost pridobil že davno pred tem, tako da mu je tudi luksuzni mercedes, za katerega ni bil nič kriv, ni mogel odvzeti.
