Avtor: Rok Čakš. »Vpliv poroznosti konfekcijskih medvlog na hitrost izhlapevanja znoja« je v diplomskem delu raziskovala nova slovenska mandatarka in treba je priznati, da ji bo strokovni background pri opravljanju vloge, za katero je bila izbrana, nedvomno koristil bolj, kot kakšna doktorska disertacija iz samoupravljanja nekaterih naših uglednih univerzitetnih profesorjev.
Tako v pogajanjih za sestavo vlade kot pri morebitnem vodenju države v obdobju do (predčasnih?) volitev bo Alenki Bratušek namreč pogosteje pošteno vroče kot pa prijetno hladno ob prvih spomladanskih sapicah. V nasprotju s prepričanjem večine Slovencev namreč evforija ob slovesu velikega sovraga (pokali so celo ognjemeti), ne bo pokrila luknje v slovenskih bankah, sprožila rasti BDP in znižala primanjkljaja v državnem proračunu.
Naj se še tako zmrdujemo nad izjavo padajočega premiera o virtualni realnosti s TV ekranov, je v njej precej resnice, kar sem navsezadnje konkretno ponazoril v prejšnjem zapisu. Razlika je zgolj v tem, da se bo val diskreditacij in poniževanja dela vlade s časopisnih naslovnic Dnevnika, Dela, Mladine, preselil na Politikis, Reporter in Demokracijo, Mojca Pašek Šetinc pa bo doživela veliko razsvetljenje, kako je v tej državi kar naenkrat vse v najlepšem redu.
Ker je simpatizerstvo večine mainstream medijev do levih vlad vendarle obratno sorazmerno z (ne)naklonjenostjo do desnih koalicij, lahko pričakujemo medijski support vladi pri prepričevanju ljudstva, čemu vse se bo, zaradi hujših časov, vendarle treba odpovedati. Bratuškini koaliciji (če bo seveda nastala) bo tako precej lažje, kar je v teh časih navsezadnje dobro tudi za Slovenijo.
Kakšnih večjih obratov glede na sedanjo vladno politiko v koaliciji pod vodstvom Bratuškove vendarle ni za pričakovati. Eno je namreč opozicijsko všečno govoričenje brez posledic, prevzem odgovornosti za težo svojih dejanj v mednarodnem okolju pa je nekaj čisto drugega.
Tako lahko pričakujemo zgolj kozmetične spremembe za alibi izrečenega v opozicijskih mesecih. Populistično, a neefektivno prekladanje ministrstev ter organov v sestavi, rebalans proračuna iz enega žepa v drugega, predvsem pa dvig davkov. V prvi vrsti dvig DDV za vsaj 2 odstotni točki, saj gre za tako enostaven ukrep, da ga lahko ob večernem čiščenju pisarn mimogrede izvede čistilka, v blagajno pa neposredno prinese 300 milijončkov čistih prihodkov. Zakaj bi se »matrali« po nepotrebnem, je logika, ki je navsezadnje všečna, za spregled kolateralnih posledic vpliva na najšibkejši sloj pa bodo z umikom srce parajočih zgodb o lačnih otrocih poskrbeli medijski spin doktorji.
Veseli bi lahko bili, če bi tako enostaven in kratkoročno učinkovit ukrep predstavljal deus ex machino za slovensko zablojeno javno-finančno situacijo. A resnica je, da bo kakšna plača v javnem sektorju morda (začasno) še ostala višja, Štrukelj in Taufer pa bosta dobila alibi za pohvalo nove vlade, ki »za razliko od prejšnje razume malega človeka«. Čez pol leta pa se bomo znašli v popolnoma enaki finančni situaciji, a s 70% dolgom na državni BDP ter 22% DDV-jem na plečih slovenskega potrošnika.
Zato Bratuškovi slej kot prej ne bo preostalo drugega, kot da po zgledu Francoisa Hollanda (mimogrede – ste opazili, da se o razmerah v Franciji kar naenkrat v slovenskih medijih več ne piše?) požre kak cmok in naredi tisto, kar je potrebno in kar bodo od nje zahtevale evropske institucije, na čelu s tistimi, ki nam posojajo denar. Pred tem jo lahko rešijo le pravočasne predčasne volitve, do katerih bi nekako zvozila brez prevzetja odgovornosti za sanacijo bank in proračuna. Ter seveda Virant, če bo nad oportunistično strankarsko držo prevladala trezna ocena programske nekompatibilnosti s socialističnim jedrom nastajajoče koalicije.
Pred koncem se besedo ali dve spodobi nameniti padlemu vodji, za katerim, pravijo, da bomo jokali, brez da sam potoči solzico. Predčasno slovo svoje druge vlade si je Janez Janša zakuhal sam. Težko mu oporekamo v trditvi, da ga je medijski mainstream dolga leta sistematično demoniziral ter rušil in verjetno drži, da je njegovim novinarskim nasprotnikom na koncu tudi uspelo. A v tej igri jim je z neozdravljivim cinizmom in medijskimi protiudarci vseskozi dosledno asistiral. Na koncu je strateško modro odločitev o umiku zameglila osebnostna frustracija egocentričnega karakterja, ki je onemogočila »nadaljevanje politike z drugimi sredstvi« – s prav tako sposobnimi ljudmi na vrhu vlade in SDS.
Najbolj tragična posledica za stranke slovenske pomladi tako ni padec vlade, ampak situacija, v kateri je slovenski desni intelektualno-politični potencial (p)ostal ujetnik SDS in njenega predsednika. Eden izmed politikov prve klase, za katerega zgodovina kaže, da ima na koncu vedno prav, je izjavil, da Janez Janša nikoli več ne bo sestavljal vlade. In res, v ohranjanju statusa quo slovenska politična desnica na praznik demokracije ne bo dobila relativnega zmagovalca, pa če volitve ponavljamo do onemoglosti.
Tovrstna blokada je breme, pa tudi priložnost. Vzpon državnika novega kova je dokazal, da je napočil čas za ljudi s povsem drugačno logiko razmišljanja in pristopa do sodobnega političnega diskurza. Na obrobje potisnjenem delu slovenske pomladi se gradi politik, ki bi lahko dosegel velike stvari. A le, če ga, kot kakšnega mladega prikupnega prašička, ne bodo zaklali mesarji lastne opcije in si roke obrisali v imenu zgodovinskega stavka »njegova kri na nas in na naše otroke.«
Znoj za Bratuškovo, solze za Cukjatija, kri pa za … ? Upajmo, da se ji bomo tokrat izognili.
Vir: Drugi svet
