Mencingerjev slovenski nacionalni interes

15
“Plavalec”. Avtor: Francisco Leiro, Vigo (Španija). Foto: B.C.

 

Egon Zakrajšek, ugledni v tujini delujoči slovenski ekonomist, je enkrat lani v Financah zapisal: „Kot zunanji opazovalec lahko rečem, da gre za slovensko fascinacijo z lokalnimi ekonomskimi teorijami, kamor se seveda uvršča tudi ‘teorija’ slovenskega nacionalnega interesa. EIPF je zasebno podjetje, to je z vidika svetovne ekonomije tako, kot bi imeli zasebni inštitut za fiziko, kjer bi bili ptolemajski fiziki, ki bi zagovarjali, da je Zemlja središče vesolja, Sonce pa se vrti okoli Zemlje, ves svet pa ve, da ni tako. Vse to je posledica slovenske intelektualne zaprtosti pred tujino, še zlasti na področju ekonomije. V Sloveniji imamo popolno enoumje.“ Kaj potemtakem storiti? Preskočiti slovenski plot in brati najnovejše zahodne debate o ekonomiji in politiki.


Čeprav sem in prav zato ker sem teleban na področju ekonomije, sem v Madridu vpisal in z velikim užitkom sledim predavanjem iz ekonomije, ki jih na Višjem pastoralnem inštitutu podaja Pedro José Gómez Serrano, sicer direktor Oddelka za mednarodno ekonomijo na starodavni univerzi Complutense (ustanovljeni l. 1499). Prof. Gómez Serrano seveda na našem zavodu predava pastoralnim delavcem, zato je dovolj poljuden in slikovit tudi za slovenskega radovedneža.

Primerjave s Slovenijo

Naš profesor največ govori o španski ekonomiji in njeni sedanji krizi, a ravno to je za slušatelja iz „intelektualno zaprte“ vzhodnoevropske gubernije dobro (carskoruski izraz „gubernija“, bolj natančno „Kučanova gubernija“, je za Slovenijo rad uporabljal veliki Danilo Slivnik). Po eni strani spoznavaš, kako deluje velika nacionalna ekonomija, po drugi pa bolje vidiš, kolika objektivna zavora je lahko geografska majhnost. Denimo, koliko škode naredijo Sloveniji pajdaška omrežja. V Sloveniji se trije ali štirje dobijo v neki gostilnici, si povejo, kdo ima kakšno zvezo s politiko in birokracijo, si razdelijo posle in potem lahko celo desetletje kot siti mrhovinarji ždijo nad določeno branžo. V veliki odprti ekonomiji ozke interesne mreže nimajo tolike moči. Konkurenca (če ne notranja pa zunanja) je prevelika; nadzor medijev neusmiljen.

Profesorjev pristop je humanističen. O veliki ekonomiji je začel govoriti s perspektive družinskih proračunov, o gospodarski krizi s perspektive žrtev te krize. Skratka, o delu, podjetjih, dobičku, bankah, svetovnem gospodarstvu,… je možno misliti mavrično in s perspektive malega človeka.

V Sloveniji, kjer je vse dvopolno, črno ali belo, temu podleže tudi ekonomska misel oz. vsaj tisti medijsko vidni del ekonomske misli, ki je razumljiv tudi nam laikom. Če nisi na Mencigerjevi ekonomsko-politični liniji (t.i. teorija nacionalnega interesa), si že janšist in neoliberalec. Glavni mediji, določen profesorski gremij in žal, tudi vstajniki, (pravim „žal“, ker s tovrstnimi pavšalizmi tudi oni vse bolj postajajo ena izmed variant populizma) nas futrajo o neoliberalizmu, ki da razbija našo družbo, mi pa še niti klasične liberalne faze nismo dali skozi. Naše gospodarstvo bi potrebovalo eno “fajno” žlahtno liberalno kopel, da bi se potem sploh lahko začeli po evropsko pozicionirati in normalno pogovarjati.

Nepripravljenost na poslušanje, ko nam gre dobro

Ekonomija je znanost, ki dela s številkami. To pomeni, da poskuša biti eksaktna. To ji je seveda naporno, saj je gospodarstvo silno živa in iz ure v ure spreminjajoča se stvarnost. Mene, telebana, ob tem žuli vprašanje: Zakaj ekonomisti niso napovedali in preprečili zdajšnje krize? V odgovor prof. Gómez Serrano pove, da so nekateri španski ekonomisti napovedali krizo že l. 2004. Med njimi sam bivši guverner Španske banke in akademik Kraljevske akademije Luis Ángel Rojo. Model hitre gospodarske rasti in vedno močnejši špekulativni finančni kapitalizem sta že takrat v analizah bistrih ljudi napovedovala zlom.

Roja so potem, ko se je zlom tudi zgodil, mlajši ekonomisti vprašali, zakaj, če so vedeli, niso preprečili. Bivši guverner in akademik je dejal, da je v pogojih hitre rasti, bogatenja, višanja standarda za vse, nemogoče medijsko in politično prodreti s svarili o bližajoči se katastrofi. Z drugimi besedami, ko je čas debelih krav, si skoraj krivoverec in subverzivni element, če rečeš: „No, naslednja krava, ki bo stopila iz Nila, pa bo suha.“ Da, ekonomija je znanost. A ko človek zaradi naraščajočega blagostanja odklopi možgane in se preda utopiji, ga ne znanstvenik ne prerok ne pripravita niti k previdnosti, kaj šele k temu, da bi zmanjšal ugodje.

Politiki kradejo! A res?

Še ena cvetka iz predavanj. Profesor razlaga konkretne razloge za špansko gospodarsko krizo, ki je nastopila l. 2008, v revščino pa začela ljudi tiščati l. 2009. Ko jih našteje, ena slušateljica skorajda poskoči in jezno reče: „Kje pa je to, kar so nam ukradli politiki.“ Gómez Serrano, ki ni vezan na nobeno politično stranko in s simpatijo govori o vstajnikih iz gibanja 15-M, mirno zagotovi: „Tega ni.“ Fraza, namreč, da smo padli v krizo, ker so politiki kradli, je čista populistična fraza.

Številke, s katerimi razpolagajo ekonomisti, ne dovoljujejo zaključka, da bi politična korupcija imela (po cekinih) toliko teže, da bi bistveno pripomogla k padcu celotnega gospodarstva. Veliko večji konkretni vpliv na nastop krize so imeli nizkocenovni letalski prevozniki, ki so evropske turiste namesto v Španijo začeli za mali denar voziti v Azijo in na Karibe, kot pa „to, kar so ukradli politiki“. Intelektualna odprtost, ki jo Zakrajšek pogreša v Sloveniji, pomeni tudi intelektualno poštenost. Politike lahko obtožiš za potratno državo, za kratkoročno pamet, za zgrešene ocene in napačne politične pristope, ne moreš pa jih kar počez spremeniti v tatove in pljuvalnike, ob katerih naj ljudstvo sprošča svojo jezo.

Kdo zagotovo ne prinaša rešitve

Ko smo v gospodarski krizi, težko najdemo nekoga, ki nam prinaša rešitev. Tudi naš madridski profesor meni, da rešitve ne more dati en ekonomist in ena teorija, temveč dialog med več različnimi. Ravno zaradi zmožnosti dialoga je gibanje 15-M v svoji zgodnji fazi veliko obetalo ter želo simpatije svetovnonazorsko različno orientiranih intelektualcev.

Z lahkoto pa v času krize prepoznamo tistega, ki rešitve ne prinaša. Ta ima vedno na ustih imena in priimke krivcev za zlom, ščuva k obračunu, se pravičniško zaklinja, novo vizijo gospodarstva pa ti zna izstreliti v dveh ali treh besedah. Ki jih ti seveda takoj razumeš in so ti sprva celo všeč.
Razmišljanje je bilo najprej objavljeno na blogu Branka Cestnika.

15 KOMENTARJI

  1. Strinjam se, da je Mencingerjev “nacionalni interes” že desetletja razlog za stanje, ki ga imamo, predvsem pa za “divjo privatizacijo, tajkunske kredite in prevzeme, ko so prevzeta podjetja plačeval tajkunske kredite, -vse je bilo dopustno “samo da bo naše-direktorjevo”-.
    Zopet berem zame nepojmljivo in škodljivo ter nesprejemljivo izjavo nekdanjega rektorja univerze, ministra, profesorja pedagoga, ekonomista dr. Jožeta Mencingerja, ki je za Gospodarski vestnik leta 1996 izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
    To je bil po mojem mnenju konec javne morale in poštene ekonomije, saj je oškodovanje javno sprejemljivo, država prava pa je postala nema nemočna opazovalka procesa, ko si lahko obogatel z špekulacijo brez lastnega denarja in brez ustvarjalnega dela.
    Oškodovanje je postalo praksa, država prava pa farsa.
    Razvoj podjetja je bil postranska zadeva in imamo ekonomijo z eno najbolj zadolženimi podjetji v Evropi..
    “Mencingerjev slovenski nacionalni interes” je po moje največje nasprotje demokraciji in tržni ekonomiji, in zlasti državi prava, brez katere pa ni razvoja gospodarstva in socialne države.

  2. “ekonomisti” zbrani okrog Mencingerja so za Slovence ravno taka nacionalna katastrofa kot je bila za Srbe pred leti Srbska Akademija Znanosti in Umetnosti pod vodstvom Dobrice Čosića.

  3. Včeraj sem gledal film o slavnem nemškem feldmaršalu Rommlu, ki je bil predvsem Nemec in vojak. Vedno bolj pa je dojemal zločinskost Hitlerjevih dejanj, še posebno SS čiščenj.
    Ko je šla stvar očitno v totalno polomijo, so inteligentni vojaki okrog Rommla skušali narediti puč, pa jim ni uspelo. Rommel je skušal svoje vojaške stratege že eno leto prej prepričati “DA JE STVAR IZGUBLJENA”, toda večino fanatičnih socialistov NACIONALNEGA interesa ga niti pod razno ni hotelo poslušati.
    Na koncu ga je sam Hitler obtožil izdajstva in je moral prisilno storiti samomor konec 1944.

    Dejmo to aplicirati na Slovenijo: ko je večina socialističnih Slovencev do konca fanatičnih, da je svet ( posebej Merklova, Nemčija in neki velekapitalisti v zaroti proti “socialni državi”) in kapitalizem kriv za krizo v Sloveniji. Hkrati pa sami sebe prepričujemo, da SE BOMO SAMI SEBE POTEGNILI IZ KRIZE ( za lase?) in to večina fanatično verjame. Vse tiste redke trezne strokovnjake, ki niso okuženi s komunističnim fanatizmom, pa družba in voditelji sploh nočejo poslušati in bodo očitno morali prej ali slej “narediti samomor”.

  4. Tudi pri opredelitvi in uresničevanju nacionalnega interesa ne gre brez upoštevanja vrednostnega sistema.

    Šele z upoštevanjem pozitivnih vrednot lahko rečemo kaj je v nacionalnem interesu. Šele potem lahko sprejemamo odločitve, ki niso v škodo naroda in države.

    Sicer pa se lahko zgledujemo po uspešnih državah, začenši z Avstrijo, da lahko imamo predstavo, kako se da živeti v korist nacionalnega interesa, ki logično, ni v nasprotju z ekonomskim interesom države in naroda.

  5. Abeceda nacionalnega interesa je, da so podani osnovni pogoji učinkovite demokracije.

    Dokler ni dano opoziciji, da sodeluje v upravljalskih in nadzornih organih državnih institucij ozroma podjetij, teh pogojev ni in ne moremo govoriti o demokraciji, ampak o obliki totalitarizma, ker izključuje soodločanje opozicije.

  6. P. Branko Cestnik čestitam! Zopet ste prijetno presenetili, ko ste napisali svoje kritično mnenje o “Mencingerjevem slovenskem nacionalne interesu, kar je pogumno dejanje, saj se ne spomnim, bi na to temo in osebo doslej sploh kakšen klerik, moralni teolog, “komisija”, kaj kritičnega javno zapisal.

    • Očitno večino klerikov in laičnih kristjanov na žalost podpira socializem nacionalnega interesa. Zelo, zelo malo Slovencev poznam, ki bi kaj več vedeli o klasičnem liberalizmu o katerem je pri nas začel pisati agresivno šele Mićo Mrkaić, dosti kasneje pa še drugi mladi ekonomisti.

      Tukaj se vidi splošna nerazgledanost, ekonomski idiotizem, predvsem pa toga, zelo slaba konzervativnost in posebej nepoznavanje zločinske zgodovine vseh socializmov.

      • Kaj je za (pokvarjeno) oblast lepšega kot neinformiran in neumen državljan? Natrosiš mu nekaj laži in on te bo zopet izvolil …

        Problem je v šolstvu, učitelji morajo vzgajati otroke v poslušne državljane in odlične potrošnike. In ta problem so (pokvarjene) oblasti že zdavnaj odlično rešile.

        Edino, kar me mori, je vedno večji občutek, da škofje niso dorasli zlivanju Resnice po teh krajih ali pa da ljudje v teh krajih nočejo Resnice. Pa naj o tem presodi Bog.

        • > Problem je v šolstvu, učitelji morajo vzgajati otroke
          > v poslušne državljane in odlične potrošnike. In ta
          > problem so (pokvarjene) oblasti že zdavnaj odlično rešile.

          Na to temo sem že veliko zanimivega prebral in videl.

          A moram priznati, da na mikronivoju problema ne zaznam.
          Sam učim matematiko na univerzi in ne prepoznam
          nikakršnega pritiska v smislu državljanske vzgoje in
          vzgoje za potrošništvo.

  7. Ne strinjam se s tem, da liberalno ekonomijo kar nekritično postavljate za vzor. Janez Pavel II. je jasno napisal, da liberalna ekonomija ni skladna s krščansko percepcijo družbe, kakor ne kolektivizem. Pri obeh manjka temeljna osebnostna drža: morala in to krščanska morala. Brez božje razsežnosti – to je odgovornosti – nobena ekonomija ne zdrži, ne doma v družini, ne v podjetju, ne na državni ravni. Slovenska ekonomija je res okužena z Mencingerjevim sindromom menežerskega lastnijenja (njegov neuspeli zakon o lastninjenju)na eni strani, na drugi pa lakomnost liberalne srenje, ki jo je Drnovšek podpiral z besedami: “Fantje, za vse bo dovolj.” Pa ni dovolj, ker je pogoltnost večja od možnosti.
    Sam vidim trenutno pot rešitve v razvijanju socialnega podjetništva, le da mu je potrebno dati tako javno podporo kakor večjo odprtost v zakonski regulativi države (tako z vidika davčne politike, kakor z vidika možnosti). Prav španski primer zadružništva je najbližji temu, kar svet ta trenutek potrebuje.

  8. O vesolju, Soncu in Zemlji. 🙂

    Kopernik ni trdil, da se Zemlja vrti okoli Sonca. Le da je v takšnem modelu matematično neprimerno lažje izračunati tirnice vseh planetov.

    Tudi moderna (Einsteinova) relativistična fizika privzema podobno, da v vesolju ne obstaja najpomembnejši izhodišče koordinatnega sistema ali privilegirani opazovalec. Vseeno je, ali opazujemo vrtenje Sonca okoli Zemlje ali obratno. Le da je slednje veliko enostavneje opisati.

    Podobno je najbrž s financami. Ter s slovenskimi in ameriškimi ekonomskimi teorijami. :-9

Comments are closed.