O španski državljanski vojni, ki je trajala med letoma 1936 – 1939 in ki je poosebljala spopad med socialističnimi republikanci in nacionalisti, smo že poročali. Republikance je podpirala komunistična Internacionala s Sovjetsko zvezo na čelu, nacionaliste pa Hitlerjeva in Mussolinijeva soldateska. Zmagali so slednji. Sicer pa je bila ta vojna v glavnem poligon za preizkušanje učinkovitosti najsodobnejšega orožja.
Po končani vojni so se komunistične Mednarodne brigade (Voluntarios Internacionales de la Libertad), nenadoma znašle na »praznem prostoru«. Mednarodni prostovoljci svobode, oziroma internacionalne brigade so bile vojaške enote tujcev, ki so se borili na republikanski strani. Med njimi je bilo kar nekaj tudi Slovencev, kjer je bil še posebej znan kasnejši partizan in narodni heroj komandant Franc Rozman – Stane. Kasneje je Rozman, kot pekovski vajenec brez zaposlitve, svojo vojaško kariero po vrnitvi iz Španije in ujetništvu v Franciji, začel že leta 1941 v okviru Rašiške čete okoli Ljubljane. Pretežno na nemškem okupacijskem ozemlju je pobijal predstavnike takratnega slovenskega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja, pa tudi nemškutarje. V primeru nevarnosti je svoje partizane zapustil in prebegnil na italijansko stran, kjer jurisdikcija nemškega okupatorja ni imela veljave.
Mednarodne brigade je sestavljalo okoli 40.000 tujcev iz 54 držav. Vse brigade so bile neposredno pod komunističnim nadzorom, ki so ga izvajali politični komisarji. Nekomuniste, ki so se hoteli boriti v vrstah republikancev, je predhodno zaslišala ruska NK VD. Mednarodne brigade so bile uradno ustanovljene 23. septembra 1936 na ukaz obrambnega ministra Prieta. Po podpisu munchenskega sporazuma leta 1938 pa je takratni predsednik vlade, Juan Negrin izdal 21.09.1938 ukaz, s katerim je zapovedal umik vseh tujih pripadnikov španske republikanske vojske in drugih paravojaških enot iz Španije. Španijo so 15. januarja 1939 tako zapustili zadnji mednarodni prostovoljci svobode.
Foto: Jewishcurrents
