Meditacija ob grobu

3
45

Velikonočno sporočilo je neizmerno bogato in polno upanja. Ob takem prazniku se bom ognil pisanju o družbenih težavah, političnih ekscesih in si privoščil kratko osebno meditacijo, kajti velika noč ponuja možnost oddiha od vsakodnevne »prigodnosti« in »počitek« pod obnebjem večnosti.

Barvitost velikonočnih praznikov in njegova presežnost

V velikonočnih praznikih je združeno toliko ljudskih običajev, šeg in navad kot verjetno pri nobenem drugem prazniku pri nas. To je pravo etnološko bogastvo različnih izročil od posebnih jedi, blagoslova ognja, jedil, do izdelovanja pirhov … Izjemno bogato in globoko je celotno bogoslužje velikonočnega tridnevja, velike noči in velikonočnega ponedeljka. Ob množici pestrega dogajanja pa se nam lahko zgodi, da se »izgubimo«, ko hitimo od enega do drugega opravila.

Veliko noč vsak doživlja na svojski način, otroci jo vidijo s svojimi igrivimi očmi, odrasli drugače, gotovo jo na poseben način doživljajo tisti, ki so se že srečali s težkim križem: s hudim trpljenjem, preganjanjem, neozdravljivo boleznijo … Zagotovo drugačen pečat dobi velikonočna skrivnost, ko se srečamo z izgubo najbližjih, ko izkusimo trpkost in bolečino groba, ko se sredi poljane življenja, sredi cvetočega in radoživega žitja nenadoma ob smrti drugega srečamo z grozo nebiti, z breznom niča. Izguba dragih nas, čeprav vemo, da vse mine, da vse enkrat umre, v temelju pretrese in živo sooči z našo realnostjo, z našo krhkostjo, z lastno smrtnostjo in s smrtnostjo naših dragih. Izkušnja nebogljenosti, bolečine, skrušenosti ob smrti drugega je težko opisljiva in je zgolj jecljanje pred veličino in težo dejstva, da drugega ni. Dobrohotna beseda tolažbe je v takih primerih dobrodošla, a hkrati je vsaka beseda odveč in ne pove ničesar, ostane le molk.

Moč religije in umetnosti

Zdi se mi, da »izkušnjo« smrti drugega najbolj pretanjeno in avtentično izrekata religija in umetnost. Poezija ali glasba »izkušenih« je tako blagodejna tolažba in uteha, npr. nenadkriljiva mojstrovina Joaquina Rodriga Concierto De Aranjuez – drugi stavek, ki je uglasbeno čutenje ob smrti in trpljenju drugega.

A ta bolečina, ta brezup se ob srečanju s Kristusom obrne v up. Velikonočno sporočilo, da je Jezus Kristus vstal od smrti, da je smrt premagana, je ne le tolažilna, ampak polna upanja, vere in ljubezni. Nekaterim velikonočno sporočilo odzvanja mogočno kot Händlova Aleluja, pospremljena z barvitimi procesijami z banderi. Meni je bližje tišina praznega groba in blagodejni nagovor: Mir z vami! Ne bojte se!

Ali kot pravi pesnik:

Glas. Nekje v daljavi. Kot gaz

k neznanemu. Slišiš ga in se stopiš,

kot moraš: iz sebe, v goščo in v laz,

na goro molitve, v okoliš

pokore. Glas pred tabo te vodi.

Jetnik si in gost njegov.

Z njim prideš v neki prihodnji

uri, romar, k sebi, domov.

 

Ta dom je v nekem drugem svetu,

planetu, prevalu, pologu.

Tam, kjer je glas: pri Bogu,

na zvezdi, v skrivnosti, v obetu,

da se zgubiš in najdeš v glasu

na čisti struni v brezčasju.

(T. Pavček)

Velika noč nam daje vero in upanje, da bomo, ko se bo tu prevesil v tam, srečali naše drage. Tam, ja, tam, se bomo zopet srečali z našimi dragimi, tam bom srečal očeta, ki bo z rokami na hrbtu in slamnikom na glavi vprašal: Kako kaj otroci? in bomo skupaj spili kozarec črnine. In bom srečal Aleša, da bomo šli skupaj lovit ribe in zvečer jih bo spekel ob obali. Saj vem, da je noro, kar pišem, in da nima nikakršnega smisla razpredati o tistem »tam«. A Jezus se je po vstajenju prikazal apostolom ob Tiberijskem jezeru in so skupaj sedli ob ogenj in spekli ribe – ja, to je moralo biti pa zares dobro. Ravno »norost« križa in vstajenja je tisto, kar nam daje up, vero, pogum, vedrino. Ob tem vsakdanje stvari postanejo banalne, nepomembne in brez vrednosti, a hkrati dobijo svojo pravo vrednost, svojo pravo barvo.

V večernih urah, ko vse potihne, se umiri, se rad sprehodim po pokopališču, tam vladata spokoj in tišina. Tam se srečam s tistimi, ki že poznajo polnost Resnice, resnico življenja, ki so se rodili, živeli, ljubili, trpeli in dotrpeli. Dotikam se nagrobnih kamnov svojih dragih, ki so hladni, da zmrazi in pretrese, a hkrati zvezdno nebo nad mano nudi pogled tja čez … In včasih s pesnikom zašepetam:

Nekoč bo lepo,

nekoč bomo roke v prst zakopali

in bomo življenja sokove spoznali,

takrat bo lepo.

(F. Balantič)

 

3 KOMENTARJI

  1. Presežno me je zaznamovalo.
    Absolutno me je poklicalo.
    Slediti hočem temu klicu,
    se vse na zemlji bo končalo,
    le Nebo bo trdno stalo…
    Vse solze trpečim obrisalo,
    veselje čisto jim bo le sijalo…
    Vesele in blagoslovlljene velikonočne praznike vsem, ki zaupate v božje usmiljenje in Njegovo pravičnost!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite