Medijski delirij z oblastjo zasvojene levice

Foto: arhiv Demokracije

V Sloveniji doživljamo ta čas delirij pobesnelega agitpropa. Gre za zasvojenost z oblastjo t. i. retencijske levice in nanjo vezane paradržave, ki je zaradi nenadnega odstopa njihove vlade v začetku leta ostala brez realnih vzvodov oblasti. Histerija kot posledica izgube nekaterih poglavitnih vzvodov odločanja (ter strahu pred izgubo vseh drugih), kakršna se manifestira v parlamentu, v osrednjih medijih, na medmrežju, v akademski sferi, NVO-jih in na ulici, je v kritičnem stadiju.

Znano je, da je totalitarni boljševizem pojmoval film (prosto po Leninu) kot medij svoje prihodnosti. Njegovo izrazito propagandno moč in vpliv so uzrli in brž uporabili tudi slovenski zmagovalci državljanske vojne in revolucije. O agitpropovskih dokumentarnih ponaredkih dovolj nazorno spregovori že bežen kronikalni prelet dolgega rojevanja kratkega filma Ljubljana pozdravlja osvoboditelje (1945–1946). Prihod prvih partizanskih enot v Ljubljano 9. maja 1945 je snemalo kar nekaj snemalcev. Vendar ne iz njihovih ne iz svojih posnetkov od Agitpropa izbrani ekipi ni uspelo že kar takoj sestaviti filma. Treba je bilo dosneti domnevno manjkajoče prizore.

Zmagoslavni prihod partizanov v Ljubljano so posneli konec poletja 1945, a so navdušeni nad avtentičnostjo posnetkov

Filmsko uprizoritev prihoda prvih partizanskih enot v mesto, ki so ga hkrati z inscenacijo njihovega evforičnega sprejema posneli šele konec poletja 1945, so pozneje zmontirali in obogatili z izbranimi pristnimi dokumentarnimi posnetki ter navsezadnje takšno heterolitno, vendar homogenizirano in sterilizirano dokumentarnost kot celovit dokument prodali gledalcem, arhivom in šolam (predvsem slednjim jo brez gornjega poduka prodajajo še danes!). O tej prevari veliko povedo že sami nekdanji režimski filmarji, vendar ne vidijo v njej ničesar spornega.

Vitko Musek v svojem pregledu zgodovine slovenskega filma celo zatrjuje, da so posnetki več mesecev pozneje uprizorjenega prihoda osvoboditeljev v Ljubljano še bolj avtentični od tistih, ki so nastajali sočasno z dejanskim prihodom, saj jih menda preveva enkratno in enovito občutje ter videz zajetja vsega in hkrati bistvenega, česar bi z množico večinoma naključnih posnetkov spontanega dogajanja v času resničnega prihoda partizanov kljub še tako spretni montaži ne mogli doseči.

Levičarski člankar v Mladini je pred leti presenetljivo pošteno opredelil te zlagane posnetke, vendar jih je upravičil z vsesplošno povojno maniro ponarejanja dokumentarnih posnetkov pomembnih zgodovinskih dogodkov, tudi nedavnih zavezniških zmag: tako je sovjetski vojak v Berlinu – samo zaradi fotografiranja – nad ruševine Reichstaga znova obešal sovjetsko zastavo, na daljnem otoku Iwo Jima pa je nekaj podobnega z ameriško zastavo post festum storil ameriški marinec.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Strah zbuja hitrost širjenja lažnih novic

Čemu ves ta uvod? Zato, ker je treba vedeti, da pojav fake-news, lažnih novic, korenini globoko v preteklosti, lažno poročanje so poznali že od nekdaj. Med Teofrastovimi značaji je za današnji čas posebej zanimiv logopoiós s prvotnim pomenom izdelovalec besed, izdelovalec govorov, izdelovalec zgodb, ki pa je že v Teofrastovem času (4. in 3. stol. pred Kr.) dobil pejorativni predznak: označuje avtorja izmišljenih zgodb, za katerega je značilno notorično »izmišljanje lažnih novic, ki jih njih avtor razširja kot resnične«. »Za svoje novice ima zmeraj take priče, da jih ne more nihče prijeti za jezik« (Teofrast, Značaji, Lj. 1971, prev. Anton Sovre, Opombe Kajetan Gantar).

Lažne vesti so odločale o porazih in zmagah v vseh vojnah v preteklosti in še o marsičem drugem. Niti vohuni in agitatorji niso iznajdba novodobnega novinarstva. Strah zbujajoča novost je morda predvsem v učinkovitosti, hitrosti in razširjenosti sodobnih medijev. Agitacijsko propagandna skušnjava globalnih in lokalnih centrov moči je prav zato zmeraj večja. Cilj medijske konstrukcije realnosti, h kateri težijo centri moči, je bodisi realna družbena sprememba ali njena blokada.

Pri nas gre za oboje: sloj privilegiranih hoče znova na silo prevzeti vse vajeti formalne oblasti, spremembe, ki jih zagovarja, pa naj bi trajno onemogočile (blokirale) kakršnokoli drugo oblast, razen njihove. Ali vas to na kaj spominja? Kajpak – na vsak pravi totalitarizem, trenutno doživljamo delirij njegovega vnovičnega pohoda na oblast …

Medijski delirij z oblastjo zasvojene levice

V Sloveniji doživljamo ta čas delirij pobesnelega agitpropa. Delirij pojmujemo kot simptom in posledico prisilne abstinence kroničnega odvisnika. V danem primeru gre za zasvojenost z oblastjo t. i. retencijske levice in nanjo vezane paradržave, ki je zaradi nenadnega odstopa njihove vlade v začetku leta ostala brez realnih vzvodov oblasti. Histerija kot posledica izgube nekaterih poglavitnih vzvodov odločanja (ter strahu pred izgubo vseh drugih), kakršna se manifestira v parlamentu, v osrednjih medijih, na medmrežju, v akademski sferi, NVO-jih in na ulici, je v kritičnem stadiju.

Medtem ko kritiki trenutno oblast zaničljivo vzporejajo s sedanjimi in preteklimi totalitarnimi režimi – enako s tistimi, ki se jim zgolj pripisuje nekakšna fašistoidnost, kot z onimi, ki so v zgodovini dejansko predstavljali nacifašistične državnooblastne tvorbe – ne bo odveč citirati dveh skorajda identičnih opredelitev totalitarizma: totalitarnega režima, za kakršnega se je po Goebbelsovih besedah zavzemal nacionalsocializem v Nemčiji, in komunističnega totalitarnega režima, kot ga je svoje dni zapopadel jugokomunistični veljak Stane Dolanc.

Na novinarski konferenci v hotelu Carlton, Ženeva, leta 1933 je rekel Goebbels:

»Kot vsaka prava politično izoblikovana volja je tudi nacionalsocializem zagovornik totalitarizma. Prepričan je, da je svetovni nazor, ki ga tudi v praksi udejanja, pravi, zato ne trpi poleg sebe nikogar, ki bi zastopal karkoli drugega; če o tem ne bi bil prepričan, si svoje moči niti zaslužil ne bi. Toda o tem je prepričan. V skladu s tem prepričanjem si mora zadati za cilj stanje, ko ne bo več nobenega resnega konkurenta za oblast – razen njega« (navedek je vzet iz publikacije Goebbels govori svetu, Goebbels spricht zur Welt, Berlin, 1934).

Goebbelsovo definicijo je zlahka mogoče vzporejati s pogosto citiranim Dolančevim govorom. V njem nam sporoča, da so na oblasti komunisti, »kajti če bi ne bili oni, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo«.

Totalitarna tehnologija vladanja zagotavlja trajno oblast

Enako kot pobornikom tisočletnega Reicha se zdi oblast po uspelem nasilnem prevratu tudi komunistu enkrat za vselej dana in kaj kmalu postane pomembnejša od prepričanja. Nadvse važna postane tehnologija vladanja, in ta ostaja totalitarna, le taka zagotavlja trajno oblast. K totalitarni tehnologiji vladanja pa spada totalni nadzor nad vzgojo in šolo, športom in industrijo zabave, nad represivnimi organi in mediji ter kulturo v vsej njeni širini; totalitarno sliko režima naj krasijo rituali apoteoze diktatorja, iniciacije mladih ter vseh vrst prehajanja, prilagojena pač vsem generacijam – v imenu progresa in prihodnosti naj se častijo proslule vrednote polpreteklosti!

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.