Predlog nove medijske zakonodaje sprožil vik in krik leve politične opcije in dela medijev

Tamara Griesser Pečar: Več kot očitno je, da potrebuje medijska zakonodaja spremembe, ki bodo jamčile pluralnost mnenj oz. svetovnonazorsko uravnoteženost.

Pripravlja se nova medijska zakonodaja oz. Zakon o RTV Slovenija in STA, ki je sprožil takoj vik in krik iz vrst določene politične opcije in dela medijev. Prav tisti del politike, ki je še pred nedavnim slavil Venezuelo, se sedaj najbolj poteguje za svobodo medijev in neodvisnost javne televizije, obenem pa v parlamentu jemlje besedo tistim, ki podpirajo nove predloge.

V pluralnem medijskem prostoru se mora slišati tudi druga stran

Glede na stanje v slovenskem medijskem prostoru, ki je vse, samo ne pluralen, je dobro, da se znova ozremo na tisti del sveta, ki ima dolgo demokratično tradicijo. To je v prvi vrsti Velika Britanija. Prav uredniška pravila BBC in njene vrednote so bile po drugi svetovni vojni zgled pri sprejemanju medijskih kodeksov in zakonov v evropskih svobodnih, demokratičnih državah. BBC v svojih uredniških pravilih v prvi vrsti poudarja, da morajo novinarji uravnotežiti svobodo izražanja z odgovornostjo.

Treba je ponoviti: Najpomembnejša načela novinarske etike so resnica, popolnost, uravnoteženost in pravičnost. Prvo pravilo je, da morajo biti vsa dejstva, ki jih novinar širi, točna. To pomeni, da mora novinar preveriti, ali so dejstva resnična ali ne, da mora biti pri proučevanju dokazov in pomembnih dejstev pošten in odprt, da ne sme razširjati nečesa, o čemer se ni prepričal, da ustreza resnici. Na podlagi govoric, špekulacij, nepreverjenih trditev na socialnih medijih ni mogoče graditi verodostojnih oddaj. Drugo načelo je popolnost, kar pomeni, da novinar ne sme informacij prikrivati, jih ponarejati ali prikrojiti tako, da bolje ustrezajo njegovi zgodbi. Tretje pravilo je uravnoteženost. Prizadevati si mora, da v največji možni meri upošteva vsa mnenja o določeni temi. To velja zlasti takrat, kadar gre za sporne zadeve. Eno od osnovnih načel dobrega novinarskega dela, ki je zapisano v številnih kodeksih, je audiatur et altera pars (Naj se sliši tudi druga stran).

Za javne medije, zlasti televizije, veljajo strožji kriteriji

Ta pravila seveda veljajo za vse medije. Še strožji kriteriji pa veljajo v javnih (državnih) televizijah, ki so vezane na neodvisnost in nepristranskost. Zasebni mediji se lahko – glede na lastništvo – posvetijo samo določenim temam in določenemu segmentu družbe. Nihče ni prisiljen financirati takih tiskanih izdaj oz. radijskih in televizijskih oddaj. Javna televizija, tako kot BBC, ARD, ZDF, ORF, RAI itn, pa tudi RTV Slovenija, pa je javna inštitucija, ki jo morajo, če hočejo ali nočejo, financirati vsi državljani in ki mora zato delovati v javnem interesu. Prav zato pa jo veže neodvisnost in nepristranskost na vseh področjih, posvetiti se mora tudi temam, o katerih zasebni mediji ne poročajo, ter zastopati manjšinske teme. Z drugimi besedami: ponujati mora raznolikost mnenj in področij, razlikovati pa mora tudi poročilo in komentar.

V kodeksu uredniških vrednot BBC zasledimo sledeče:

»Prizadevamo si ugotoviti resnico o tem, kar se je zgodilo, in se zavezujemo, da bomo dosegli ustrezno natančnost vseh naših rezultatov. Točnost ni zgolj stvar pravih dejstev; če je treba, bomo pretehtali ustrezna dejstva in informacije, da pridemo do resnice. Naš rezultat, ki je primeren za njegovo temo in naravo, bo temeljil na zanesljivih dokazih, ki so temeljito preizkušeni in predstavljeni v jasnem in natančnem jeziku. Prizadevali si bomo za poštenost in odprtost glede tega, česar ne vemo, in se izognili neutemeljenim špekulacijam.«

Pravila za slovensko TV so podobna, ali se jih drži?

Umestno je torej vprašanje, ali so to vrednote, ki jih zastopa tudi večina novinarjev na RTVS. So vsi družbeni sklopi enakopravno predstavljeni, je poročanje uravnoteženo in z vseh strani osvetljeno, je zaslediti prizadevanje, da se predstavijo vse pomembne teme? Že zgolj na podlagi televizijskega programa ni težko ugotoviti, da niso vsi družbeni sklopi enakopravno predstavljeni, pomembnih nevšečnih tem pa sploh ni mogoče zaslediti. Če potem spremljamo predvajani program, se ta vtis samo še potrjuje.

Posebno občutljivi so seveda informativni programi in največ kritike leti na njihov račun. RTV je javni servis, ki mora omogočiti enakopravno predstavitev stališč. V 4. členu veljavnega zakona o RTV med drugim piše, da RTV Slovenija:

»zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, s katerimi celovito obvešča o političnem dogajanju doma in v zamejstvu, o pomembnih dogodkih v preostalih evropskih državah, zlasti članicah Evropske unije, in o pomembnih svetovnih temah tako, da posredovane vsebine omogočajo objektivno javno obveščenost državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji«.

V tem zakonu že sedaj tudi piše, da morajo novinarji pri svojem delu spoštovati načelo resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij, človekovo osebnost in dostojanstvo, načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma ter načela ustavnosti in zakonitosti (čl. 5). Zagotavljati morajo nepristranskost in celovitost obveščanja, da si državljani lahko oblikujejo mnenje o določeni politiki oz. politikih, ki jim potem na volitvah izrazijo zaupanje ali nezaupanje. Novinarji morajo biti avtonomni in neodvisni, vezani zgolj na zgoraj omenjena profesionalna načela.

Druge TV hiše o istih temah poročajo drugače kot slovenska

Prav v zadnjih, zaradi pandemije kritičnih mesecih smo bili priče neprofesionalnemu delu številnih (nikakor ne vseh) novinarjev. Vrstile so se oddaje, kot je bila Tarča, ki so kršile vsa zgoraj navedena načela. Širile so se nepreverjene trditve, tako imenovani fake news, v informativnih oddajah je bila velika neuravnoteženost, ker so prevladovali vabljeni z leve politične opcije, ni se preverjala verodostojnost določenih ljudi in izjav. V Sloveniji so »nedotaknjenci«, o katerih se sploh ne ali samo obrobno poroča, kadar gre za negativno zadevo.

Določenih tem pa na RTVS sploh ni ali pa so prikazane v tradiciji prejšnjega režima. To velja za zgodovinske teme. Kadar gre za novice iz tujine in če spremljamo hkrati tudi televizijske oddaje naših sosedov, bi skoraj lahko domnevali, da – čeprav poročajo o isti zadevi –, obravnavajo povsem drugo temo. Seveda pa se manipulira lahko tudi na druge načine, recimo s tem, koliko časa se posveča tej ali oni temi, s katerega zornega kota se snema nekoga, ki je všečen, in drugega, ki naj bi bil posnet tako, da vzbuja negativen vtis – in kot že rečeno, kdo je vabljen. Nekdo, ki ne pozna slovenske situacije niti ne obvlada jezika povsem, bi lahko – glede na nastopajoče na televiziji –, dobil občutek, da so opozicijske stranke v vladi in obratno.

Pravkar se je končal izredno pomemben vrh vodij držav v Bruslju. Precej normalno je, da se v takem primeru povabi ministrskega predsednika v oddajo. Tako je bil še isti dan npr. v večerni oddaji na ORF intervjuvan avstrijski kancler Sebastian Kurz, v RTVS premierja Janeza Janše ni bilo, predvajali so samo nekaj njegovih izjav iz Bruslja. Če primerjamo program v drugih državah EU s programom v Sloveniji, lahko ugotovimo, da je v slovenskih zelo malo pogovornih oddaj, v katerih nastopajo predstavniki različnih prepričanj. Prav takšna izmenjava mnenj pa je posebnega pomena.

Ne le vprašanja o številu zaposlenih, tudi primerjave

V oči pade tudi, da imajo druge evropske demokratične države, glede na število prebivalcev, veliko manj zaposlenih na javnih TV. Slovenija jih ima pri dveh milijonih prebivalcev 2249, Švica pri 8,6 milijona 1500, Avstrija pri 8,8 milijona tri tisoč. Glede na obvezni prispevek, so tudi drugod pogosto nesoglasja med nacionalnimi medijskimi hišami in državo, vendar je primanjkljaj, ki ga je pridelala RTVS, izredno visok in se še veča, pri tem pa marsikdaj pogrešamo profesionalnost. Tukaj se postavlja tudi vprašanje, po katerih kriterijih se nastavljajo novinarji. Klientelizem nikakor ne more biti eden od možnih kriterijev.

Več kot očitno je, da potrebuje medijska zakonodaja spremembe, ki bodo jamčile pluralnost mnenj oz. svetovnonazorsko uravnoteženost.