Novinarsko »piškotarstvo« dobiva nove razsežnosti

5
1274
Matevž Tomšič: Sloveniji vlada kontinuiteta, ki se vleče iz prejšnjega režima
Vpliv vladajoče politike na servilnost medijskega poročanja

Uveljavljena je sintagma, da predstavljajo mediji t.i. četrto vejo oblasti. To pomeni, da kljub temu – za razliko od drugih treh vej oblasti – nimajo formalnih pristojnosti sprejemanja javno zavezujočih odločitev, s svojim delovanjem, tj. informiranjem državljanov o dogajanju v družbi, pomembno, v določenih primerih celo odločilno vplivajo na obnašanje nosilcev javnih funkcij. V mislih imamo predvsem njihovo zmožnost nadzora pripadnikov vladajoče elite pa tudi drugih vplivnih družbenih skupin. To je povezano z drugo sintagmo, ki pravi, da so mediji »psi čuvaji demokracije«. To pomeni, da naj bi kot nadzorniki nad delovanjem oblastnikov ščitili demokratično ureditev pred zlorabami ali celo zdrsom v kakšno od oblik avtoritarizma.

Seveda opisana vloga medijev ni nekaj samoumevnega. Da bi mediji lahko uspešno opravljali svoje demokratično poslanstvo, morajo delovati profesionalno in avtonomno, medijski prostor pa mora biti dovolj pluralen; kar pomeni, da v njegovem okviru obstajajo protagonisti, ki sledijo različnim politično-nazorskim usmeritvam.

Šibka pluralnost medijskega prostora

Rečemo lahko, da slovenski mediji tega svojega poslanstva večinoma ne opravljajo tako, kot bi ga morali. Glavni razlog za to je šibka pluralnost medijskega prostora, kjer večina ustvarjalcev medijskih vsebin bolj ko ne odkrito širi levičarske ideje in favorizira levo politično opcijo. To velja tako za tiskane kot za elektronske medije. Posledica tega so izrazita dvojna merila pri obravnavi političnih igralcev. Tako so večinski mediji takrat, ko je bila na oblasti desnica – kar je bilo manjši del poosamosvojitvenega obdobja –, sesuvali malodane vsako potezo vlade in prenapihnili vsako njeno napako; medtem ko so takrat, ko je bila na oblasti levica – kar je bilo večji del po-osamosvojitvenega: obdobja –, imeli precej bolj benevolenten odnos do vlade, saj so njene odločitve bolj ko ne podpirali, njene napake pa pretežno ignorirali.

V času sedanje vlade pa je apologetstvo dominantnih medijev dobilo novo dimenzijo. Spomnimo se vseh hvalnic premierju Marjanu Šarcu, ki so mu jih izrekali razni mnenjski voditelji, njegovi »odločnosti« in voditeljskim sposobnostim. Primerjalo se ga je celo s košarkarskim zvezdnikom Lukom Dončičem –

Prevladujoči slovenski mediji obračunavajo s tistimi, ki razkrivajo nečednosti oblasti

Še več, Šarec naj bi bil praktično čudodelnik, saj je po pisanju enega od dnevnih časopisov njegova voščilnica hudo bolnemu človeku le-tega pripeljala do nepričakovane ozdravitve. Le na ta način je mogoče razumeti tako visoko podporo, ki jo vladi in največji vladni stranki meri večina javnomnenjskih anket Tudi škandaloznemu javnemu pozivu predsednika vlade, naj podjetja v večinski državni lasti prenehajo oglaševati v »malopridnih« medijih, se pravi tistih, ki širijo »sovražni govor« (beri: kritizirajo vladajočo levico), so osrednji mediji servilno sledili. In tudi Društvo novinarjev Slovenije je Šarca pri tem podprlo.

Vpliv vladajoče politike na medijsko poročanje

Najočitnejši izraz te servilnosti je nedavna orkestrirana gonja dominantnih medijev zoper Bojana Požarja, njegov spletni portal Požareport in oddajo Faktor, ki jo pripravlja omenjeni novinar. Ta je objavil razkritja, ki kažejo na nekatera sporna ravnanja in konflikte interesov premierja in njegovih tesnih sodelavcev (kot so povezave državnega sekretarja za nacionalno varnost s podjetjem Westinghouse ali sporna zaposlitev premierjeve dolgoletne znanke v slovenski varnostno-obveščevalni agenciji SOVA).

Temu so sledili bolj ali manj odkriti pritiski, denimo grožnja članice uprave Telekoma, ki je bila na to mesto postavljena po očitni politični liniji, da bo to državno podjetje prenehalo oglaševati pri Požarju, če bo ta nadaljeval z »neprimernim« pisanjem. Nato se je usul plaz zapisov v dominantnih medijih o tem, kako veliko vsoto oglaševalskega denarja od raznih podjetij v državni lasti je Požar prejel v zadnjih letih. Pri tem pa ti mediji niso povedali, da so bili sami v istem času deležni bistveno večjega kosa državnega oglaševalskega kolača.

Načeloma bi se spodobilo, da bi državna podjetja javno razkrila, koliko namenijo za oglaševanje. Vendar morajo biti ti podatki na voljo za vse medije. Poleg tega pa bi bilo treba obelodaniti vse svetovalne pogodbe (denimo za razne mnenjske voditelje) in sponzorstva raznim civilnodružbenim organizacijam (denimo takšnim z jasno politično agendo).

Ti napadi na Požarja dokazujejo, kako velik vpliv ima vladajoča politika na medijsko poročanje v Sloveniji. To še posebej velja za poročanje medijev, ki so v posredni ali neposredni lasti države ali pa ima ta prevladujoč vpliv na imenovanje njihovega vodstva. Vendar so tudi drugi mediji izpostavljeni tovrstnim vplivom. Mnogi od njih so namreč v lasti tajkunov sumljivega slovesa, nekateri med njimi so v kazenskih postopkih, ki skušajo z udinjanjem politiki poskrbeti za lastne osebne in poslovne interese – za ta namen pa uporabljajo »svoja« medijska glasila.

Novinarsko »piškotarstvo«

Že pred leti je finančnik in publicist Blaž Vodopivec pisal o »piškotarskem« značaju slovenskega novinarstva. Večina novinarjev in drugih mnenjskih voditeljev podpira tranzicijsko levico zato, ker ima ta v svojih rokah večino finančnih in drugih resursov. Zato jim za svojo lojalnost lahko deli »piškotke« v obliki bolje plačanih služb, svetovalnih pogodb, nagrad in drugih oblik javne promocije. Tudi če se jim v njihovem poklicu zalomi, lahko takšni novinarji računajo na nadaljevanje kariere v politiki in z njo povezanih službah (v vlogi raznih piarovcev, svetovalcev za komuniciranje itd.). Tovrstni novinarski »prestopi« se v zadnjem času kar vrstijo. In kot po »naključju« se vsi ti nekdanji novinarji odločijo za povezavo s strankami levice.

Glede na zapisano je na mestu vprašanje: Čigavi varuhi so slovenski mediji? Varuhi demokracije v večini primerov zagotovo ne, saj z oblastniki voljno sodelujejo pri prikrivanju njihovih nekompetentnih, neprimernih ali celo nezakonitih ravnanj. Namesto tega bistveno bolj pogosto nastopajo kot varuhi vladajoče elite in zakulisnih centrov moči, se pravi t. i. globoke države. Raje kot z nosilci oblasti obračunavajo s tistimi, ki razkrivajo nečednosti le-teh in s tem ogrožajo njihov položaj.

Uvajanje cenzure

Takšno delovanje medijev zagotovo ne prispeva h krepitvi svobode izražanja. Stanje glede te se bo zagotovo še poslabšalo, če bodo sprejete spremembe medijske zakonodaje, ki jih pripravlja ministrstvo za kulturo. To še posebej velja za predlog, po katerem lahko medijski inšpektor izloča tiste vsebine, ki širijo t. i. »sovražni govor«. Glede na to, da je ta pojem raztegljiv kot elastika, ga je mogoče zlahka instrumentalizirati za politične namene. V praksi bo to kaj hitro privedlo do anatemiziranja tistih medijskih prispevkov in zapisov, ki promovirajo ideje, ki so v nasprotju s pogledi oblasti, in sankcioniranja tistih medijskih organizacij, ki širijo tovrstne »politično nekorektne« vsebine. To pa de facto pomeni uvajanje cenzure. In prepričani smo lahko, dajo bo velik del medijske srenje sprejel odprtih rok.

Vir: Slovenski čas. (2019): št114, str. 2-3

5 KOMENTARJI

  1. Koliko časa se bo še zavijalo v “celofan in folijo”, da se reče bobu bob levičarski partijski medijski godlji – godlja stare udbomafije s svojim privzgojenim podmladkom. V katerem centru je ta center, pa vrabci čivkajo že 30 let, žal jih butast narod ne sliši.

Prijava

Za komentiranje se prijavite