Povelikonočna elegija

dr. Ivan Štuhec /foto: Polona Avanzo

Če so bili mediji pregovorno psi čuvaji državljanov pred oblastjo, so sedaj postali popadljivi šakali, ki ne izbirajo žrtev, ker jih sla po krvi žene vedno naprej. Sprejetje načela: slaba novica je najboljša novica, je postalo pogubno vodilo slehernega resnega žurnalizma.

Krščanstvo v svoji kulturni in etnološki verziji pride do izraza v celotni Evropi dvakrat na leto: za Božič in Veliko noč. Če bi medijski svet presojali skozi to optiko, bi lahko rekli, da so zaradi cerkvenih praznikov, ki so večinoma tudi državni, Kristusovo rojstvo, smrt in vstajenje še vedno v središču pozornosti. V normalnih razmerah so ti prazniki tudi čas turistične in sorodstvene migracije. V nenormalnih razmerah, kot so bile letos drugič zapored, se mediji osredotočajo na inovativne pristope, ki rešujejo predvsem vprašanje etnologije, ne pa teologije. Da teologija potegne kratko pri mcdonaldsovski verziji reševanja velikonočnih obredov, je očitno in tudi razumljivo.

Praznični obredi bi se z nekoliko iznajdljivosti in širine lahko izvedli tudi z več udeležbe

Manj je razumljivo, da se varnostni ukrepi s strani cerkvenih oblasti razumejo strogo po črki, brez iskanja dopustnega manevrskega prostora. Omenimo nekaj primerov. Na Cvetno nedeljo bi bil blagoslov zelenja lahko na vseh župnijah zunaj, seveda v ustreznih vremenskih razmerah in ob upoštevanju nošenja mask, razdalje in prepovedi druženja. Blagoslov je bogoslužje Božje besede in po njem bi bil možen prejem obhajila. Seveda bi bilo treba imeti več delivcev obhajila. Na Veliki četrtek je že drugič odpadla krizmena maša. Prestavljena je na kasnejši čas. Ne vem niti ne razumem, zakaj si škofje niso izborili pravice, da imajo krizmeno mašo v stolnici z omejenim številom duhovnikov, drugi duhovniki pa bi se lahko razporedili po drugih večjih cerkvah in sledili neposrednemu prenosu iz svojih stolnic. Je to bolj nevarno kot odprte trgovine?

Na Veliki petek bi cerkve lahko bile odprte in ljudje povabljeni k molitvi pri Božjem grobu. Pri tem ni nikoli množične udeležbe. Molitvene ure bi prevzeli posamezniki iz molitvenih in drugih skupin, v cerkev bi ljudje prihajali posamično, zagotovo brez nevarnosti gneče. Na Veliko soboto so se nekateri znašli ali tako, da so šli po župniji in blagoslavljali jedi, ki so jih ljudje nastavljali pred hiše, ali pa po principu drive in, ko so se mimo duhovnika peljali z avtomobili in lovili blagoslov.

Velikonočno procesijo bi lahko župnik izpeljal sam: z  Najsvetejšim bi v spremstvu šel po kraju

Na podeželju bi bilo popolnoma brez težav izvedljivo, da bi ljudje prinesli žegen h kapelam in križem kot običajno ali še k tistim znamenjem, kjer se v normalnih razmerah ne blagoslavlja. Košare bi pustili pri znamenjih in se po blagoslovu vrnili ponje. Vsepovsod pa bi moral biti nekdo dežuren, ki pazi na red in na to, da kdo česa ne ukrade. Ne mislite, da to ni možno. V mestih je to teže, a so za to po pravilu cerkve večje in bi lahko omejeno število košar z žegnom prinašali v cerkve na vsake pol ure.

Tudi velikonočna procesija bi bila izvedljiva, tako v mestu kot na deželi. Še pod komunizmom smo imeli velikonočne procesije po vaseh in mestih, in to z godbo na pihala. Tokrat pa bi lahko duhovnik v spremstvu, recimo štirih ministrantov, šel z monštranco po določenih ulicah in cestah svoje župnije. Ljudje pa bi bili povabljeni, da stopijo pred hiše ali na ulice z upoštevanjem ukrepov, ki veljajo na ulicah. Po zvočniku pa bi predvajali vstajenjske pesmi. Našteto ni primerljivo z gnečo po trgovinah niti z bližino ljudi na delovnih mestih, na ulicah niti v vrstah pred slaščičarnami.

Seveda obstaja realna bojazen, da bi mediji zagnali vik in krik, kako je katoliška Cerkev privilegirana in da to počne vlada, ki je Cerkvi naklonjena, če bi škofje postavili določene zahteve in če bi jih vlada odobrila. Zagotovo bi se našel kakšen strokovnjak iz berlinske bolnišnice, ki bi solil pamet slovenski politiki, kako diskriminira gostinstvo in privilegira katoliško Cerkev. V danih razmerah pa lahko poslušamo, da je ravno Cerkev edina institucija, ki se tiho in pokorno podreja tej diktatorski vladi. Pri vsem tem pa seveda slovenske javnosti ne zanima, kaj pomeni verska svoboda in njeno izvajanje v praksi.

Tehnologija je lahko pripomoček, ne more pa nadomestiti človeka in pravega oznanjevanja

Tako omejenega dostopa do zakramentov, kot je v času te pandemije, ni bilo niti med drugo svetovno vojno. A to ni samo naš domači problem, to je globalni problem. Podobno kot se je zgodil miselni obrat pri otrocih, da bi radi šli v šolo, se dogaja tudi pri vernikih, da pogrešajo skupnost ob evharistiji.

Pandemija nas je naučila, da spletne rešitve niso rešitve za vse. So pripomoček, orodje, kot je vedno in v vseh časih bila vsa tehnologija. Ne more pa tehnologija nadomestiti človeka in odnosov.

Na to je treba misliti tudi, ko bomo začeli uvajati robotizacijo v domove za ostarele in bolnišnice. Vse večja bo potreba po poklicih, ki se bodo posvečali osebnemu odnosu, sicer bomo ljudi pognali v popolno čudaštvo. Medtem ko na eni strani razvijamo visoko tehnologijo, da nadomešča delo naših rok, bo na drugi strani treba razvijati poklice in osebnosti, ki bodo vešči komuniciranja z osebami, ki trpijo zaradi pomanjkljive komunikacije ali so celo žrtve napačnih modelov komuniciranja.

Pandemija tudi postavlja Cerkev pred izziv, kako razvijati nove službe za stalno evangelizacijo. Ne samo v času, ko je naša svoboda omejena, tudi v normalnem času bomo vedno bolj potrebovali pastoralne službe, ki bodo izvrševale vse drugo, samo določenih zakramentov ne bodo mogle deliti. Pri radikalnem krčenju duhovniških poklicev bo to stalna potreba. Tudi na pastoralnem področju velja, da si s pastoralo po spletu lahko veliko pomagamo, ne moremo pa nadomestiti živega občestvenega življenja. Za slednje pa ne bo mogel poskrbeti duhovnik. Kot v prvi cerkvi ni vsaka skupnost imela svojega duhovnika, ga tudi v prihodnje ne bo imela. Mora pa imeti odgovornega starešino ali starešinko, ki bo skrbel/a, da skupnost živi in skrbi za svoje člane in druge, ki so potrebni duhovne in socialne pomoči.

Slovenski mediji zaženejo vik in krik, nato lansirajo laž, na koncu pa pravo informacijo, a ne vedno

Na velikonočni ponedeljek smo lahko po medijih poslušali problematiziranje samotestiranja otrok. Starši civilne iniciative Otrok ne damo so že začeli zbirati podpise proti temu in v svojem stališču navajati kršenje nedotakljivosti človeške, telesne in duševne celovitosti. Vlada še sploh ni nič sprejela, že protestirajo, mediji pa nabijajo, da se spet pripravlja napad na našo svobodo. Zvečer sem pogledal poročila na POP TV, kjer so gostili ministra za zdravstvo Janeza Poklukarja in predsednika Združenja ravnateljev Gregorja Pečana. Slednji je pravilno komentiral, da je zbiranje podpisov postalo slovenski nacionalni šport. Poklukar pa je razlagal predvideni model samotestiranja, ki še ni uradno sprejet in določen, pa že toliko hrupa.

Ampak to je simptomatičen način poročanja v večinskih slovenskih medijih. Najprej zaženejo vik in krik zaradi določene stvari, v javnosti ustvarijo lažno podobo, ki jo mnogi kupijo, zatem sicer korektno poročajo, a na že pokvarjeni podlagi. Nekateri pa začeto mantro gonijo naprej. Tako so naredili v primeru Patrie, Zvonov, nakupa zaščitne opreme, pisanja tujih medijev o naši medijski nesvobodi, o poročilu State departmenta o stanju medijev v Sloveniji, o poročilu Računskega sodišča v zadevi zaščitne opreme, o protestih v Ljubljani in sedaj v Mariboru in lahko bi našteval v nedogled. Samo da zadnji psihič ali čudak bevskne kakšno proti vladi, ima že svojih pet minut na medijih.

Gre za princip: najprej dezinformacija, diskvalifikacija, na koncu pa informacija. Za slednjo se vse skrije in pokrije.

Laž o Zvonovih ni bila nikoli res priznana, nihče ni zanjo odgovarjal

Ne bom se utrudil navajati primera Zvonov. Deset let so slovenski večinski mediji širili in podpirali laž o Zvonovih, ob tem pa skrbeli za diskvalifikacijo Cerkve. Potem ko si je nacionalna RTV dvakrat v Odmevih privoščila potrjevanje laži in ko so osebno prizadeti zagrozili s tožbami, smo na dan nogometne tekme med Slovenijo in Hrvaško na drugem programu dobili omizje na to temo z dvema levima ekonomistoma (Kovačem in Tajnikarjem), ki nobeden ni niti približno potrdil famoznih negativnih številk, ki naj bi jih Zvonovi ustvarili v slovenskem bančnem sistemu. A kaj je to v primerjavi s sistematičnim širjenjem laži skozi celih deset let, ki se je tako prijela, da je nobeno omizje med nogometno tekmo ne more ovreči.

Še več, danes, ko se gleda deset let nazaj, je več kot očitno, da je takratna vlada pod vodstvom sedanjega predsednika države ubrala popolnoma napačno strategijo. Kje je finančni minister Franc Križanič? Kje je odgovornost stranke SD? Na desetine velikih in dobrih podjetij so pahnili v stečaj, na stotine malih so popolnoma uničili. Vse, kar se je zastavilo po osamosvojitvi so sistemsko spustili v likvidnostne težave, namesto da bi država pomagala, kot pomaga sedaj. A sedanja vlada je frdamana, takratna, ki je poskrbela za še eno finančno lumparijo v svoji dolgoletni povojni zgodovini, je pogreznjena v molk in ignoranco.

Mediji bodo postali kredibilni, ko bo od tega odvisno njihovo preživetje

Kje je torej slovensko raziskovalno novinarstvo? Če ga predstavlja Zgaga, s svojim paranoičnim pisanjem, imamo res zavidanja vreden nivo. S tem nivojem smo sedaj v evropski ofenzivi, kjer se očitno najdejo vse bolj podobne zgage. Saj vemo, zadnja leta tudi Spiegel ni več to, kar je bil. Kaj se dogaja v medijskem svetu? Skrivajo se za svojo avtonomijo, ko širijo laži, polresnice in dezinformacije. Če so bili mediji pregovorno psi čuvaji državljanov pred oblastjo, so sedaj postali popadljivi šakali, ki ne izbirajo žrtev, ker jih sla po krvi žene vedno naprej. Sprejetje načela: slaba novica je najboljša novica, je postalo pogubno vodilo slehernega resnega žurnalizma.

Kdo bo kontroliral medije, to je sedaj vprašanje

Sami sebe niso sposobni kontrolirati, ker se cehovsko zakrknejo in branijo svoje neumnosti do zadnje kaplje krvi. Ena izmed poti je zagotavljanje uravnotežene pluralnosti, ki pa zahteva v ozadju tudi kapital različnega izvora. To pa je skorajda iluzorno. Druga pot pa je, da se za medije specializira odvetniška hiša, ki jim bo gledala pod prste in bo dobila nekaj odmevnih procesov, da si bodo lastniki in njihova trobila zapomnili, koliko stane laž. V nacionalne medije, ki jih direktno plačujemo davkoplačevalci, pa je treba zakonsko uvesti osebno odgovornost odgovornih urednikov z osebnim premoženjem za širjenje neresnic in laži.

Pristati na načelo, da je politično nekorektno kritizirati medije, je podobno, kot da bi bilo nekorektno odkrivati tatu.

Če mediji sami ne poskrbijo za nepristransko prikazovanje dejstev, nimajo nobene moralne pravice, da moralizirajo o komerkoli, niti o vladi in politikih ne. Podobno kot mediji očitajo Cerkvi, da nekaj pridiga, drugo dela, velja danes zanje, saj imajo daleč največji vpliv na ljudi.

Tretja možnost je, da se državljani upremo slehernemu obveznemu plačevanju medijskega davka in da se mediji v celoti postavijo na konkurenčni trg. Ni dovolj, da ne gledaš ali poslušaš poročil. Dovolj bo takrat, ko bo medij zaradi svoje korektnosti obstal ali zaradi nekorektnosti propadel.

Kje je v času pandemije verska svoboda?

Žalostno je, da si Cerkev na Slovenskem ne upa ali ne zmore izboriti minimalnega stabilnega prostora verske svobode v času pandemije, ko ljudje potrebujejo duhovno hrano vsaj tako kot telesno. Žalostno je, da je slovenski medijski svet tako globoko zabredel v avtodestrukcijo, ko je polresnice in laži postavil na piedestal in jih brani s pozicije medijske moči pod krinko avtonomije. Žalostno je, da vsakdo, ki ima pet minut časa, lahko modruje o svoji strategiji boja proti pandemiji.

Nisem vernik ne v znanost ne v medicino ne v politike. Verjamem v vstalega Kristusa, ki pa ga komaj vidim skozi javno predstavo Velike noči.