Mediji ostali poglavitno orodje kontinuitete

14
381

Objavljamo drugi del pogovora z Jožetom Možino Ameriška “normalnost”, ki je v Sloveniji ne zmoremo.

Kakšna pa je razlika med levo in desno politiko?

Velika in pogosto premajhna. Voditelje na t. i. levici pogosto nastavlja zakulisje in to jih tudi odstavlja. Pomladna politika je izvorno transparentna. Predsednik demokratov vodi stranko na volitve, v primeru uspeha pa sestavlja vlado. Pomladni politiki so bolj samostojni pri svojih odločitvah, v večji meri odgovarjajo svoji stranki in bazi, od katere so tudi odvisni. Na t. i. kapitalski levici pa tisti, ki sprejema ključne odločitve, na volitvah sploh ne nastopi. Stranke, kot so SD, Pozitivna Slovenija in njihovi sateliti, sploh ne vodijo predsedniki, ampak ključne stvari vlečejo strici iz ozadja. O tem sta povsem resno govorila tudi predsednik in podpredsednik SD. Ali mislite, da je Borut Pahor obvladal poslance SD? Tudi Lukšič jih ne. On je želel predčasne volitve, a strici iz ozadja so hoteli le takojšnjo zrušitev pomladne vlade, pa naj bo nova vlada kakršnakoli. No, sedaj jo imamo.

Slovenija se nahaja v ključnem trenutku za svoj gospodarski obstoj. O tem se strinjajo na obeh političnih polih. V zadnjem letu je tudi parlament nekaj odločitev sprejel soglasno. Ali je to dober znak za svetovnonazorsko razcepljeno Slovenijo?

Dvomim, da je prevladalo spoznanje, kaj je dobro za vse. Za dobre obete v razdeljeni Sloveniji je, žal, prezgodaj. Poglejte norost. Zlato fiskalno pravilo, ki ne stane nič, pač pa ta ustavna omejitev zadolževanja poveča verodostojnost države in prihrani denar, še vedno ni sprejeto. Pahorjeva vlada je to obljubila in nič naredila, Janševo vlado je levica pri sprejemanju blokirala in še vedno, tudi sedaj, ko je na oblasti in jim teče voda v grlo, blokirajo sami sebe. To je povsem nerazsodno.

Čeprav je predsednica vlade Bratuškova v parlamentu grmela zoper Janševe reforme, pa je sedaj spremenila mnenje in bo precej njegovih projektov peljala naprej. Ali gre torej Slovenija v pravo smer?

Po obisku Bruslja se premierka vsaj verbalno oklepa reform pomladne vlade, ker je to edina pot. A potrebna so dejanja. V primeru uveljavitve slabe banke ali ob prihodu trojke jo bodo strici žrtvovali, kot je to obredni običaj na levici. Njeni nastopi in izjave močno dražijo zadolževanje. Po nekaterih ocenah se sedaj zadolžujemo za 80 milijonov evrov na mesec dražje kot pod prejšnjo vlado. Akterjev slovenske politične levice in njihovih medijskih pratežev ni niti malo sram, ker so državo pahnili v bankrot samo zato, da se znebijo političnega tekmeca in prikrijejo svoje privilegije. Zgodovinsko gledano je tu moč opaziti neko analogijo z dobo druge svetovne vojne, ko so njihovi ideološki predhodniki v jeku okupacije sprožili državljansko vojno in revolucijo za prevzem oblasti, ne glede na žrtve. S tega vidika so za narod pogubni. Zadnji manever z zamenjavo vlade nas bo stal vsaj pol milijarde evrov. Si predstavljate? Saj vam je jasno, da tega ne bosta plačala Kučan in Virant …

A vendar od zunaj pogosto slišimo, da so vsi politiki enaki. Da so vsi lopovi. Zato že leta mediji ponavljajo, da je čas za »nove obraze«. Kje lahko dobimo nove obraze? Ali je to sploh mogoče?

Na t. i. levici so politiki potrošno blago. Predvsem zato, ker ne najdejo pravega. Poglejte, kdo vse se je že zvrstil v zadnjih letih. Od tod mantra o novih obrazih. Ti doslej niso prinesli nič novega niti dobrega. V Evropi in svetu so uveljavljeni politiki jamstvo stabilnosti, ne glede na starost. Dober politik je redkost ne le v Sloveniji, tudi v svetu.

Volivci desne sredine zelo radi glasno kritizirajo vodstva pomladnih strank. Po drugi strani pa se zdi, da zato narašča volilna abstinenca. Kaj menite o tem?

Lahko je kritizirati, veliko teže pa je biti politik, zlasti desne sredine. »Salonski levi«, ki rjovejo svoje politično prepričanje med prepričanimi, v javnosti pa se spremenijo v miši, so pogosta podoba slovenskega volivca. V tujini angažirani volivci zavzeto podpirajo svojega kandidata, ga spremljajo in potem tudi kritizirajo. To je odgovornost in pravica volivca, ki pa je pred tem v svoj politični angažma vložil bodisi nekaj denarja ali časa, znanja …

Nas bo rešila trojka?

Trojka bo na naš račun za naše razmere zelo brezkompromisno reševala slovensko zgodbo tako, da bo v korist celotne Evrope. Taka so pravila. Standard bo padel na realna tla in večini se bo godilo slabše. Poglejte dogodke zadnjih tednov in pisanje tujih medijev. Odstavitev Janše in prihod leve vlade sta usodno pomaknila Slovenijo med problematične in neverodostojne države. Dali so nas na črni spisek. Upajmo, da bo sedanja oblast vendarle uspela zajeziti krizo. To je nujno.

Veliko omenjate medije. Ali so res tako pomembni za kontinuiteto oblasti nekdanjih partijcev?

Zgodovinsko gledano partijska država ni imela zunanje in ne notranje verodostojnosti, zato jo je »utemeljila« s terorjem in propagando; slednja je z mediji ostala poglavitno orodje kontinuitete tudi po letu 1990.

Danes imamo internet, svobodo govora, pluralno sestavljen programski svet nacionalne RTVS in več zasebnih medijev, ki so katoliški ali politično desnosredinski. Torej medijska pluralnost vendarle obstaja?

Če bi dejansko obstajala, potem Milan Kučan kot partijski šef nikoli ne bi bil izvoljen na čelo demokratične Slovenije in sedaj ne bi bil samoumevni stric iz ozadja. Po mojem tudi Zoran Janković nikoli ne bi bil župan prestolnice, kaj šele kandidat za premierja. Saj to, kar mu je protikorupcijska komisija naprtila za potrebe diskreditacije Janše, počne vsaj deset let. Oba in številni drugi sta produkt medijev. Najprej razčistimo: pred letom 1990, ko je bilo informacij malo, se je vseeno veliko vedelo. Ljudje so hlepeli po resnici in bili zato, vsaj ob zlomu komunizma, bolje informirani. Bolj so vedeli, kaj se dejansko dogaja in kdo je kdo. Tako čaščena informacijska doba pa je sprožila nepregledno množico informacijske ponudbe, v kateri se večina ne znajde. Rezultat je, da imamo namesto dobro informirane javnosti veliko zmede. Ljudje v poplavi vseh mogočih informacij bistvenih stvari pogosto sploh ne vidijo ali pa so zmanipulirani. Od tu somrak zdrave pameti.

Mediji se lotevajo tudi Cerkve. A nekateri krivijo tudi samo vodstvo Cerkve in njegov odnos do javnosti. Kardinalu Rodetu so mnogi očitali, da ne zna z mediji. Ob finančnem zlomu mariborske nadškofije pa so tudi mnogi krščanski intelektualci nekaterim predstavnikom Cerkve očitali sprenevedanje.

Kardinal Rode je posebna zgodba, njegov prihod na čelo ljubljanske nadškofije in način nastopanja, ki sicer po vsebini ni bil sporen, je levica spretno izkoristila za medijski pogrom proti Cerkvi. Tega takratni nadškof ni upošteval in je nadaljeval v svojem slogu. Pomislite, da je imel predsedniški kandidat Kučan še leta 1992 v svojem časopisu Predsednik na prvi strani fotografiji s papežem in nadškofom. Nekaj let pozneje bi bilo slikanje z nadškofom za Kučana škodljiva marketinška poteza. Za mariborsko zgodbo pa ni moč kriviti nobene Udbe, komunistov ali levičarskih medijev. To je predvsem zadeva ljudi iz ožjega kroga krajevne Cerkve, ki so se ukvarjali z napačnimi stvarmi na povsem napačen način.

Ali si je torej Cerkev tudi sama kriva?

Očitno. Poglejte, afera je izbruhnila iz tujine, ker doma ni bilo dovolj moči in zdrave pameti, da bi jo razkrili in pojasnili sami. Seveda so bili zato njeni medijski pospeški toliko večji. Vse drugo je znano. Spomnil bi le še na razočaranje ob poznejšem pastirskem pismu slovenskih škofov približno leto po izbruhu afere, ko iz besedila ni bilo moč razbrati niti jasnega opravičila, kaj šele, da bi razgrnili, kaj se je zgodilo, kdo je odgovoren in koga bodo ovadili. Mnogi so bili šokirani in prizadeti, posebej taki, ki so vedno, tudi nekritično, zagovarjali vse cerkveno. To sem opazil prvič. Ne le afera, ki jo lahko interpretirate kot eksces, tudi tu, v »reševanju« zadeve se je pokazalo, da nekateri v vrhu Cerkve niso prav dojeli, kako so videli afero verniki in javnost. Končno so številni izgubljali tudi svoje prihranke, vložene v cerkvene sklade tudi zato, ker se je zanje delalo reklamo v Cerkvi. Vsi imamo napake in včasih hote ali nehote delamo slabo, vendar je po tako evidentnih škandalih jasno obžalovanje prvi korak za nov začetek. Tu pa se poraja skrb, da novega začetka ni. Če je tako, je formalna Cerkev zadnja, ki lahko bere levite na račun pravne države in socialne pravičnosti. Dobro, smo pač v dobi hudih preizkušenj in taki dogodki nas silijo v prehitre sklepe, da je tudi Cerkev del problema in ne rešitve.

Kakšna je pot iz tega?

Dolgotrajna. Nedavno sem bil v krogu klenih duhovnikov in bogoslovcev na Štajerskem. Začutil sem, kakšno breme jim je ta afera naložila. A na srečo jih to ni omajalo, kakor tudi vernikov ne. Nasprotno, v zraku je bil optimizem. Želim pa ob tem poudariti še nekaj, kar nam ne bi smelo biti samoumevno. Namreč, kako pomembni so duhovniki in redovnice za nas. Pogosto smo do njih preveč kritični in gledamo zgolj na napake. A prav oni so velik blagoslov za narod in to jim moramo pogosteje pokazati. So najbolj izpostavljeni glasniki krščanstva, ki dejansko ponuja odgovore na izzive časa. Pot iz sedanjih težav je v dobrih delih tako v svojem narodu kot tudi pri drugih narodih po svetu. Gre za misijonsko držo, pa ne le tisto v oddaljenih deželah, ampak tudi tisto doma, ki je lahko še težja.

Zaključek pogovora si lahko preberete v Slovenskem času št. 36.

Foto: Družina


14 KOMENTARJI

  1. “Voditelje na t. i. levici pogosto nastavlja zakulisje in to jih tudi odstavlja. Pomladna politika je izvorno transparentna.”

    Ne vem, ali se ta Možina dela norca iz javnosti, ali pa je res tako nor, da klati take neumnosti? Ne verjamem namreč, da bi bil tako pomanjkljivo obveščen … Obstajajo namreč številni resni indici, da so (bili) nekateri sedanji in bivši vodilni politiki na t. i. desnici tuji vohuni (Rupel-ZDA, Pučnik-Nemčija). Da o izjemnem zakulisnem vplivu vrhuške RKC na t. i. desnico sploh ne izgubljam besed. Njena kadrovska postava je preprežena s člani Malteškega viteškega reda, Opus deia, Vitezov božjega groba ipd.

    Tudi v tem konkretnem primeru je torej dejanska resnica skoraj diametrično v nasprotju s tistim, kar razglaša Janšev apologet Možina.

    • Frajgajst, bla, bla, bla. A je dobra tarifa, da prvi ovekovečiš “svoje” umotvore na portalu Časnik, a? Najbrž moraš imeti revež že kar podočnjake, ko tako prežiš.

    • Saj vem, da si moraš nekaj izmisliti, ker je na levici to očitno, na desnici si moraš pa izmisliti – tipično komunajzersko – tuje vohune.

  2. Frajgajst on_______ To kar pravi Možina, ve tudi vsa desnica, saj drži kot pribito !

    Če sta za tebe Rupel in Pučnik “vohuna”, kaj si potem ti ” UDBAŠ ” ?!

    Potem sta Kučan in Jankovič najbrž vohuna- Rusija, Srbija ! Morda pa kar Severna Koreja !
    Jesi ti neki stari patron iz nekdanjih zablod, ki te še zmeraj obsedajo !

  3. Hmmm, kakor hitro se oblast premakne na levo, mački cvilijo, čeprav jim nihče ni stopil na rep. Ko je zgoraj desnica, se počutijo varne in najmočnejše na svetu.

    • @Podplat, črnobelo črno-belo. črno-belo… Črno_belo NIČ ne špila na tem svetu, hja… Ko namreč bi, bi bilo prav vse čudovito preprosto.

  4. Za nekatere so vohuni in škodljivci vsi tisti, ki povedo resnico brez olepševanja in zavajanja.

    Tudi Janši zamerijo predvsem to, zakaj razkriva tančice, ki prekrivajo resnico.

  5. Desne oblasti pri nas še ni bilo, ker obstoječa desnica nima politične moči, saj levica obvladuje praktično vse pozicije odločanja skupaj z medijsko.

    V takih razmerah desnica ne more ničesar storiti, saj tudi predsednika države ni bilo iz njihove strani.

    vsitase_____ Pa povej ti resnico, če jo poznaš !?

  6. Resnica je blažen občutek, ko človek duhovno raste.RESNICA
    Je iskren pogled ali izpoved o tistem, kar se je zgodilo.
    Je nasprotje od laži.
    Je življenjski zaklad, ki osvobaja srce in dušo.
    Je balzam za bolečo rano.
    Je pogoj miru in sreče.
    Je pogoj pravičnosti in poštenja.
    Je duhovna razsežnost, ki pogojuje človečnost.
    Je duhovna milost, ki je na dosegu roke.
    Je človeška sposobnost, ki je prirojena, ohranjena pa le ob pomoči staršev, šole, prijateljev in samoiskanja resnice ob odsotnosti lastnega egoizma.

    Občutek za resnico se kali z vestjo. Vest pa se kali z občutkom za resnico. Resnica in vest sta torej medsebojno pogojeni in se medsebojno hranita in si tako zagotavljata medsebojno duhovno rast.

  7. Naj dodam opombo, da zgoraj navedene misli o resnici, nisem prepisal.

    Zato jih proučite kritično.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite