V naših krajih in časih je narobe prav in prav je narobe. S temi besednimi zvezami lahko na kratko opišemo razna sprenevedanja, zavajanja, zamolčevanja in celo laganja. Pri teh ravnanjih prednjačijo mediji, ki omalovažujejo in prezirajo pomembne ter napihujejo nepomembne in obrobne teme. V strahu, da njihovi »verniki« ne bi tavali v nevednosti, skoraj vsi na en mah pograbijo in glodajo isto kost in jo hkrati tudi odvržejo. Zelo pogosto se bistva problema sploh ne dotaknejo. Pa poglejmo le tri od številnih primerov zgolj v ilustracijo in potrditev smiselnosti samozavestne trditve, čeravno bi vsak od njih lahko bil samostojno razmišljanje.
Ob volitvah in referendumih mediji zavajajo ter kršijo volilni molk
V volilni kampanji se mediji brez trohice sramu predajajo pristranskosti in navijaštvu. Izogibajo se resnično pomembnim temam ter naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi bile volitve nepoštene. Dan pred volitvami in na sam dan volitev, ko naj bi bil volilni molk, pa isti mediji sprevrženo rešujejo poštene volitve. Takrat oznanjajo o dozdevni kršitvi volilnega molka in podatkih o volilni udeležbi. Pomembno in zaskrbljujoče kršenje volilnega molka, ob kar se nihče ne obregne, je prav njihovo sprotno objavljanje podatkov o volilni udeležbi, ki jih zavzeto razglašajo, kot bi prodajali še vroče žemljice. Z navajanjem odstotkov volilne udeležbe, še zlasti je to očitno pri referendumih, skušajo volivce zadržati doma, ko jim prikrito in pretkano dopovedujejo, da volilni kvorum z glasovi obotavljajočih se volivcev (ali brez njih) tako in tako ne bo dosežen.
Morebitni letak, ki se znajde na dan volitev v nabiralniku državljana, je povsem nepomemben v primerjavi z mediji, ki sistematično kršijo volilni molk.
Mediji v bitki za maturo
V komunizmu smo imeli vsako leto bitko za setev in bitko za žetev. Mediji so nas sproti obveščali o hektarih posevkov in tonah pridelkov. Zdaj pa imamo vsako leto bitko za maturo. Mediji poskrbijo, da smo državljani deležni najbolj svežih poročil o maturantski paradi in vseh peripetijah v zvezi z njo, maturantskih plesih in izletih, ki so zlata jama takih in drugačnih agencij, številu maturantov, kar dveh obveznih leposlovnih knjigah za pisanje eseja, izpitnem redu, zlatih maturantih, številu točk, odstotki uspešnih in neuspešnih itd.
Kdaj bodo mediji od površnih opazovalcev in prežvekovalcev letne bere uspehov in neuspehov maturantov ter škandalov prerasli v kompetentne kritike dogajanj z maturo in okrog nje? Skrajni čas je, da z vso resnostjo odprejo vprašanje o škodljivosti mature. Ne bi bilo dovolj samo odpreti perečega vprašanja, ampak bi morali vztrajati pri zahtevah spremembe. Dejstvo je, da je četrti letnik gimnazije in srednjih strokovnih šol ena sama velika zabloda. Zaradi mature je zaključni letnik namenjen predvsem piflanju maturitetnih predmetov po izpitnih katalogih. Le malo dijakov se resno ukvarja s predmeti, ki niso maturitetni.
Drugi problem, če ga hočemo videti ali ne, je v tem, da matura daje dekletom veliko več možnosti za zbiranje točk in prednost za vpis na zahtevne fakultete. Kljub posiljevanju s teorijo spola, še vedno obstajajo velike razlike med fanti in dekleti prav pri načinu učenja in vztrajnosti, kar bi bilo vsekakor potrebno upoštevati. Priznajmo si že končno, da matura pozitivno diskriminira dekleta in se vprašajmo, koliko časa bo še tako.
Mediji s solzavimi pasjimi zgodbami
Nekoč smo rekli, da je pes človekov najboljši prijatelj. Človek je bil psu prijazen, a včasih tudi neprijazen gospodar. Pes je čuval premoženje in pasel drobnico. Udeleževal se je lova, vodil slepe, pomagal policajem in reševalcem, skratka bil je koristen in človeku podrejen. Danes sta zlasti v urbanem okolju vlogi obrnjeni in lahko rečemo, da je človek najboljši pasji prijatelj. Pes postaja gospodar in človek mu vse bolj hlapčuje. Koliko denarja in časa so lastniki psov pripravljeni žrtvovati za kosmatega in repatega »člana« družine! Pes postaja tudi gospodar tesnih stanovanjskih blokov in stanovanjskih naselij ter parkov in lokalov. Nevzgojena ščeneta neprestano lajajo in pasje zverine poganjajo mimoidočim ljudem strah v kosti.
In kaj imajo s tem mediji? Veliko. Objavljajo slike srečnih družin, kjer pes ne sme manjkati. Oglašujejo izdelke, ki so namenjeni psom. V oglasih za izdelke ter storitve, ki so namenjene ljudem. Po nenapisanem pravilu nastopajo psi. Nihče ne problematizira nepreglednega števila vagonov kakovostne pasje hrane ob morebitnem opisovanju lakote na drugem koncu prenaseljenega sveta; prenaseljenega z ljudmi in nekaterimi živalskimi vrstami. Priobčajo razne rumene članke o psih. Tokrat se dotaknimo le treh, ki so bili objavljeni nedavno.
Mediji poskrbijo za mili pasji pogled
V prvem popisujejo nepreverjena dejstva o porastu zastrupitev psov in pri tem jim ne kane, da bi bilo potrebno upoštevati tudi neverjetno povečevanje pasje populacije. Potruditi bi se morali in ugotoviti, ali se je povečalo število zastrupitev na, recimo, 10.000 psov, da bi imel njihov članek kaj soli. Pisci člankov, v katerih objokujejo bridko usodo psov, niti slučajno ne zaznajo nasilja nad stotnijami stanovalcev, ki ga noč in dan izvajata nevzgojen ali preplašen ali zanemarjan pes ter njegov naduti in v svojega psa zaljubljeni lastnik v utesnjeni stanovanjski soseski. Dovolj je le en tak pes; običajno jih je več, in se med seboj v nedogled »pogovarjajo«, ljudje pa trpimo.
V drugi temi pisci tekmujejo med seboj, kateri od njih bo bolj osladno popisal domnevno znanstveno ugotovitev o vzroku za mili pasji pogled. V tretjem so se razpisali o psu, ki so ga uspešno rešili kamniški gorski reševalci. Seveda je prav, da so reševalci priskočili na pomoč živali, ampak da mediji iz tega delajo tragikomedijo je neprimerno. Tudi do psov čustveno najbolj otopele bralce so poskušali omehčati s priloženo sliko, ki na vso moč spominja na katoliško ikonografijo – Dobrega Pastirja. Izgubljeno ovco je zamenjal pes! V poročilih o reševanju je izpadlo pomembno dejstvo. Nismo izvedeli, ali se je nevestni lastnik psa reševalcem zahvalil tudi tako, da se to pozna na bančnem računu GRS Kamnik.
Zvečine so naši mediji kot konkavna zrcala, ki sliko predmeta, ki je postavljen pred goriščem, povečajo, tistega postavljenega za goriščem pa obrnejo na glavo. Le kdaj bodo mediji postali ravna zrcala, ki bi kazala le verodostojne slike, da bi bilo prav prav in narobe narobe?
