Mediji in Patria – drzni eksperiment

37
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Predlagam drzen eksperiment. Predstavljajte si, da bi imeli normalne medije.

Odmislite za trenutek vprašljivost pojma normalnosti (k temu se še vrnemo): predstavljajte si, enostavno, visoko profesionalno in razgibano medijsko krajino, ki bi zrcalila globoko pluralnost slovenske družbe in gojila vrednote državljanske odgovornosti. Medije, ki ne bi služili kot propaganda za to ali ono politično stran ali nazorsko usmeritev, temveč bi se osredotočali na svoje poslanstvo poročanja, raziskovanja, informiranja, pa tudi argumentiranega oblikovanja mnenj.

Drzna hipoteza, vem – a poskusimo.

Dva kakovostna dnevnika, ki bi, vsak iz svoje perspektive, diktirala tempo javnega diskurza. Še vedno bi obstajala tabloidizacija, padec naklad, senzacionalizem, slabo plačani novinarski prekariat in vse, kar »spodjeda državljansko poslanstvo« sodobnih zahodnih medijev. A raven bi bila drugačna, višja. Mnenja, ki niso reprezentirana v mainstreamu, ne bi bila prisiljena vedriti na medijskih robovih in se navzemati njegovih manir, rezervna armada mladih novinarjev, ki bi sicer trpela podobne probleme kot njihovi evropski kolegi, pa bi imela za sabo rigorozno šolo uveljavljenih novinarskih hiš, ki bi jih sicer pogosto izkoriščale, a jim hkrati vcepile določene standarde, ki bi jih nato s sabo prinesli na bolj obskurne medije, kjer bi se prej ali slej uveljavili zaradi svojih veščin. Navada je namreč železna srajca – tako dobra kot slaba. Zato je tradicija tako prekleto pomembna.

V takem okolju bi profesionalna etika in intelektualna poštenost ne bili zunanji tančici, včasih priročni, pogosteje neprijetni in odvečni; ne bi bili kot rahlo prevelik kmašni gvant, ki se zadeva ob vsakodnevnem kidanju gnoja, temveč ponotranjen način razmišljanja in interakcije. Imeli bi nekaj takega kot žurnalistično elito, včasih razcapano, razuzdano in napadalno, kot se spodobi za vsako aristokracijo, a vedno gentlemansko in disidentsko.

Jurij Gustinčič ne bi bil slavljen kot magično bitje z drugega planeta – to, kar ga je delalo zanimivega in spoštovanja vrednega, bi bilo nekaj splošnega in samoumevnega, zato pa bi se tisto, kar je bilo pri njem vprašljivega in je metalo senco na njegovo kariero, mnogo hitreje znašlo v kritičnem fokusu novinarskih kolegov …

Afera Patria na vzporednem planetu

Vzemimo konkretni primer: afera Patria. Preverimo, kako bi medijsko pokrivanje te kontroverze utegnilo izgledati v našem idealnem modelu. Še vedno bi imeli javno sfero, »razklano« na dvoje. A namesto točenja bridkih solza nad to razklanostjo in hkrati grobim obrekovanjem nasprotnikov (kar, vzeto skupaj, predstavlja kakšni dve tretjini slovenske komentatorske produkcije), bi vsakdo zadevo spremljal iz svojega partikularnega vidika, v skladu s svojimi preferencami, a enako rigorozno. In ker bi obstajal odprt polemični duh, bi pogledi trčili v iskrivem kritičnem dialogu. Stališča »druge strani« ne bi bila le povod za naturalistično izpoved o prebavnih motnjah, ki nam jih povzročajo nasprotna mnenja (dodatna četrtina naše komentatorske produkcije), temveč izzivi, na katere se je treba primerno odzvati.

Kot rečeno – drzna hipoteza.

V tem čarobnem, absurdnem svetu bi vsakdo iz svojega nazorskega stališča izpostavljal tiste vidike kontroverze, ki so zanj pomembni ali zanimivi; drugi pa druge.

Levi mediji bi aferi verjetno sledili bolj zavzeto. Če ne drugega zato, ker bi tudi v tem idealnem paralelnem scenariju bržkone sami sodelovali pri njenem izbruhu – to je namreč nekaj, kar se povsem sklada s poslanstvom medijev in je razlog, zakaj politiki povsod po Zahodu medije sovražijo. Tudi to, da mediji vzamejo na piko opcijo, ki je ne marajo, ni nič takega, nad čemer bi nam od zavijanja z očmi morale izpasti zrkla iz lobanje. Kar se nikakor ne sklada s tem poslanstvom, je načrtno tempiranje eksplozije na čas pred volitvami; povrh vsega še pospremljeno z medijskim umorom.

Še nekaj – ko rečem »levi mediji« ne mislim na medije, ki »pripadajo« določeni opciji, v skladu z logiko, kako potekajo stvari v Sloveniji in ki se nam, vajenih razvrščanja ljudi po lastništvu (»Čigav pa je?«), zdi povsem normalna. V paralelnem, čarobnem svetu, ki si ga tu zamišljam – in ki se mu drugače reče tudi evropska normalnost –, bi »leve« in »desne« medije kot take prepoznali v skladu z njihovo avtonomno uredniško politiko, ki ne bi bila opravičilo za popolno nekritičnost do »lastne« strani niti izgovor za avtomatično delegitimacijo.

Recimo torej, da bi progresivni mediji bolj angažirano poročali o svoji nišni temi. In, zakaj pa ne, zagovarjali tezo verjetne krivde. Legitimna uredniška usmeritev. Ki pa ne bi bila potuha za resno soočenje z očitki o proceduralnih šlamparijah v procesu, kršitvah videza nepristranskosti in drugih opustitvah due process of law. Vestno bi poročali o najmanjših odkritjih v preiskavah, toda preiskovalcem ne bi polagali v usta besed, ki jih ti niso izrekli, in če bi kak novinar kaj takega storil, bi se mu kolegi sami odrekli, ne pa, da bi ga branili, ko bi ga doletela upravičena sankcija za njegovo neprofesionalnost. Tezam tožilstva bi nemara posvečali večjo pozornost, toda hkrati bi ostro kritizirali odločitev, da se tako pomemben proces odvija na okrajnem sodišču, kjer praviloma razsojajo o obrekovanjih in kurjih tatvinah, pred očitno neizkušeno sodnico.

Predvsem pa se ne bi mogli izogniti vprašanjem glede motivacij tožilke, da v obtožnico ni vključila le oseb, proti katerim obstajajo določeni dokazi, temveč tudi tedanjega predsednika vlade, proti kateremu ne obstaja en sam dokaz niti pričevanje, temveč zgolj logično sklepanje, po katerem krivda ostalih obtoženih nujno implicira tudi njegovo krivdo. Gre torej natanko za vprašljivi princip, ki ga v Italiji poznajo pod maksimo »non poteva non sapere« (dobesedno: »ni mogel ne vedeti«) in ki ga je mogoče aplicirati kvečjemu na politično, ne pa kazensko odgovornost.

Vprašali bi se torej morali, notranje pluralni in profesionalni progresivni mediji iz našega drznega eksperimenta, ali je zagrizenost tožilke, da v obtožnico, ki bi lahko kvečjemu bremenila njegove sodelavce, na vsak način vključi tudi tedanjega predsednika vlade, politično motivirana. In ko rečem politično, tu ne mislim nekaj slabega – zgolj nekaj, kar najbrž ne spada med legitimne motivacije tožilskega dela. Ali pač? In če spada med legitimne motivacije – ali to velja tudi v primeru, če gre za »desnosučno« motivacijo, ali imamo tedaj opraviti s persekucijo, zlorabo organov pregona v politične namene, nevarnim zdrsom v policijsko državo, putinizmom, kot smo slišali ad nauseam ob izbruhu akcije Čista lopata (in še prej ob poskusu pregona nad Mitjo Ribičičem)?

In kaj se zgodi, ko sodnica – iz neizkušenosti, pomanjkanja suverenosti ali česa drugega – popolnoma »kupi« tezo tožilstva in jo zgolj začini z moralističnimi sodbami, pri tem pa še prijazno zakrpa nekatere njene pozabljivosti?

Pri tem bi se odprla cela vrsta drugih vprašanj: ali sodba uvaja novo prakso? Ali vključuje takšna praksa dovolj varovalk za pravice obsojencev? Kaj pa potem glede ostalih sodb, ki so (in še bodo) sledile drugačni praksi, z višjimi varovalkami? Mar v državi, kjer notorično vlada kakofonija sodnih praks, to že samo po sebi ustvarja neenakosti pred zakonom, poleg tega pa nevarno odpira vrata arbitrarnosti in s tem političnim zlorabam? In še: je mar modro, da se tak precedens ustvarja na koži tako pomembnega politika, ki ima poleg tega še izrazito simbolno valenco zaradi svoje vloge v zgodovini? Mar to ne naravnost kliče po očitkih o politizaciji in posledično ruši legitimnost sodnega sistema?

Logika zrcal

Skratka: četudi bi progresivni mediji popolnoma zavrnili tezo o »ozadjih« kot neutemeljeno, bi ostalo več kot dovolj kočljivih vprašanj o samih »ospredjih« – o problematičnih vidikih sojenja, torej, ki niso bili prav nič skriti za zidovi murgelskih bungalovov, temveč so se dogajali na očem vseh, v posmeh vladavini prava. S temi vprašanji bi se vsak medij, ki bi hotel resno reflektirati stvarnost v državi, moral resno in avtonomno spoprijeti.

Namesto tega so se zadovoljili z igro zrcal, v kateri je politični diskurz obsojenca (ali celo njegove osebnostne lastnosti) dobil čarobno sposobnost, da je v hipu izničil vse omenjene pomisleke.

Janševa obramba sodišče obtožuje zlorab, joj, celo pristranskosti, prejoj, celo politične motiviranosti, joj prejoj, celo lova na čarovnice, oj joj prejoj, celo inscenacije političnega procesa. Vsako stopnjevanje je služilo kot dokaz, da nobeden od očitkov obrambe ne drži. Kajti če bi držal, bi živeli v nadzorovani demokraciji. In ker seveda ne živimo v nadzorovani demokraciji, nobeden izmed očitkov ne more držati. Železna logika.

Zgodile so se hude proceduralne kršitve, ampak hej, Janša je danes na twitterju spet nekoga užalil – ergo proceduralnih kršitev ni.

Pravzaprav edini, ki je na levici izstopil iz te igrice, je bil Matevž Krivic. V našem paralelnem svetu bi morala biti Krivičeva kristalna, a hkrati razdelana pozicija, norma razpravljanja; tako pa je njegovo samotno pridiganje v puščavi služilo kot cinični dokaz pluralnosti stališč znotraj levega mainstreama. Puščavnika so sicer pripustili h glasu, hkrati pa poskrbeli, da so ga z ene strani bombardirali z malenkostnimi očitki, z druge pa ga obdali s kordonom prazno kimajočih zagovornikov, ki so v en glas mrmrali: »Ta Krivic je sicer resda preveč dlakocepski, toda poglejte, kako visoke standarde ima, da se zavzema celo za barabo Janšo! Kakšna duhovna širina! Predvsem pa – kako smo mi neizmerno pluralni in odprti in napredni, ker dovolimo drugačna, čeprav rahlo prismuknjena mnenja!«

S to operacijo napredni mediji še tiste redke »disidentske glasove«, ki se oglašajo na njenem dvorišču (v hišo jih ne spustijo), zadušijo v samovšečnem ploskanju lastni naprednosti in notranji raznolikosti.

Toda žalostna resnica je, da je še v tej piškavi pluralnosti moč najti večjo diferenciranost mnenj in več intelektualnega poguma kot v konformističnem, kot palačinka sploščenem diskurzu žrtve, ki je prevladal na desnici. Ob boku manjšinskega diskurza cinične, mestoma celo privoščljive brezbrižnosti ob nesreči konkurenta.

A o tem več v prihodnje.

37 KOMENTARJI

  1. Mediji so ključni za demokracijo oziroma so “pes čuvaj”, ki preži na napake ljudi, ki imajo oblast. Ljudje, ki imajo oblast, pa imajo tudi, bolj točno oglaševalski denar in s tem posredno vpliv na medij. In krog je zaprt.

    Še namig:
    Ne iščimo izboljšanje kvalitete življenja v spremembah sistema, zaman bomo trošili energijo, čas in na koncu koncev svoje življenje. Izboljšanje kvalitete življenja iščimo v naslajanju na Boga, na krščanskega Boga.

  2. Z odnosom levi mediji- afera Patria je avtor precej dobro opravil. Glede na napoved v zadnjem odstavku pa naj se, če jo bo v tem duhu, kot je napovedal, tudi izpeljal, avtor dobro pripravi, da jih bo krepko “slišal”. Nemara tudi od mene.( Naj ne zveni grozilno, ampak kot dobronamerni namig. Prevelike stvari in prevelika čustva so tu v igri za brezskrbna intelektualistična preigravanja. ;))

    • Ah, veliko teh čustev je umetnih in zato zlaganih. Nič hudega, če crknejo. Če pred tem podivjajo, si je čustvonosec sam kriv. Zna pa biti precej naporno za vse vpletene. Mogoče pri tem nekaj ironije in navidezne brezskrbnosti pomaga.

      Uporabnih idiotov pa tukaj tako ali tako ne trpimo.

  3. Tako težko breme, je res (pravno ? birokratsko?) razvlečeno in traja in traja, da ven potegnem kaj uporabnega.

    Zmotilo me je, da se postavlja ideal, kar je socialistični diskurz. Ideal sam postavim samo kadar moram kaj razložiti ljudem, ki nimajo pojma. Torej vse moteče stvari moramo odmisliti. Iz nekega pestrega lika naredimo gladko kroglo.

    Problem je, ker mediji ščuvajo in pumpajo histerijo. Vedno bolj so slovenski mediji resnično rdeče fašistični. Ker bruhajo sovraštvo.

    JJ je v svojih pojavah v medijih dostikrat težak in ciničen, neprebavljiv. Govorim kako ga jaz osebno vidim. Kot opažam v večini populacije, pa ga prav sovražijo in vidijo v njem poosebljenje zla.

    Razumem, da se ga birokrati bojijo, ker je zaenkrat edini na desnici, ki jim lahko vzame službice. Razumem, da se ga tajkuni bojijo, ki preko rdečefašističnih medijev sejejo fašistično sovraštvo do manjšine. Razumem, da ga čefurji sovražijo, ker v njem vidijo vzrok razpada SFRJ. Narobe pa pravijo, da se je korupcija v Sloveniji začela z osamosvojitelji. Korupcija je modus vivendi socializma od vrha do zadnje snažilke. Ne vidijo ( nočejo videti) cca nekaj 100 množičnih morilcev, ki jih nobeno sodišče ni obsodilo za poboj cca 100.000 ljudi, za mučenja, za Titova koncentracijska taborišča. _Ne vidijo cca 2.000 do 5.000 rdečih direktorjev, ki so izsesavali denar iz kolhozov že več desetletij in uničevali podjetja, za nagrado pa so dobili direktorovanje v drugem podjetju in nagrade v GZS.

    JJ in SDS je v Sloveniji manjšina, tudi RKC je v Sloveniji manjšina. Sovražen odnos do manjšin pa kaže na fašističnost. Na fašističnost kaže tudi zanašanje na podržavljanje lastnine in gospodarstva, korporacij. Prav tako enoumen, histeričen in BREZ-umen KOLEKTIV in FIRER ( ki je slovensko sramežljivo skrit za zaveso v lutkovnem gledališču).

    Predpostavljam, da je JJ bil res od Patrie podkupljen.
    1. Toda sodišče je postalo fašistično, ker ga je obsodilo brez dokazov. Zaradi njegove antipatičnosti. Zaradi njegove fašističnosti, zaradi njega, ki je v Sloveniji postal GREŠNI kozel, so ga rdeči fašisti skurili na gramdi kot srednjeveški inkivizitorji, ki so se bali, da bo praznoverna čarovnica potegnila množice stran od Cerkve. Skurila ga je, ker se še vedno brani pred rdečo mafijo s ciničnimi in zajedljivimi komentarji. Ker ne priznava “ovaj sud”, kot ga ni komunistični terorist Josip Broz Tito.
    2. Sodišče je p(ostalo) neprofesionalno in fašistično , ker ga je obsodilo, da je bil podkupljen, brez dokazov, ker po njihovem vedenju in intuiciji “taka pokvarjena baraba je gotovo sprejela podkupnino”. A ker ne more dokazati, bi ga vsako normalno pravosodje moralo oprostiti.

  4. Prvi stavek sem zatipkal: hotel sem povedati, da članke LL berem res z velikim naporom. Kot bi bral Delo. Kot bi bral socialistično latovščino.

    Še o politični povezavi novinarjev in tožilcev in sodnikov ne samo v Berlusconijevem primeru, tudi v Wolffovem. A pri nas bo skoraj vsak Slovenec rekel, Brelusconi je bogata baraba, on mora biti obsojen, ni važno kako. Tudi ZDA niso mogle obsoditi mafijskega šefa za dobro prikrite umore, ampak šele s pomočjo izogibanja plačevanja davkov.
    http://www.siol.net/novice/svet/2014/06/wulff_medijski_volkovi.aspx

  5. “Predlagam drzen eksperiment. Predstavljajte si, da bi imeli normalne medije.”
    Ta eksperiment se je avtorju popolnoma ponesrečil, ker si ni znal postaviti v izhodišče in obdelati prvo predpostavko. Prvo vprašanje bi moralo biti: “Ali bi ob normalnih medijih sploh prišlo od afere Patria?” Torej prvo bi moral razčistiti , ali je afera Patria del medijev , ali ne. Ker ni razrešene temljna predpostavka, je vsako nadaljnje sklepanje zgrešeno. Ko iščemo napako zakaj nam neka naprava ne dela, napake ne najdemo ,ker ne sklepamo od začetka.
    V življenju je reševanje problemov, torej njihovo razumevanje odvisno zgolj zmožnosti , postaviti se v izhodišče, v koordinatni sistem (0,0,0). Tu krivim šolski sitem ne avtorja, ker pač ljudi ne nauči metodologije iskanja izvora problemov.
    Zakaj se Krivic loči od ostalih? Zato, ker se ne spušča v afero Patria ampak se postavi v izhodišče sodnega sistema in uvidi napako. Tako preprosto je to.

    • 🙂 Zakaj se Krivic loči od ostalih? Zato, ker se ne spušča v afero Patria ampak se postavi v izhodišče sodnega sistema in uvidi napako. Tako preprosto je to.
      ____________________________________________________
      Ja sama ocenjujem, da je Krivic v prvi vrsti PRAVNIK,
      ni Politik …

      • Jaz bi dodal , da afere ne bi bilo če bi tudi novinarji bili samo novinarji, ne pa politikante. Problem slovenske družbe je, da vsi hočejo biti aktivni v politični igri, s tem, da ne nosijo nobene politične odgovornosti. Kdor hoče biti aktivni člen politike, naj gre na volitve, naj sprejme odgovornost za svoje politično delovanje.

    • Lejte Tadej, pred seboj imate pisalni stroj in napišite sestavek. Razdelajte temo, bomo prebrali. Izhodišče koordinatnega sistema so večje nepojasnjene mednarodne finančne transakcije. Teh si mediji zagotovo niso izmislili. Na podlagi teh transakcij so policije razvijale hipoteze o motivih. Kje je pa za vas izhodišče koordinatnega sistema? Izmišljen medijski prispevek?

  6. problem niso mediji, ampak odnos do njih. mediji so le simptom bolane družbe, torej nekritičnih, nepristranskih in neuravnoteženih ter uravnovešenih državljanov. ker vprašati se je treba, zakaj so mediji takšni kot so? ja, zato, ker takšne ljudje hočejo. povprečen slovenec noče resnico, noče argumentov, ampak nek ideološko navijaški diskurz. in slovenski mediji mu to pač dajejo.

    povprečen slovenec pač prebira tisti medij, ki pač piše to, kar hoče on slišat. in to jemlje pač za čisto zlato. nek uravnovešen državljan bo pač vsako novico jemal z rezervo, jo bo pač preveril še iz drugih virov in si potem ustvaril neko, kar se da objektivno sliko. naj bojo mediji še tako pristranski, politično in ideološko navijaški, na takega človeka pač ne bojo mogli vplivati pretirano, ker jih bo jemal s kritično distanco in bo zadeve preverjal tudi iz drugih virov, prebral nasprotna stališča itd. 🙂 skratka, kriviti medije za to, ker imamo pač neko intelektualno podhranjeno javnost, ki je pač povečini podlegla ideološki indoktrinaciji, je nesmiselno, saj so dejansko le simptom bolezni, ne pa vzrok. 🙂

    “Gre torej natanko za vprašljivi princip, ki ga v Italiji poznajo pod maksimo »non poteva non sapere« (dobesedno: »ni mogel ne vedeti«) in ki ga je mogoče aplicirati kvečjemu na politično, ne pa kazensko odgovornost.”

    in smo prišli do bistva. 🙂 večina se pač ne zaveda, da ima zadeva patria dva nivoja. eden nivo je pravni, drugi pa politični. in tu avtor pravilno ugotavlja, da pravna in politična krivda oz. odgovornost nista eno in isto. 🙂 ni dvomov, da pravnih dokazov za obsodbo janše ni, ampak ali tudi ni dvomov, da obstajajo dejstva, ki terjajo od janše politično odgovornost? 🙂

    glede tega vprašanja bom pa jaz tudi izvedel nek eksperiment. 🙂

    zamislimo si povsem isti primer, ko pač bi tožilstvo imelo neke indice, ki bi napeljevali na možnost, da je neka oseba zlorabljala mladoletne otroke, torej šlo bi se za sum pedofilije. neposrednega dokaza sicer ne bi bilo, obstajali bi pa indici, ki na to možnost napeljujejo, ne pa tudi pravno dokazujejo. skratka, kot v primeru janše. 🙂 kaj bi se zgodilo? 🙂

    seveda bi v tem primeru večina ljudi reagirala popolnoma drugače in bila prepričana, da je ta oseba dejansko pedofil (sum bi bil dejansko dovolj, da bi si večina želela tudi obsodbe), ampak še bolj pomemben v povezavi s primerom patria je drugi vidik. in sicer tale: seveda bi sodišče moralo tako osebo oprostiti, ker dokaza ne bi bilo. sedaj pa vprašanje: koliko ljudi bi svoje mladoletne otroke zaupalo v varstvo taki osebi z razmislekom, ah, saj ga je sodišče oprostilo? torej osebi, ki je bila otožena pedofilije, ni pa bila obsojena, ker pač dokazov ni bilo dovolj? 🙂 verjamem, da velika večina taki osebi niti pod razno ne bi zaupala v varstvo svojih otrok, verjetno še psa ali mačko ne, ker bi pač ta dvom, da gre za pedofila bil dovolj velika grožnja. 🙂 skratka, v tem primeru bi večina ljudi zagotovo ravnala povsem v skladu z zdravim razumom, torej če obstaja neka dovolj verjetna možnost ne dovolj konkreten sum, da gre za pedofila, čeprav ga je sodišče, zaradi pomanjkanja dokazov, oprostilo, potem je bolje ne tvegati, a ne? zdrava in racionalna pamet. 🙂

    ampak kaj se pa zgodi takoj, ko stopimo v polje politike? ja, očitno ta zrdava in racionalna pamet popolnoma odpove in jo nadomesti neko povsem iracionalno ravnanje. :)imamo janšo, ki je bil obtožen in obsojen zlorabe uradnega položaja (korupcije), dokazov sicer res ni, je pa veliko indicev, ki kažejo na to, da obstaja verjetnost, da se je to res zgodilo, skratka obstaja zagotovo nek upravičen dvom, v janševo poštenost. ampak za veliko ljudi to očitno nima nobene vrednosti in pomena. skratka, čeprav v primeru pedofila taki osebi zagotovo ne bi dali v varstvo otroka, pa jim ni problem taki osebi dati v varsto državo. 🙂 in to je tisti paradoks, ki kaže na to, kako je politični prostor namesto z razumom in zdravo pametjo prežet z nekim iracionalnim in ideološkim razmišljanjem in odločanjem. 🙂

    za to pa zagotovo niso krivi mediji. 🙂

  7. in smo prišli do bistva. 🙂 večina se pač ne zaveda, da ima zadeva patria dva nivoja. eden nivo je pravni, drugi pa politični. in tu avtor pravilno ugotavlja, da pravna in politična krivda oz. odgovornost nista eno in isto. 🙂 ni dvomov, da pravnih dokazov za obsodbo janše ni, ampak ali tudi ni dvomov, da obstajajo dejstva, ki terjajo od janše politično odgovornost? 🙂
    ********************************************************

    … “ali bi lahko večina, ki se ne zaveda” vseeno kaj komentirala?!

        • … dodala bi ti še da je zame ali je Patria političen proces

          hipotetično vprašanje, ker verjamem, da bo sodba padla!:)

      • Zdravko,čestitam. Aladarja bi bilo potrebno pre-
        pustiti njegovim črevesastim pisarijam.Pred leti
        bi bil “odličan referent za moralno-političko
        vaspitanje”.In kako na kratko se bo odzval!

    • “večina, ki se ne zaveda” nezavedno sluti, da obstajajo indici, da je vsezavednež podrepnik zagovornikov uporabe pravosodja v politične namene.

      • glede podrepništva: odgovori na moje vprašanje, torej ali bi dal svoje otroke v varstvo nekomu, ki je bil s strani tožilstva obtožen pedofilije? 🙂 če je odgovor ne, potem je očitno, da si, kar se politike tiče, ideološko indoktriniran, skratka, vse tisto, kar opisujem v svojem komentarju. 🙂 tako da tvojo oceno, da sem podrepnik lahko uporabim kot pomemben indic, da je temu tako. 🙂

        skratka, nobene argumentacije, nobene logike, ampak čisti ideološko pogojenai napad. ker nasrotujem tvoji ideologiji, me moraš napasti, to pa najbolje storiš tako, da me seveda označiš za nasprotnika, ki si ga povrh vsega še itak moraš izmislit (strici iz ozadja, komunisti, udbomafija, zli duhovi… 🙂 ). to je ideologija, ki jo je ustvaril janša in ki ji premnogi slovenci kot lutke sledijo. 🙂 ideologija razdvajanja, ustvarjanja izrednih razmer, ščuvanja in etiketiranja. 🙂

        • odgovori na moje vprašanje, torej ali bi dal svoje otroke v varstvo nekomu, ki je bil s strani tožilstva obtožen pedofilije?

          Če bi bilo tako jasno, kot je pri tej aferi, da je vse podtaknjeno, bi!

  8. Zanimiva futuristična analiza. Dodal pa bi, da bi v tem medijskem modelu afera Patria v povezavi z Janšo izdihnila isti trenutek ko bi se rodila. Seveda ob predpostavki, da živimo v splošnem (ne zgolj medijskem) demokratičnem okolju.

    V Sloveniji si je težko predstavljati kakršenkoli neodvisen element znotraj partijske strukture. Mediji neodvisni od komunistične politike, sodstva, gospodarstva? Razumeti moramo, da pri nas nimamo levice, zato tudi ne levih medijev. Imamo prostozidarsko združenje, ki je razdeljeno na več oddelkov (politika, tajna služba, sodstvo, mediji …). Sploh ne gre za strašno veliko ljudi (morda 10.000), ki pa imajo tako strašljiv vpliv na javnost, da ima zmanipulirani poldrugi milijon Slovencev vlogo njihovih (volonterskih)telesnih stražarjev. Med njimi so premnogi, ki bi dali življenje za Tita, za rdečo zvezdo, Kučana …

    Naj še jaz predlagam nekaj futurističnega. Vem, da sem naiven, a kot demokrat verjamem v zmago demokracije. To pomeni tudi kaznovanje komunističnih zločincev in njihovih nadaljevalcev. Ne bi jih trpal v zapor, kot to oni počnejo še danes s svojimi sovražniki, ampak jih bi dal na prevzgojo. Za nalogo bi jim dal obdelavo nedavnega intervjuja Janeza Drobniča v Časniku.si.

    • “Za nalogo bi jim dal obdelavo nedavnega intervjuja Janeza Drobniča v Časniku.si.
      _____________________________

      Hej, malo milosti, prosim …

  9. izvorni problem je pa v tem, da politike in politične stranke idealiziramo. in kot to enkar naredimo, potem jim dejansko damo prosto pot do manipulacije, zlorabe, laži, zavajanj itd., ker z idealizacijo se avtomatično odpovemo nekemu kritičnemu razmišljanju. in namesto da bi bilo do politikov skranjo kritično, smo ravno obratno, skrajno popustljivi, saj so ja to naši idoli, zvezdniki, heroji, popolneži, ki bi jim še v prepad sledili. 🙂 to je problem. 🙂 ker ko politik enkrat uvidi, da se lahko zlaže, da lahko stori nekaj narobe, da je nemoralen, ampak bo vseeno dobil podporo, potem bo to samo še bolj zlorabljal. in tega smo volivci “naučili” naše politike. 25 let jim sporočamo, da naj kradejo, naj lažejo, naj zavajajo in manipulirajo, saj jih za to itak ne bomo ne preganjali ne obsojali in ne kaznovali. rezultat je pač slovenija 2014. 🙂 država brez sedanjosti in še manj prihodnosti. 🙂 in spet, k temu mediji seveda lahko prispevajo, ampak glani krivec je v ljudeh, ki so podlegli indoktrinaciji. levi, desni in tisti vmes. 🙂

  10. Ta intervju je bil res velik zgodovinski in intelektualni dosežek, moral bi postati obvezno čtivo predvsem za mlajše generacije, ki jim postajajo polpretekli dogodki vedno bolj odveč, so vedno bolj zazrte v sedanjost in prihodnost, kot da ti dve nista popolnoma odvisni od preteklosti in kot da zgodovina ni magistra vitae.
    Delno je sicer res, da mediji pišejo tako in tisto, kar je všeč bralcem, je pa pri tem treba upoštevati pluralnost teh bralcev in poslušalcev oz. gledalcev, tega upoštevanja pa pri nas ni! Vsi dnevni tiskani in elektronski mediji so namenjeni prokomunistični kontinuiteti in so tako postali že po vojni družbeno-politično usmerjevalni in “vzgojni” ključni element režima, ki še traja.Povprečni ljudje, ki niso obdarjeni z intelektualno ostrino in kritičnim mišljenjem in predstavljajo večino populacije tej “vzgoji” nagonsko sledijo in tako imamo to, kar imamo in bomo tudi po 13. 7. še imeli. Neizpodbitni dokaz bo predvidena zmaga SMC, kot je bila na prejšnjih volitvah zmaga PS.
    Obe stranki brez prave vsebine in programa so podprli mediji, medije pa režim kontinuitete.
    Sicer je pa vse skupaj nepomembno modrovanje, če namreč z medijskim vplivom kontinuitetni režim ne bi dosegel svoje, bi pa ponaredil volilne rezultate, kar je ob ob dogodkih zadnjih let komunistične renesanse, res najenostavnejši podvig.

  11. Objektivni mediji so ljudem natočili čistega vina, ti pa so vsemu navkljub podprli PS.
    Objektivni mediji točijo čisto resnico, ljudje pa(po anketah) vsemu navkljub podpirajo SMC.
    Objektivni mediji že ves čas sporočajo, da neustvarjenih dohodkov ni možno deliti, ljudstvo pa brezglavo podpira levičarje, ki bi samo delili.
    Objektivni mediji ves čas poročajo o komunističnih zločinih, ljudje pa nikakor ne verjamejo.
    Res, nad temi ljudmi je za obupati!

  12. Ni treba skrbeti za tako velike stvari kot so – vsi ljudje. Treba je zmagovat v svojih malih bitkah. In tu je tisto kjer nam ne gre. Sistem bi se že zdavnaj spremenil, če bi znali zmagovati v svojih bitkah.
    Knjiga “Cerkev na zatožni klopi” popisuje nekih 800 procesov proti duhovnikom. Vse so izgubili.
    Posebej mi je v spominu ostal en tak, preprost, ko župnik pustil svojega psa neki gospodinji, da mu ga je čuvala, medtem ko je bil na poti. Ko je prišel nazaj ga je čakala tožba da je pes nekoga ugriznil. In se je branil s tem, da je gospodinja kriva, ker on ne more biti kriv, ker je bil na poti. To ti je župnik, vitez!
    Seveda v drugih preizkušnjah so tudi popadali. Vsi do zadnjega.
    Kako naj torej malemu človeku kaj uspe, kjer pastirji cepajo ko muhe.

  13. Vprašanje je po mojem, ali se brez “ni mogel ne vedeti” lahko sploh resno spopademo s korupcijo. Če pozabimo da gre za Janšo in kako ambiciozna je tožilka, bodo na ta način največji primeri korupcije ostali brez kazenskega epiloga, saj bodo ravno tisti akterji, ki so dovolj centralni, prebrisani in močni in dosledni, večinoma znali zakriti neposredne sledi.

    Tudi Hanlonovo rezilo je recimo univerzalno, moralo pa bi po mojem za razne Rotnike vendarle veljati pa tako za odgovornost kot tudi za korupcijo, da nevednost ni opravičilo. Če prevzameš odgovorno funkcijo, ki zahteva določene sposobnosti in si za to tudi nagrajevan, se na neumnost in nevednost ne bi mogel več izgovarjati.

  14. “Torej prvo bi moral razčistiti , ali je afera Patria del medijev , ali ne. Ker ni razrešene temljna predpostavka, je vsako nadaljnje sklepanje zgrešeno. Ko iščemo napako zakaj nam neka naprava ne dela, napake ne najdemo ,ker ne sklepamo od začetka.
    V življenju je reševanje problemov, torej njihovo razumevanje odvisno zgolj zmožnosti , postaviti se v izhodišče, v koordinatni sistem (0,0,0). Tu krivim šolski sitem ne avtorja, ker pač ljudi ne nauči metodologije iskanja izvora problem”

    Bravo Tadej, točno to, s to razliko, da se v izhodišče ni postavil najprej Krivic, pač pa trije ustavni sodniki, ki jih je Krvic, na začudenje vseh, povzemal.

    Kar se tiče člankov LL, se pa v celoti strinjam. V svojih člankih se kaže kot spreten slalomist, ki pa na koncu največkrat zgreši ciljno ravnino.

    • Mislim, da je Krivic s tem ,ko je počakal ustavne sodnike ravnal strokovno, če bi reagiral prej (seveda je tudi prej na sodbo prve stopnje) bi bil njegov argument političen, tako pa je ostal znotraj strokovnih okvirov.

    • Naprava imenovana mediji ima funkcijo nadzora delovanja. V tem primeru daje večinsko napačne podatke o pravilnosti delovanja nadzorovanih naprav.

  15. Veliko slovenskih državljanov zanima predvsem to, kdaj se bodo prebudili in se skobacali iz svojih udobnih ležišč preplašeni (preplačani?) družbeno-politični delavci dominantnih medijev?

    Slovenka leta se počasi prebuja iz rdeče zore v nov dan…

    Ali po znanem italijanskem reku sluti, da se približuje neurje?
    (“rosso di mattina maltempo si avvicina” v prevodu: rdeč sončni vzhod napoveduje nevihte)

    http://www.rtvslo.si/slovenija/zidar-prevec-bolan-za-zapor-a-v-formi-za-polete-v-svico/340998

    V vsakem primeru bi bilo bolje, ko bi družbeno-politični delavci sploh ne bili spali, tudi večerni zaton je že predolgo rdeč!
    (“rosso di sera buon tempo si spera” v prevodu: rdeč sončni zahod obljublja lepo vreme)

    Novinarji bi morali pogumno korakati prvi in voditi ljudi v demokracijo, tako pa klečeplazijo med zadnjimi, ki stežka zapuščajo totalitarizem…

Comments are closed.