Med svobodo in demokracijo

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Še nedolgo nazaj se je morda zdelo, da živimo v vedno bolj svobodnem svetu, v času, ko je demokratizacija postala vsesplošen globalni projekt, in kjer si dejansko ni več mogoče niti zamisliti življenja v kakšnem totalitarnem sistemu po vzoru tistih, ki so pretresli Evropo 20. stoletja. K redkim izjemam bi lahko prišteli kakšen režimski fosil, kot na primer Severno Korejo. Krematorijske peči zloglasnega koncentracijskega taborišča Auschwitz so se že davno ohladile, od »jugoslovanskega gulaga« na Golem otoku pa so ostale predvsem zapuščene betonske zgradbe in mučni spomini preživelih internirancev. Za mlajše rodove, rojene po letu 1980, so ti dogodki le še oddaljena preteklost, ker so pač odraščali v drugačnem obdobju, v času, ko se zdijo takšne tragične izkušnje nekaj povsem neverjetnega, nepredstavljivega.

Demokracija je v sodobnem svetu pridobila status prestižne blagovne znamke z etiketo »Made in USA«, ki se jo po vzoru sodobne kapitalistične logike uvaža po celem svetu, pogosto še zlasti tja, kjer po njej sploh ni pretiranega povpraševanja. In to se počne na silo z uporabo raznih »militantnih spodbud«, kot jih poznamo iz Iraka ali pa Afganistana. V Evropi jo ščitijo razne ugledne ustanove, kot sta Evropski parlament in Evropsko sodišče, na svetovni ravni pa za njeno ohranjanje in nenehen razvoj skrbi OZN, tako da je pretirana skrb za njen obstoj kajpak odveč. Celo javna občila ji neprenehoma hlapčujejo in služijo za učinkovit pripomoček, priročno orodje.

Med njimi gre posebej izpostaviti svetovni splet, ker si je pridobil sloves »najbolj demokratičnega medija«, saj lahko vsakdo na njem izraža svoje mnenje in naj bi bil dostopen tudi tam, kjer druga javna občila skrbno nadzoruje in modificira lokalna (totalitarna) oblast. Tudi znani ameriški znanstvenik in futorolog s področja informatike po imenu Ray Kurzweil je mnenja, da je prav večji pretok podatkov ob pojavu novih informacijskih tehnologij pripomogel k zrušitvi nedemokratične Sovjetske zveze. Tej tezi v prid govori nedavna Erdoganova prepoved Twitterja, s čimer je turški predsednik poskušal omejiti delovanje politične opozicije. Bolj sumljivi in zaskrbljujoči se zdijo nekateri drugi pogledi tega znanstvenika, kot na primer tisti o povezovanju človeškega uma z računalniki v prihodnjih desetletjih.

Kurzweil govori celo o nekakšnih »duhovnih strojih«, ko naj bi se ljudje dokončno in neločljivo združili z informacijsko tehnologijo, kar poleg vseh morebitnih pozitivnih posledic, kot je na primer krepitev človekovih umskih sposobnosti, prinaša tudi nevarnost poseganja v posameznikovo najglobljo zasebnost in na široko odpira vrata novim oblikam manipulacij s svetovnim prebivalstvom. Kakšni občutki se porajajo ob misli, da ima nekdo neomejen dostop do tvojih najbolj intimnih spominov in kakšna se zdi zamisel, da bi bilo mogoče s pomočjo računalniških programov, kar preko spleta programirati na milijone običajnih ljudi. Kaj to pomeni za človekovo svobodno voljo? Stvar je v tem trenutku na stopnji znanstvene fantastike, a s hitrim napredkom računalniških tehnologij in nevroznanosti vse to lahko postane strah vzbujajoča resničnost. In ob teh dejstvih se pojavlja vprašanje, ali je medmrežje zares v službi demokracije. Morda, vendar to ni nujno koncept demokracije, kakršen je usidran v zavesti družbe na prelomu stoletij. Obstaja nevarnost, da nas razvoj znanosti pripelje do stopnje, ko bo demokracija samo še formalnost in svoboda privilegij svetovne elite.

Ravno te dni mineva leto dni od šokantnih razkritij nekdanjega pogodbenega sodelavca ameriške tajne obveščevalne službe NSA Edwarda Snowdna. S svojimi objavami tajnih dokumentov o elektronskem nadzoru nad ameriško in svetovno družbo je razburil mednarodno javnost in ji vsaj malce odprl oči, za kar je dejansko že vedela, pa si ni nikdar upala priznati. Predložil ji je dokaze, da informacijski velikani, kot so Google, Facebook ali pa na primer Vodafon služijo zbiranju vsakršnih elektronskih podatkov o slehernem posamezniku, te pa se nato obdeluje v posebnih superračunalnikih, kar po predvidevanjih služi nadzoru in manipulaciji, čeprav uporabo teh sumljivih praks ameriška oblast vztrajno opravičuje z bojem proti terorizmu. Gospod Obama, prisegam, da nisem terorist, in da mojih podatkov ne potrebujete!

Zanimivo bi bilo za mnenje o vsem tem povprašati prav slovitega Rayja Kurzweila, ki tako zagovarja demokratizacijo oziroma »osvobajanje« posameznih družb s pomočjo informacijskih tehnologij, in ki obenem zaseda pomembno direktorsko mesto v podjetju Google. Prihodnost ostaja neznanka, upam pa, da nam po desetletjih uspavajočega zatišja ne prinese kakšne nove oblike despotizma hinavsko zavitega v celofan demokracije, ki mu preprosto ne bo več mogoče ubežati prek državne meje v svobodni blok za Berlinski zid.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.