Med Slovenci na peti celini: bo Avstralija vendarle ohranila tudi slovensko dušo

Gledališka igra v Melbournu

Novi pristopi

V prvih dveh opisih sem se omejil predvsem na Slovence v dveh največjih središčih – Melbournu in Sydneyu. A rojaki v manjšem številu živijo tudi v več drugih mestih. V Adelaide poleg katoliškega misijona in cerkve sv. Družine, ki jo oskrbuje pater iz Melbourna, deluje tudi Slovenski klub. Ker je bilo število Slovencev tukaj manjše, do diferenciacije v več društev ni prišlo. To je pred nekaj leti že zašlo v precejšnjo krizo zaradi zmanjševanja članstva in odsotnosti druge generacije. Nato pa so pred dvema letoma izvolili novo predsednico. Kot mi je sama povedala, se je to zgodilo, ko je po več letih odsotnosti iz kluba enkrat prišla na občni zbor z mamo. Nagovorili so jo in je sprejela vodenje. Klub je tradicionalno odprt vsako nedeljo, ko članom ponujajo tudi kosilo.

»Catch up Sunday«, namenjena drugi generaciji

Da pa bi pripeljala več mladih, je nova predsednica eno nedeljo v mesecu poimenovala »Catch up Sunday«, namenjeno drugi generaciji. Razložila je, da to nikakor ni bilo lahko. Tako je na primer morala pripadnike prve generacije posebej prepričevati, da naj od dveh miz za biljard eno prepustijo pripadnikom druge generacije in da logika »mi smo kupili te mize in imamo zato prednost, oni naj igrajo le če nas ni tukaj« ne bo odrodila sadov. Na žalost so v vseh slovenskih društvih za umik določenih članov botrovali osebni spori, za odmikanje mladine pa tudi to, da jih starejši niso pripustili enakovredno poleg, ko bi tudi oni soodločali o dogajanju v društvih.

»Kranjski Friday« v Slovenskem klubu Adelaide

Druga novost, ki jo je predsednica Slovenskega kluba Adelaide uvedla pa je enkrat mesečni »Kranjski Friday«. Gre za druženje Slovencev, ki so se v Adelaide priselili v zadnjih letih. Ugotovila je, da jih bo lažje privabiti na ločena druženja, kot skupaj s prejšnjimi naseljenci, saj je razkorak prevelik. Ob mojem obisku kluba je bilo med članstvom nad novimi pristopi veliko navdušenja in optimizma za naprej. Še najbolj zadržana pa je bila predsednica sama, ki je priznala, da je vse skupaj zelo naporno in da se boji, da brez dodatne pomoči takšnega tempa dela ne bo zdržala na daljši rok.

Društvo Planica v Wollongongu

Notranjost cerkve v Wollongongu

Zanimivo zgodbo ima tudi društvo Planica v Wollongongu. Tja so se Slovenci selili zaradi železarske industrije. Svojega duhovnika nikoli niso imeli, so pa frančiškani že vse od njihovega prihoda v Avstralijo hodili mednje maševati enkrat mesečno. Leta 1983 pa se je pojavila priložnost za nakup anglikanske cerkve. Takoj so jo zagrabili. Tako se sedaj ponašajo s tem, da so menda edino slovensko društvo v svetu, ki ima cerkev v svoji lasti. Cerkev je zelo zanimiva, saj so ohranili tipične lesene opaže in še vedno deluje anglikanska. Svoje ločene prostore ima tudi društvo, kjer se v omarah med drugim najde kopica gorenjskih narodnih noš – društvo je namreč v preteklosti dvakrat priredilo pravi ljubljanski ohceti, kjer so se poročili njihovi člani. To je bilo v času, ko so se te odvijale tudi v Ljubljani.

Svet še nikoli ni bil tako povezan, oddaljenost še nikoli tako bližnja

Naj vam ob tem navržem še anekdoto, ki kaže, kako se svet spreminja z informacijsko tehnologijo. V Wollongongu sem obiskal tudi rojaka iz domačega kraja. Ta mi je povedal, da ko sta se z mamo v začetku 50. let prejšnjega stoletja preselila k očetu pod južni križ, bi se moral priti od njiju na železniško postajo posloviti tudi sorodnik, a ga nato ni bilo. Šele čez tri mesece sta lahko izvedela, ali je z njim vse v redu – en mesec potovanja z ladjo v Avstralijo, en mesec potovanja pisma nazaj domov ter nato en mesec čakanja na odgovor. Ta isti gospod danes preko prenosne kamere, ki predvaja posnetek na internetu, dnevno spremlja dogajanje domačega kraja. Prav simpatično je, ko mi malo za šalo po Facebooku napiše: »Danes pa si se ob tej in tej uri sprehodil skozi trg, videl sem te.« Med obiski rojakov po svetu mi skorajda vsakdo reče, da vsakodnevno preko interneta spremlja vreme, novice in dogajanje doma. Svet še nikoli ni bil tako povezan, oddaljenost še nikoli tako bližnja.

Queensland: društvo Planinka iz Brisbana in društvo Lipa na Gold Coastu

Dve slovenski društvi delujeta tudi v Kraljičini deželi. V Brisbanu deluje društvo Planinka (želeli so jo registrirati kot Planiko, a je pri vpisu prišlo do napake, nato pa jim je ime Planinka postalo všeč in so ga obdržali), na Gold Coastu pa društvo Lipa. Obe društvi sta bili tradicionalni manjši in manjši so tudi njuni prostori. Kljub temu je bilo vanje vloženega veliko prostovoljnega dela, zadnja leta pa moči pojenjajo. Slovenskih patrov niso imeli, prihaja pa mednje slovenski duhovnik iz Sydneya.

Prav v Queensland se je v zadnjih letih priseljuje največ rojakov iz Slovenije. Deloma je razlog v nižjih cenah kot drugod (Slovenci se danes priseljujejo tudi v Melbourne in Adelaide, zelo malo pa v Sydney, kjer so življenjski stroški astronomski), deloma pa v novačenju Tonyja Lenka, ki je imel pred časom za to odprl posebno agencijo. Društvo Lipa je danes že prevzela nova generacija. Stari člani so jim široko odprli vrata. Na žalost pa sobivanje ni dolgo trajalo in se pripadniki stare skupnosti v društvu danes ne počutijo več najboljše.

Urice slovenščine za otroke v parku zaradi naliva odpadle

Šolski koledar

Prišleke vabijo tudi v društvo Planinka, a do sedaj še dokaj neuspešno. Člani so mi povedali, da so jim mladi sami rekli, da se jim je lažje dobiti na pikniki v parku. Vsak prinese svojo hrano in pijačo, družijo se lahko, dokler jim ustreza, nato pa se lahko razidejo. Upravljanje prostora pa prinaša veliko odgovornosti. Ravno med mojim obiskom so novonaseljenci, ki so starši približno enako starih otrok, v enem izmed parkov v Brisbanu nameravali imeti prve urice slovenščine za otroke. A zagodlo jim je jo vreme. V subtropskem podnebju se rado ulije in tako je bilo tudi tisto nedeljsko jutro. Urice za otroke so tako odpadle. Mogoče pa bodo novonaseljenci postopoma spoznali tudi prednosti lastnih prostorov. Nenazadnje, kot sem opisal v prvem delu, so se tudi v 50. letih takratni naseljenci najprej zbirali v parkih, nato pa se odločili za gradnjo svojih prostorov.

Poleg do sedaj naštetih, po Avstraliji deluje še nekaj manjšin slovenskih klubov, na primer v Canberri in v Perthu, ki pa jih nisem uspel osebno obiskati.

Kaj je še ostalo in kako naprej?

Ddruženje po maši v dvorani

Čeprav Slovenci precej pragmatično sprejemajo dejstvo, da se dejavnosti krčijo, pa zaradi nekaterih ukinitev kažejo tudi nejevoljo. Glede na njihove besede jih je najbolj prizadela oddaja Doma matere Romane za ostarele v okviru slovenskega misijona v Kew v Melbournu (temeljni kamen zanj je bil slučajno položen ravno, ko so prispele novice o razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije) in ukinitev mladinskega koncerta, ki se je kot 40. po vrsti zadnjič odvil leta 2015. Prirejali so ga frančiškani v okviru slovenskih verskih središč, z njim potovali vsako leto v drugi kraj pete celine, na oder pa vedno privabili več deset mladih izvajalcev, ki so pokazali svoje glasbene talente. Škoda, da je za to zmanjkalo energije in človeškega kapitala.

Slovence raztresene po vsej Avstraliji še vedno povezuje tudi slovenska govorjena in pisana beseda. Na državnem radiu SBS vsako soboto eno uro predvajajo slovenski program, oddajajo iz Sydneya in Melbourna. Radijske oddaje potekajo tudi na nekaterih lokalnih radijskih postajah po središčih, kjer živi večje število Slovencev. Poleg Misli, ki jih vsaka dva meseca izdajajo frančiškani, nekatera društva ohranjajo svoja glasila. Z letom 2017 pa je štirikrat letno začela izhajati tudi popolnoma dvojezična revija Koklja / The Hen, ki jo pripravlja nekaj novonaseljencev, pod vodstvom angažirane Jerneje Svetičič. Žal je v 2018 izhajanje zamrlo, upajmo, da se zopet obudi. Kot osrednji medij, ki povezuje Slovence širom Avstralije, bran pa je tudi v Sloveniji in drugod po svetu, je potrebno omeniti Stičišče avstralskih Slovencev.

SAAA obet, da bo Avstralija vendarle ohranila tudi slovensko dušo

Med Slovenci na peti celini: bo Avstralija vendarle ohranila tudi slovensko dušo
Srečanje SAAA – Slovenian Australian Academic Association, organizacije, ki povezuje nove izseljence iz Slovenije.

Ti, ki se iz Slovenije v Avstralijo izseljujejo danes, bodo gotovo pisali drugačno zgodbo slovenstva v Avstraliji. Ker so zadržani do vključevanja v tradicionalno skupnost, so se pojavili prvi zametki ločenega povezovanja. Najaktivnejša do sedaj je Slovenian Australian Academic Association – SAAA, vanjo pa se je vključilo tudi nekaj pripadnikov kasnejših generacij slovenskih potomcev. Takšno transgeneracijsko povezovanje pa bi bil najboljši obet, da bo Avstralija vendarle ohranila tudi slovensko dušo.