Osamosvojitveni proces še vedno odzvanja v spominih Slovencev s pete celine

5
412

Spomini na veselje ob osamosvajanju Slovenije in njenem priznanju s strani Avstralije Foto: Dejan ValentinčičVse slovenske skupnosti po svetu se z velikim navdušenjem spominjajo osamosvajanja Republike Slovenije. To je skupnosti poživilo, jim dalo energijo in zagon, da so se poenotili in poskušali s svojimi močmi, predvsem nabiranjem sredstev, seznanjanjem javnosti v državah njihovega bivanja, reagiranjem na napačne novice v medijih in lobiranjem pri politikih pomagati domovini. V Avstraliji pa sem to navdušenje zaznal še bolj, kot drugje. Število njihovih demonstracij in pobud je bilo res veliko, zborovanja so bila ganljiva in se jih še danes radi spominjajo. Med drugim so premierju poslali 13.000 dopisnic z zahtevo, naj Avstralija prizna samostojno Republiko Slovenijo. Na obisku pri številnih Slovencih v Avstraliji, so mi vsi kazali albume s fotografijami iz tistega obdobja. Ponosni so tudi na rezultat: Avstralija je bila prva neevropska država, ki je priznala samostojno Republiko Slovenijo – 16. januarja 1992 (Na isti datum je Slovenijo priznala tudi Argentina, že datumski dan prej, 15. 1. pa Kanada, a ju je Avstralija dejansko, glede na časovne razlike med pasovi, prehitela).

Zanimiva podrobnost pa je, da je, tudi na pritiske avstralskih Slovencev, avstralska vlada že kmalu po osamosvojitveni vojni izdala navodilo, da si posamezniki na teritoriju Slovenije lahko dokumente urejajo na avstralskem veleposlaništvu na Dunaju in ni potrebno več v Beograd. Šlo je torej za de facto priznanje, da ne priznavajo več jugoslovanske suverenosti nad ozemljem Slovenije. Razsežnosti te geste se takrat verjetno ni zavedal ne Beograd, ne Ljubljana.

To dogajanje je pomenilo tudi spravni proces za nazorsko različna slovenska društva pod južnim križem. V Sydneyu so se tako na primer v klub Triglav, ki je veljal za Jugoslaviji bolj naklonjenega, takoj včlanili Dušan Lajovic, Ljenko Urbančič in Alfred Brežnik, vidni člani Slovenskega (narodnega) društva Sydney, ki je veljalo za protikomunistično. A tudi to ni enoznačno. V Slovenskem društvu Sydney je postavljen Prešernov doprsni kip, ki je bil dar Slovenske izseljenske matice. Pogled v zgodovino sicer pove, da je naprej obstajalo le Slovensko društvo Sydney, nato pa ga je del članstva zapustil in ustanovil Triglav. Ali je pri tem šlo za ideološka vprašanja, ali osebna nesoglasja, pa je predmet različnih interpretacij akterjev.

Središče dogajanja so misijoni

V slovenskih domovih je bilo takrat še precej življenja. Vsak dom je imel sobotno šolo slovenščine z več deset učenci, delovale so mladinske folklorne skupine, pevski zbori in številne druge dejavnosti. Na žalost je potrebno zapisati, da skoraj nič od tega ni dočakalo današnjega dne. Folklornih skupin ni več, v Sydneyu občasno deluje zbor Južne zvezde, v Melbournu zbor Planika, v Adelaidi pa klubski zbor, poleg cerkvenih zborov. Od nekoč več gledaliških skupin danes deluje še ena, v Melbournu, ki vsako leto pripravi novo igro. Slovenci v Avstraliji so izdali tudi precej knjig, tako leposlovnih, kot strokovnih, ki so obravnavale različne vidike njihovega življenja.

V slovensko sredino v Avstraliji je asimilacijski proces zajedel hitreje kot kjerkoli drugje. Zdi se, da je bila vsa ta mogočna infrastruktura in vse te ure prostovoljnega dela, le za eno generacijo. Druga generacija se je po osnovanju svojih družin, velika večina zakonov je mešanih, oddaljila od skupnosti. Če je v Argentini značilnost, da tudi druga in tretja generacija še vedno vse konce tedna preživljajo v slovenskih domovih, sem v ZDA in Kanadi opazil, da mlajše generacije živo vez s skupnostmi ohranjajo z redkejšimi obiski, pogosto le vsakih nekaj mesecev, ko jim čas dopušča in se odvijejo zanje zanimive vsebine ter se za skupno udeležbo dogovorijo z mladostnimi prijatelji iste generacije. Tudi v Avstraliji se realnost odvija v tej smeri, udeležbe mladih pa so zaradi velikih razdalj, mešanih zakonov in manjše kritične mase mogoče še redkejše – le nekajkrat ali enkrat letno. Mlad sogovornik, sicer aktiven v skupnosti v Melbournu, mi je to tudi tako pojasnil: »Če pridem v klub se želim tam predvsem družiti s prijatelji, spiti pivo in kaj povedati. A starejši takoj pristopijo do nas, nam povedo kaj vse bi bilo potrebno narediti in prosijo za pomoč, ker sami ne zmorejo. Tako s prijatelji sploh ne preživimo nič časa skupaj, saj moramo delati v klubu. Tako pa večkrat raje niti ne grem tja«.

Dejansko središče slovenskega življenja v Avstraliji so danes tako postali slovenski katoliški misijoni. Prvi slovenski frančiškani so v Avstralijo (iz ZDA) prišli leta 1951 in ostali do danes. V Melbournu so Slovenci zgradili cerkev sv. Cirila in Metoda, tam delujeta dva frančiškanska patra, v Sydneyu cerkev sv. Rafaela, kjer deluje en pater, v Adelaide pa v cerkvi sv. Družine nimajo več svojega duhovnika, ampak jih enkrat mesečno za dve nedelji obišče pater iz Melbourna. Poleg nedeljskih maš se ljudje enkrat mesečno zbirajo na družinskem kosilu, večino nedelj po maši pa na kavi. Tukaj potekajo priprave na zakramente in tudi razna praznovanja.

Katoliški misijoni (poleg slovenskih društev v Geelongu in Brisbanu), posebej v Melbournu, kjer deluje Slomškova šola, še ohranjajo pouk slovenščine. V ostalih društvih so ga zaradi premalo učencev morali opustiti. Otroci se dobivajo ob nedeljah po maši, bolj kot za pouk v slovenščini gre za pouk o slovenščini in Sloveniji – cilj je naučiti otroke vsaj nekaj jezika ter jih seznaniti z zgodovino in kulturo. Načeloma pouk poteka vsako drugo nedeljo, vsebine pa so skoncentrirane predvsem v pripravo treh dogodkov – miklavževanja, očetovega dne in materinskega dne. Preko priprav otrok na nastope na praznovanjih jih učijo o zgoraj navedenem. Zaradi teh ponudb druga in tretja generacija v slovenske katoliške misijone bolj zahajata, kot v društva. Kako hitro pa se stvari lahko spremenijo mi je povedalo tudi dejstvo, da v šolskih učilnicah visijo prav takšni plakati in učni pripomočki, na policah pa učbeniki, kot so jih v šolah v Sloveniji uporabljali v času mojega šolanja, torej sredi 90. let. Še pred 20 leti so v Avstralijo torej redno naročali enakovreden material iz Slovenije. Več sogovornikom mi je dejalo, da se izrazit upad skupnosti pozna predvsem zadnjih pet let.

Da mladi navezavo na slovenske strukture še čutijo so lepo pokazali tudi lani, ob smrti p. Valerijana Jenka, ki je dolga leta služil v Sydneyju, umrl pa v Sloveniji. Ker je bila maša slovesa v Sydneyju med tednom zjutraj, so sami sprožili pobudo, naj se ponovi tudi na nedeljo, da se bodo tudi sami lahko množično poslovili od njihovega karizmatičnega vzgojitelja.

27 let, do leta 2005 ali 2006, je bila v Avstraliji slovenščina priznana tudi kot maturitetni predmet. Nato pa je bila ukinjena zaradi premalo prijav, država namreč zahteva vsaj 15 prijav, število prijav k slovenščini pa je padlo pod 10. Zanimivo in razveseljivo pa je, da je lani maturantka, ki se je iz Slovenije preselila v Avstralijo pred desetletjem, odločila v okviru mednarodne mature, v sodelovanju med njeno matično šolo in Gimnazijo Bežigrad, za slovenščino kot maturitetni predmet.

V Sydneyu je do sprememb v društvih že prišlo

Štiri opeke. Edino, kar je še slovenskega v Triglavu, po besedah enega od njegovih ustanovnih članov. Foto: Dejan Valentinčič

Društva se z upadanjem članstva spopadajo na različne načine, vsak po svojih močeh. Klub Triglav iz Sydneya je leta 2001 zašel v finančne težave in bili so pred težko odločitvijo, kaj storiti. Raje kot odprodati klub ali prodati del zemljišča in z njim odplačati dolgove so se odločiti za pridružitev večji skupini klubov Panthers. Ta pa je nato leta 2013 tudi sama zašla v finančne težave in se združila z večjo skupino Mounties. Gre za družbi, ki sta v prostorih Triglava uredili restavracijo in casino z igralnimi avtomati. Sedaj je Triglav eden od sedmih klubov, ki delujejo v tej skupini, s skupnim članstvom 160.000 članov. Takšni odločitvi so na začetku nekateri nasprotovali, nato pa je po predstavitvi vseh možnosti 96 % članstva odločitev podprlo. Za nekatere je to še vedno boleče vprašanje. Dolgoletni član mi je tako ob vhodu pokazal štiri vzidane opeke, ob katerih stoji spominska tabla, kako je Triglav izgledal na začetku in dejal: »Ti štirje cegli so vse, kar je še v ostalo od našega prvotnega kluba«. A treba je reči, da zdajšnja ureditev zgleda za člane in potrebe slovenske skupnosti dobra. Klub je odprt vsak dan, restavracija in casino redno delujeta za vse člane in goste. Slovenci imajo še vedno ustanoviteljske pravice in večino v odboru. Približno enkrat mesečno organizirajo slovenski ples, ko se jim tudi v kuhinji prilagodijo z bolj slovensko hrano. V klubu je trenutno najaktivnejša balinarska sekcija, ki se srečuje dvakrat tedensko. Deluje tudi kolesarska sekcija, kjer je večina članov pripadnikov druge in tretje generacije. S takšnim aranžmajem je Triglav postal dobro stoječ in finančno podpira tudi druge dejavnosti Slovencev v Avstraliji (časopis Misli, spletišče Glas Slovenije, arhivsko dejavnost, večje prireditve itd).

Razlog, ki je Triglav privedel do pridružitve večji verigi ni le eden, ampak gre za skupen stvari. S staranjem in umiranjem članstva na eni strani, na drugi strani pa redkejšo udeležbo druge generacije, ki je seveda že povsem vključena v avstralsko družbo in jih bolj kot preživljanje vseh koncev tedna v klubu zanima udeležba na občasnih prireditvah (predvsem materinski in očetovski dan ter miklavževanje), je na voljo tudi vse manj rok prostovoljcev, ki bi pomagali v klubu. Ob enem pa naraščajo tudi stroški. Ko je bil klub zgrajen je bilo to obrobje Sydneya, danes pa je to že kar blizu širšemu centru mesta. Klub služi potrebam in željam svojih članov, če/ko bo Slovencev zmanjkalo pa bo seveda naprej deloval kot avstralski klub.

Še osebna anekdota: ko sem neko soboto obiskal Triglav so se člani pripravljali na balinanje, sem opazil, da se kar nekaj gospa in gospodov raje pripelje kakšno uro prej ter vrže še nekaj žetonov v igralne avtomate, preden se odpravijo balinati. »Malo jih moramo podpirati, da ne ostanejo brez dobička« se mi je izgovorila ena gospa.

V Slovenskem društvu Sydney so se dolgo poskušali na nogah obdržati sami. Predlani pa so se tudi oni odločili za povezavo z večjim italijanskih gostincem, ki je prostor prevzel in ga preuredil v veliko restavracijo, namenjeno za različna praznovanja. Nekateri so zelo optimistični, da bo to dalo nov zagon, glede na njegov zelo velik vložek, pa je marsikdo tudi skeptičen, da Slovencem veliko avtonomije ne bo več dovolil. Tudi v Slovenskem društvu Sydney imajo sicer vsaj enkrat na mesec še kakšen dogodek in ohranjajo različne aktivnosti, ki držijo slovensko skupnost živo.

Tudi v Melbournu razmišljajo, kaj bi bilo najboljše za prihodnost društev

Najstarejše slovensko društvo v Avstraliji je Slovensko društvo Melbourne, ki ima v lasti kompleks objektov in 7 hektarjev zemljišča. Je edino društvo, ki ima v odboru same pripadnike druge generacije. Še pred nekaj leti je veljalo za absolutno najbolj aktivno in z največ mladimi, a tudi to se spreminja. Tako so se tudi oni lani odločili poskusiti z oddajo osrednjega prostora gostincu, pod ugodnimi pogoji uporabe zanje. Med drugim so mesečna kosila zamenjali z High Tea dogodki, ko je upravljalec zanje pripravil čajanko in slaščice. A stvar je za najemnika ni izkazala za rentabilno, tako dvorano sedaj oddajajo plesni šoli, kuhinjo pa ponudniku catering storitev, kar jim zagotavlja redni mesečni dohodek za vzdrževanje kluba.

Društvo Jadran je dobro stoječe in poleg tedenskega balinanja in občasnih veselic redno prireja tudi potovanja za člane. Sami pa priznavajo, da je osrednja težava, da gre le za pripadnike prve generacije, medtem ko njihove otroke zelo težko privabijo. Zelo zgovoren podatek o demografski sliki Slovencev v Avstraliji je, da je imel v času mojega obiska pater v Melbournu v dveh tednih kar osem slovenskih pogrebov.

Blizu Jadrana deluje manjše društvo Veseli lovci St. Albans. So edini, ki niso člani Sveta slovenskih organizacij Viktorije in zato po njihovih besedah pogosto izpostavljeni. Ker naj bi jih tudi obiskovalci iz Slovenije pogosto spregledali, so bili mojega obiska posebej veseli. Svoje društvo naj bi ustanovili, ker je Jadran dovolil članstvo le Primorcem (takrat se je imenoval Primorski socialni klub, danes pa je Slovensko-avstralski klub), ostali so lahko hodili le kot gostje in pomagati delati. Ker imajo le 100 članov (v najboljših časih jih je bilo 115), od tega 40 aktivnih, dom preživi tako, da ga vsako nedeljo oddajo protestantski temnopolti skupnosti za maše in druženje. Med člani je največ Štajercev in Dolencev, na vrtu imajo tudi mladiko mariborske trte.

Zanimivo je, da je lovstvo med Slovenci v Avstraliji zelo prisotno. Poleg tega društva, ki to nosi tudi v imenu, imajo tudi skorajda vsa ostala društva svoje lovske sekcije, ki so še vedno aktivne.

Društvo Planica se ponaša z največjo dvorano med vsemi klubi, saj sprejme kar 800 ljudi. A tudi to je bilo včasih premalo. Rojaki se še vedno radi spominjajo silvestrovanj, ko se je v Planico prijavilo kar 1000 ljudi, s tem, da so silvestrovanja potekala tudi v ostalih društvih. Danes ima Planica še vedno redne prireditve, starejši se dobivajo tudi za kartanje in druge družabne aktivnosti. Časi množičnih prireditev pa so nedvomno minili. Kot največji slovenski dogodek v Avstraliji so mi ljudje sicer navedli gostovanje Ansambla Lojzeta Slaka leta 1972, ko se je na koncertu zbralo 3000 ljudi.

Kako se slovenska skupnost spreminja nazorno priča tudi naslednja zgodba. Nekoč so bila gostovanja ansamblov iz Slovenije v Avstraliji zelo pogosta. Povedali so mi za konkreten ansambel, ki je trikrat gostoval na peti celini. Vsakič so jim slovenska društva v celoti krila stroške enomesečnega potovanja. Ob koncih tedna so igrali v klubih, med delovnimi dnevi pa si ogledovali znamenitosti Avstralije, potovali celo v njeno notranjost. Vsi stroški so jim bili kriti. Ko pa se je letos en ansambel zanimal, da bi igral v klubih med njihovim siceršnjim potovanjem down under jih sploh sprejeti niso mogli, saj so vedeli, da zaradi prepozne najave dogodkov, ne bo dovolj občinstva, da bi pokrili sploh stroške tistega večera.

Med posameznimi člani klubov se večkrat obudi tudi ideja, da bi vse zgradbe prodali in kupili le en dom nekje sredi Melbourna, kjer bi uredili dvorano, balinišče, restavracijo in mogoče tudi hotel ter ustvarili eno središče za vse Slovence. A da to nikakor ni lahko so mi ponazorili tudi sami s zgodbo, da ko so o prodaji debatirali v klubu Istrianov so preventivno klicali policijo, ker so se bali pretepa. Od kar so prodajo izvedli, da članstvo še toliko bolj peša, saj so se številni zaradi užaljenosti oddaljili. Velika omejitev pri razpolaganju s slovenskimi domovi je, da so društva registrirana kot neprofitna in ne plačujejo davkov. Posledično si denarja v primeru prodaje premoženja ni mogoče prosto razdeliti, ampak se ga lahko nameni le dobrodelni organizaciji, ali pa pripade državi.

5 KOMENTARJI

  1. Oni so zmagali že s padcem komunizma. Seveda ni za pričakovati, da bodo obstali kot skupnost in da bodo druga Slovenija. To bi bilo preveč in videti je kot da se to pričakuje od njih. Le zakaj? A mi tu pa lahko razdejamo Slovenijo, da niti štirih ceglov ne bo ostalo.

  2. Slovenija ima oblast, ki so ji ti slovenski ljudje nebodigatreba. Samo oblast na liniji nekdanjega Demosa bi jih lahko spodbudila k stalnemu pozivljanju slovenskega ponosa in obcutka pripadnosti. Pa se to ni samoumevno.

  3. Zanimalo bi me, kako na zunanjem ministrstvu poteka postopek v zvezi s prosnjo nekaj deset venezuelskih Slovencev, ki se zaradi neznosnih razmer pod Madurovin rezimom zelijo vrniti v Slovenijo. Nic ni slisati. Ocitno meckajo. Ce bi bili nasi oblastniki kaj vredni, bi bilo to reseno v nekaj dneh in bi predsednik vlade oz drzave osebno sprejel te rojake na Brniku z izrazi dobrodoslice.

    • Če o tem bereš komentarje recimo na 24ur, je človeku kar slabo. Od tega da so šli in niso več slovenci, do tega, da naj gredo v Argentino, in podobno. Slovenec Slovencu volk! Temu jaz rečem vukojebina.

  4. Strokovno in poznavalsko, diplomatsko napisano sporočilo o stanju Slovencev v Avstraliji in nikakršnih odnosih z domovino, ki bi morala zaznavati in pripomoči k odpravljanju teh težav.
    To je vendar dediščina Slovencev, ki bi morala odzvanjati tudi v Sloveniji.
    Bil sem na ustanovnem kongresu svetovnega Slovenskega kongresa in doživljal njihovo zavzetost in skrb za Slovenijo ob začetnih napadih JLA na Slovenijo. In to ne samo od njih. Tam sem spoznal tudi Alfreda Brežnika, ki je potem postal tudi Slovenski konzul v Avstraliji.
    Slovenci po svetu in doma bi morali držati skupaj, da bi ohranili dediščino in jo plemenitili v dobro obeh držav, ki sta so partnerici tega procesa.
    To se tiče tudi vseh držav po svetu kjer so se zatekli Slovenci. Pri tem bi morali pomagati tudi organizaciji kot sta Slovenija v svetu in SSK z Uradom za Slovence po svetu.
    Seveda se velja vprašati koliko odzvanja osamosvojitev med Slovenci doma v povezavi z rojaki po svetu.
    Oni so veliko doprinesli v času napada na Slovenijo, da se je svet zavedal nasilja nad svobodoljubno deželo, ki hoče biti svobodna in suverena država. Te suverenosti, ki je zapisana v Majniški deklaraciji, se moramo bolj zavedati in jo gojiti za dostojanstveno državniško držo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite