Med razumom in mrtvilom

13
265
Foto: Tamino Petelinšek, Zaveza.
Foto: Tamino Petelinšek, Zaveza.

Eno redkih soglasij, ki ga zmore naša družba, je to, da nismo v obdobju sožitja, da smo razklana skupnost, in da kriza že precej vsesplošno kaže zobe. Pojavlja se še eno soglasje, a to je nepisano, neartikulirano in je prej katastrofalno kot razveseljivo: vzrokov za nastalo situacijo nikakor ne iščemo, nočemo iskati pri najočitnejšem izvoru. Pametovanja o razlogih pa ostaja v člankih, komentarjih, oddajah, raznih omizjih. Kako to izgleda? Najprej bi pomislili na otroško igro slepe miši, s to razliko, da imajo skoraj vsi udeleženci zavezane oči in instinktivno vejo predvsem to, česa ne smejo najti. A ker slovenska stvarnost ni več ravno smešna, velja uvesti resnejšo prispodobo: organizem je poln metastaz, v javnosti pa se v smislu ukrepanja sme govoriti kvečjemu o odpravljanju aken in nakupu ličil.

Osrednja ovira za reševanje nastalega položaja je torej zagotovo ta, da je vzročna povezava do težav nerazvidna. Samo tako je mogoče, da smo kot država zdrsnili na rep uspešnosti, samo tako je mogoče, da smo se vrnili v čase očitnih političnih procesov, samo tako je mogoče, da prepojenost s socializmom v gospodarstvu, uradništvu, sodstvu, vsepovsod pravzaprav, »rešujemo« s propagiranjem (demokratičnega) socializma, z jugoslovanskim domotožjem in s čustvenim podžiganjem v slogu »evviva il comunismo«. Raka torej »zdravimo« z očitno rakotvornimi snovmi. Razmere so tako groteskne, da bi jih dejansko lahko predstavila le groteska. A tudi tu je pomlad v defenzivi: če se na odrih prestolnice pojavi Živalska farma, ta kot družbena kritika biča – satanizirano demokratično stran. Toliko domišljije, kot jo premore slovenska resničnost, torej niti Orwell ni imel; namreč da bi štirinožni zmagovalci po vsem svojem nasilju in intrigah naposled napisali še Živalsko farmo, vloge v zgodbi sprevrnili in svojo totalitarnost pripisali zatiranim.

Resda smo ujetniki takih razmer, a vendarle smo vključeni v Evropsko zvezo, imamo formalno demokracijo in relativno svobodne volitve. Dovolj torej, da bi lahko učinkoviteje uveljavili svojo odgovornost do skupnosti. Kajti ni dvoma, da velika večina slovenskih državljanov ni izrecno in zavestno za izbiro zla. Zakaj potem taki volilni rezultati? Kako je mogoče, da nam že četrt stoletja (z nekaj »motnjami«, se pravi delno pomladnimi koalicijami) vladajo stranke, ki se izrecno utemeljujejo na t. i. NOB, torej na prevari in brezmejnem nasilju, na zlu?

Enega možnih odgovorov nam je nehote ponudil J. Jurkovič s pismom, ki ga je v prvi majski številki objavila Družina. Pisec kljub širokemu vsebinskemu naboru ne skriva propagandnih namenov v prid spornim potezam, ki si jih je privoščil del vodstva Nove Slovenije. Samo po sebi torej tega ne bi jemali v misel, če ne bi spotoma razumu odrekal nadvse pomembno mesto: »Modrost raste v vazi ljubezni, ne razuma.« Iz konteksta je sklepati, da s tem ni imel namena opravičevati se za šepavo modrost oziroma za pomanjkanje razumnosti, pač pa da hoče misel uvesti kot splošno maksimo, ki velja za vsakogar, vedno in povsod.

Navsezadnje se tudi s tem ne bi ukvarjali, če ne bi bila to velika in zelo razširjena, tako rekoč vsenavzoča težava naših sredin. Sredin, ki izhajajo iz demokratičnega izročila, a si pod težo totalitarnega in tranzicijskega enoumja ne mažejo rok z »grdimi stvarmi« in se zanje ne zanimajo. Ali pa se zanimajo površno in vanje posegajo v skladu s prikritimi nitmi javnega mnenja. Sorodnost, ki jo je zaznati med medijskim navijaštvom in nekaterimi katoliškimi skupinami, je neverjetna. Mnogokrat se uporablja celo enake stavke. Bolestno pobožno dušo lahko slišiš pravičniško, samoumevno in prepričano vzdigovati glas, da je Janez Janša fašist. Obenem seveda kipi od ljubezni do tistih, denimo nekdanjih predsednikov države, zoper katere si drznejo »zadrti in nestrpni« kristjani reči kritično besedo. Svojega bližnjega kristjana, denimo vaškega stražarja ali člana NSZ, lahko slabo prebavljaš, da le ljubiš tiste, ki jih sovražijo.

Pri tem nikakor ni osrednji fokus na pretirani pobožnosti ali karizmatičnih gibanjih. Pojav je žal dosti širši. Podoba je, da gre vsa povojna leta celo močan delež duhovniške formacije v to smer. Na račun (domnevne) ljubezni, čistosti, zmernosti itd. se torej razumnost neprestano poriva iz prve vrste. Celo Kristusova samoopredelitev kot resnica (poleg poti in življenja) se umika ohlapnemu, omlednemu, nemalokrat topoumnemu čustvovanju pod elastično pokrovko ljubezni. S prižnic se velikokrat cedi samo od te besede, ko bi vendar resnična pastirska ljubezen nemudoma zaznala, da so poslušalci zbegani od ne-resnic, da so žejni pravice, da jim bo kot pri otroški vzgoji kdaj koristila jasna beseda, začrtana meja itd. itd. Si kdo upa reči, da je Kristus z naročilom Ljubite se med seboj spodkopaval racionalnost? Ali da je sveti Avguštin z mislijo Ljubi in delaj, kar hočeš, pozival k brezumnosti? Ob zapisanem ljubezen (in še zlasti Ljubezen) ne potrebuje posebne apologije, tudi zato ne, ker jabolk ne kaže preveč po domače primerjati z litimi platišči oziroma božjih kreposti ne z naravnimi. Rokovnjaške sodbe na račun razuma onemogočajo tako ljubezen kot oblikovalko naravnih kreposti kot tudi njeno prvenstvo sploh. S kakršnim koli deklasiranjem razuma je ljubezni napravljena medvedja usluga. Navsezadnje človek svoj etični vrh doseže edino v enakopravnem sodelovanju razumnosti in ljubezni. Z zapostavljanjem razumnosti vsekakor nima nobenih možnosti.

Brez najmanjše skušnjave po razsvetljenskem malikovanju razuma mu je torej treba odrediti pravo mesto. Ena najbolj naglaševanih besed v dveh desetletjih izdajanja Zaveze je razumetje. V tem, v razumetju je ključ za polno sedanjost in boljšo prihodnost. Če besedici razumetje vzamemo razum, od nje ne ostane nič smiselnega. Filozof Josef Pieper, ki je dobršen del svojega znanstvenega dela posvetil krepostim, ima razumnost za mater naravnih kreposti, pred njim pa je že sveti Tomaž Akvinski zapisal, da je razumnost oblikovalni temelj vseh drugih kreposti, »da je torej lahko samo tisti, ki je razumen, tudi pravičen, srčen in zmeren; in da je dober človek dober zaradi svoje razumnosti«. Filozof Milan Komar razlaga isto misel: »pamet je krepost prave mere in brez nje ni drugih kreposti. Brez pameti ni pravičnosti, ki daje vsakomur, kar mu gre. Ni srčnosti, ki daje pravo mero našim borbenim silam. Ni zmernosti, ki daje pravo mero našim težnjam po čutnem uživanju. Prek pameti prodre luč uma v svet volje, čustev in strasti. Zato je pamet izrazita krepost reda in zato krepost miru. Če ni pameti, ni miru.«

In smo sklenili krog, spet pri splošnem stanju v domovini. Zunanji mir, hvala Bogu, imamo, čeprav smo bili ob nasilnih demonstracijah že priče temu, da so nam ga poskusili načeti. Vsekakor pa pravega, notranjega miru, tistega, ki izhaja iz razumnosti, pogrešamo. Mir namreč ni, prosto po dr. Marku Kremžarju, negibnost, praznost, pač pa spokojnost reda, ravnovesje ustvarjalnih sil. Komar je prepričan, da vsega tega ni, ker smo priče vedno večjemu begu pred stvarnostjo in življenjem. »Sodobni človek je izgubil duha resnice, ki bi mu edina mogla pokazati stvarnost in življenje tako, kakršno je. Stvari take, kot so, ga ne zanimajo več; on ima svoje tehnike, sisteme, obrazce, ideje, s katerimi daje mero stvarem.«

Prav isto velja za »krizo slovenstva«, ki je omenjena na začetku, in ima svoj izvor v boljševiški revoluciji. Treba je vložiti ogromno truda, da se morda uspe komu dopovedati kaj resničnega, neklišejskega o naši zgodovini in današnji situaciji. Tudi krščanskim ljudem. Pravzaprav se tudi v tem primeru beg pred resnico začne, že preden pride do argumentacij, ki so zunaj stereotipov. Resnica ne privlači, ker bi zahtevala spremembo obrazcev, tehnik. A prav v resnici in razumu je ključ. Komar pravi, da je resnica močna in globoka, da nudi trdno oporo. Razum pa, ki sledi resnici in ki se hrani iz nje, je krepak, poln sile in zagona. Včasih take obetajoče besede nimajo učinka, zato lahko za zaključek navedemo še temnejše perspektive v zvezi z zanemarjenjem razuma. Navedek je iz Komarjevega eseja Z nezanimanjem smrt potuje incognito, ki je že sam po sebi dovolj poveden. Govor je torej o mrtvilu, o smrti, kadar razum ni vprežen v iskanje resnice: »Kjer razum trpi lakoto po resnici, je volja brez sile. Brez umske jasnosti ni močne volje, ki je umno teženje. Mrtvilo prodira iz sestradanega uma prek šibke volje v vse človekovo zadržanje.« Je pri narodu kaj drugače … ?

Pripis uredništva: Prispevek je bil najprej objavljen kot uvodnik v zadnjo številko Zaveze.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


13 KOMENTARJI

  1. Kljub vsemu je še veliko dobrega v slovenski skupnosti.

    Če bomo ohranjali kar je dobro in vztrajno gradili dobro tam, kjer je slabo , imamo svetlo, optimistično prihodnost.

    Kazati in dokazovati moramo s svojimi dejanji drugim, da je demokracija priložnost za duhovni in materialni napredek, kar nam je onemogočal totalitarizem.

  2. Zanimivo napisano. Dobro napisano. Zlasti tisti del o razumu. Na tega smo pozabili. Cerkev kot po Hvalnici norosti, skriva spoznanje, do te mere, da ne veš več ali ga duhovniki sploh še imajo. Neprestano pridiganje o ljubezni, medtem ko sodnice pišejo sodbe brez razuma, ki jih ni mogoče niti prevesti v tuj jezik. Če začnem na koncu.
    In tako vse nazaj do Tolminskega procesa in sodbi g. Kraglju, o katerem je tudi članek.
    Mi o ljubezni, brez pameti. Ne vemo kam in kako in samo sedimo čakamo da mine. Medtem ljudje cepajo ko muhe, duh nam je upadel, povsod apatija in nostalgija za prejšnjimi časi. Kot da je bilo bolje?!
    Tega jaz tudi ne razumem. Cerkev molči. Vsi trpimo. Medtem se kriza nadaljuje in vse kaže da bo dosegla masovne razmere, ko miru ne bo več. Ko bo floskula o nenasilju samo še res to. Floskula.
    Kajti brez pameti, miru ne bo. Samo iz “ljubezni” miru ne bo.

    • Vsa Cerkev ne molči:B.S.se je na primer ob znameniti zlati maši za Bežigradom nedavno oglasil z jasno besedo,pa so ga celo njegovi bratje v Kristusu npr.L.P. zato obsojali s spomočjo “svobodnih” medijev seveda. Razen tega:razumnost in ljubezen si nista v nikakršnem nasprotju,vendar pa moje razumno nenasilje žal še ne pomeni,da me ne pokončalo nasilje drugega.

      • A je to slovenski šport ugovarjati nekomu, tudi brez razloga, ali pa morda res ne razumeš?
        “Razumno nenasilje” je laž! Floskula.
        Doseči skladnost med ljubeznijo in razumom pomeni modrost! In dvomim da je premoreš toliko, da lahko tako vehementno rečeš, da si nista “v nikakršnem nasprotju”.

  3. Tudi iz ljubezni rečeš otroku: Tega pa ne smeš in mu s tem pomagaš v življenju. Ali mu naložiš kakšno vzgojno kazen.

  4. Zelo relevantne dileme. Rešitve so načeloma enostavne:
    sovražiti greh in ne grešnika,ignorirati pridigarje o nevarnosti razuma, ločevati med razumom in razumarstvom, brati Pieperja …

  5. Jaz bom tečen, kot sem ponavadi pri kakšnem takšnem članku.

    Torej boljševiška revolucija je v slovenstvu naredila ogromno rano in od nje je še vedno polno metastaz.

    Ljudje, ki so preboleli raka, veliko razmišljajo o vzrokih, zakaj je od začetka do raka sploh prišlo. In zelo pogosto se močno potrudijo, da spremenijo svoje življenjske navade. In kopljejo po sebi, po svojih čustvih, po odnosih. Ker vedo, če ne bodo bolj spoštljivi do svojega telesa in duha, se jim znajo metastaze ponoviti.

    Identično je v naši družbi, metastaze se nam stalno pojavljajo.

    Torej izvora naše razklanosti ne gre iskati v samo po letu 1943, pač pa bo treba kopati precej globlje in širše. Saj se tega kopanja menda tega ne bojimo? Ali pa?

  6. »Modrost raste v vazi ljubezni, ne razuma.«

    Jurkovičevega teksta ne poznam, tako da ta njegov citat iztrgan iz konteksta zveni prav newagevsko, kot da bi bila ljubezen in razum ločena drug od drugega. Res velja, to kar je rekel Blaise Pascal: ” Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna” (« Le cœur a ses raisons que la raison ne connaît point. »), ampak to velja samo v kontekstu medsebojnih odnosov.
    Ljubezen kot luč , ki razstreljuje , razsvetli tudi razum in tako je razum brez ljubezni dejansko nevaren. Ljubezen, ki ne vključuje tudi razuma pa je zelo daleč od modrosti.
    Skratka občutek imam, da je Jurkovič prespal celoten Ratzingerjev pontifikat, pa tako se je trudil, da bi razjasnil vero in razum.

  7. Ena bistvenih kvalitet razuma naj bi bila objektivnost. Objektivnost kot taka pa implicira odsodnost ideologije. Poanta tega članka je preprosta: smo v krizi, vzrok za krizo je pa ideologija, ki nasprotuje naši ideologiji.

    Skratka, enak pristop, kot se ga je posluževal tudi komunizem oz. kot se ga poslužujejo vse ideologije. Npr. verska: problem so neverniki, nacistična: problem so židje, komunistična: problem je t.i. lastniški razred, kapitalistična: problem je socializem, socialistična: problem je kapitalizem, itd.

    Skratka, problem v teh primerih je to, da ideologija že apriori izbere “krivca”, ki mu potem povsem nerazumno pripisuje krivdo za vse slabo in negativno, kar se v družbi dogaja. In ravno to je v osnovi temeljni problem tudi slovenske družbe. Skratka, temu članku, ironično, že v osnovi manjka razum, ki ga hkrati sam promovira.

    • Objektivnosti ni, obstaja samo subjektivnost, ker je človek unikaten. Objektivnost izničuje unikatnost, zato po definiciji izhaja iz ideologije in več kot je ideologije bolj je opevana objektivnost.

      • Ta ideja je nesmiselna, ker implicira, da vse izhaja iz človeka, kar pa seveda ne drži. Človeška subjektivnost je seveda dejstvo, ki pa ne izključuje objektivne realnosti sveta.

        Skratka, če bi imel prav, potem je nesmiselno, da mi sploh ugovarjaš, saj je tvoj pogled nujno subjektiven in kot tak ne more v ničemer poseči v relavantnost tega, kar sem zapisal. To pomeni, da si sam s sabo v kontradikciji in dejansko zagovarjaš neko idejo, ki je sam sploh ne upoštevaš.

        In seveda lahko govorimo o ideologiji, katere predmet je pojem objektivnosti, ampak tega ne gre enačiti z objektivnostjo kot tako. To, kar je objektivno je po sami definiciji izven ideologije. Objektivna ideologija je tako oksimoron, kot je oksimorno objektivnost, ki izhaja iz ideologije.

        In nenazadnje, če zate nič ne obstaja kot objektivno, potem lahko preprosto v roke vzameš pištolo in se ustreliš v glavo, saj če objektivnosti ni, potem niti smrt ni objektivna, kar pomeni, da je to, ali boš zaradi strela v glavo umrl ali ne stvar tvoje subjektivne percepcije.

  8. Če upoštevamo glavno svetopisemsko zapoved:

    Ljubite se med seboj kot sem vas jaz ljubil in pri tem še upoštevamo priliko o izgubljenem bratu, potem se nimamo česa bati.

    Seveda, če nas brat hoče sprejeti in nam ljubezen vračati.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite