Med protiimperialistično fronto in tranzicijsko navlako

1
287

27. aprila smo praznovali dan upora proti okupatorju, 1. maja pa praznik dela. Pravzaprav mineva 70 let od nastanka osvobodilne oz. protiimperialistične fronte (OF). To je obdobje, ki je še danes nerazjasnjena senca narodove zgodovine.

Med dvema (po)vojnima idealoma: marksistični eksperiment in vera v svobodo

Med drugo svetovno vojno se je rodilo »uporno« ljudstvo (ki je bilo večinsko katoliško), ki je verjelo v »osnovni« program OF, tj. v narodno osvoboditev in pravično družbeno ureditev. Poleg tega se je pojavil leninistični makiavelizem (cilj opravičuje sredstva) v partijski preobleki, čigar končni cilj je (bila) družbena revolucija. Osvoboditev naroda v okviru lastne države je komunistični paradoks, saj je ta izrabil delavsko ljudstvo za dosego ideje boljševistične brezrazredne družbe, vodene iz moskovske centrale in s tem konec države. Vmes je stala še »meščanska« oblast, ki je izbrala taktiko čakanja (npr. komunisti so 27. aprila 1941 še paktirali s Hitlerjem, kar pomeni, da je potrebno pri tovrstnih vprašanjih upoštevati širše zgodovinske okoliščine) ter samoobrambo in uganka je, kako bi bilo, če bi se »meščanska« oblast poskušala aktivirati znotraj OF. Kako bi uspela, ko pa je partija monopolizirala odpor proti okupatorju? Še danes »ne vem«, zakaj vseskozi ostajajo vsi ti »rdeči« ideali in simboli srpov in kladiv, ki izkazujejo razredno etiketo. Tony Judt v svoji knjigi Povojna Evropa  omenja »mlajše« komuniste (npr. kot sovjetski Mihail Gorbačov), ki so bili sicer reformisti, a v prvi vrsti komunisti. Potemtakem je bil ideal komunistične partije Slovenije grajen na predpostavki leninizma, davek, ki ga plačujemo še danes.

Povojna Slovenija in čas zamujenih priložnosti

Komunistična ideologija se je izkazala kot utopični eksperiment. »Naša dežela ni imela sreče. Odločeno je bilo, da se bo na nas izvedel ta marksistični eksperiment. Ne nazadnje se je izkazalo, da za to idejo ni prostora – enostavno nas je potisnila s poti, po kateri so stopale svetovne civilizirane države« so besede nekdanjega ruskega predsednika Borisa Jelcina. Nikakor ne gre enačiti Sovjetske zveze in vseh njenih vzhodno blokovskih satelitov, čeprav vsi izhajajo iz iste ideološke osnove, ki ni prinesla obljubljene svobode, demokracije, družbene pravičnosti, temveč kolektivno revščino, pomanjkanje. Torej, družbeni hendikep. Tony Judt je v isti knjigi označil komunistične reforme kot donkihotske, npr. ki omogočajo večjo svobodo izražanja in hkrati ohranjajo monopol nad resnico, ali pa centralno planske kontrole, ki nadzirajo tržno usmerjene spodbude. Logika komunizma oz. partije je, ne dopustiti kakršnekoli avtonomije (samostojnosti). Navidezna pluralnost pod pokroviteljstvom države vodi v smer avtoritarnosti in nesvobode, avtonomija družbe pa se kaže v (samo)aktivni in (samo)dejavni civilni družbi.

 Janez Pavel Veliki – čudežno znamenje  vmesnega časa

Papež Janez Pavel II. je bil nedvomno človek, ki je zaznamoval povojno Evropo. Delavski praznik je kot nalašč primeren za papeževo beatifikacijo (razglasitev za blaženega, ki je potekala 1. maja v Vatikanu), saj je bil sam med drugo svetovno vojno delavec v tovarni, z njegovim ustoličenjem na sveti apostolski sedež l. 1978 pa se je naznanil padec komunizma. Poljak je soočil krščanstvo z marksizmom, smo slišali v dneh beatifikacije, saj se je marksizmu brezkompromisno zoperstavil, ker si je ta polastil »upanje« sveta. Kakšno upanje neki, ko pa je marksizem ateistično razglašal transcendenco kot srednjeveško zablodo? To je mož, ki je čudežno preživel strelski atentat in si ga ne bomo zapolnili le iz verskih, ampak zagotovo tudi iz družbenih razlogov.

Konec (trio)totalitarizmu – razjasnitev ali zatemnitev zgodovine?

V prazničnih dneh je bila mnogokrat slišana in videna beseda »upor«, pod katero si predstavljam upor proti represiji in gospodarski nesposobnosti države (partije) ter proti prevladi kakršnegakoli sistema nad posameznikom. Ker smo v krščanskem letu solidarnosti,  velja opozoriti na masovni kolektivizem, ki prevladuje nad posameznikom, ter na izkoriščevalski individualizem. Po drugi strani se zastavlja vprašanje, ali je v Sloveniji (še) dovolj volje, da bi razjasnili našo skupno preteklost? Verjamem, da so glede te mnenja različna, od nostalgije do odpora. Čudi me zakrknjenost in kratkovidnost, tudi »vodilnih« intelektualcev (npr. slavnostne govornice Svetlane Makarovič na proslavi nanoške bitke), ki izrekajo sovraštvo fašizmu in nacionalsocializmu ter prezir okupatorjevi služinčadi, hkrati pa »prezrejo« tretjega – komunizem. Morda pa je izjava predsednika ZZB NOB Janeza Stanovnika na slavnostni seji zveze, ko je pozval mlade »stopite pod prapore partizanstva, ki je enkrat že rešilo domovino in jo bo še enkrat«, zmedla predsednika Turka in je na državni proslavi na predvečer praznika »izpustil« prelom z navlako kontinuitete kot predpogoj za prelom z navlako tranzicije? »Problem zla bo temeljni problem povojnega intelektualnega življenja v Evropi – kakor je smrt postala temeljni problem po zadnji vojni« (Hannah Arendt).

Viri:

Tony Judt (2005) »Povojna Evropa 1945-2005« Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

http://radio.ognjisce.si/

http://tvslo.si/#ava2.104083194;;

http://www.rtvslo.si/slovenija/stanovnik-of-je-izvedel-kulturno-revolucijo/256202

http://tvslo.si/#ava2.103702490;;

Foto: revolucija.blog.siol.net

1 komentar

  1. Internacionalni socialisti ( komunisti) so bili ves čas na zmagoviti strani WW2. Najprej so z nacional-socialisti ( oz. fašisti) napadli Poljsko in si jo razkosali. V 2 letih ( od 1939 do 1941) so bili v paktu. Vse komunistične celice po svetu so slepo ubogale stalinove ukaze. Slepo – suženjsko kot je za komuniste in naciste značilno.
    Po napadu Hitlerja, pa so komunisti obrnili ploščo in se morali pridružiti IMPERALISTOM, umazanim ZDA, da jih Hitler ni pobasal. Kajti Hitler je imel ves čas velike uspehe, ko je novačil social demokrate in socialiste in komuniste v nacional -socialistično stranko.
    Še danes v krizah komunisti in socialisti ( ko hudič muhe žre) postanejo nacional -boljševiki: primeri Tito po 1948, Kučan 1990, KGB v Sloveniji zadnjih 20 let, Chavez, Kuba, Severna Koreja.
    Oglejte si film, kako so prijateljsko se družili in poljubljali oficirji komunistične strani in nacistične strani kar 2 leti WW2: od 1939 do 1941

    http://www.youtube.com/watch?v=9XHu9CX0y9A&feature=share

    Smrt socializmu, svoboda narodu!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite