Med praznino in vsebino

1

ljubljana_okrasenaSpet je tu december, leto se izteka k svojemu koncu. Advent. Slutnja zime in poslavljanja. „Leta padajo kot domine,“ mi je pred dnevi na nekem srečanju na Ozari rekla starejša gospa. Številni končujejo letošnje leto z mešanimi občutki, z boječo gotovostjo, da se pred našimi očmi končuje neko obdobje. Ne zgolj še eno leto v osebnem življenju, ampak obdobje skoraj dve tisočletji trajajoče vijugaste rasti nekega kontinenta, neke kulture, neke civilizacije. Obdobje, ki smo ga poznali, v njem zrastli in ga – tako kot številne generacije pred nami – sooblikovali. Potem ko je bila krščanska podstat počasi, a zanesljivo izkoreninjena iz zavesti in vsakdanjega življenja evropskega človeka, se ob razvoju dogodkov v zadnjih letih in pospešeno v zadnjih mesecih upravičeno vprašamo, ali sta etika in sklicevanje na človekove pravice – dve svetinji zahodne demokracije – res dovolj trdno vezivo, ki zagotavlja družbi tako notranjo povezanost, da zmore ohraniti in zaščititi svojo identiteto pred zunanjimi vplivi. Zdi se, da (ponovno) nista. Jasno je, da je prihajalo in prihaja do mešanja ras. Toda zgodovina nas uči, da so civilizacije gostiteljev propadale, če na goste – povabljene ali ne – niso bile pripravljene.

Toda letošnji december je vesel in brezskrben. Vsaj navzven. Dve največji slovenski mesti sta prižgali praznične luči že kar v novembru. Je potrebno pohiteti, da iz praznikov „iztisnemo“ čim več? Bodo dlje časa goreče luči razsvetlile brezna človekove notranjosti, potlačila vprašanja, ki kot vulkan bruhajo na površje? Kakor marsikaj drugega v sodobnem svetu je tudi blišč prazničnega decembra krasna kulisa, tolažilna predstava za ljudstvo, ki si želi kruha in iger. Včasih celo pozabe. Toda zunanji praznični blišč ima pogosto nasprotni učinek: ravno ob njem ljudje še bolj začutijo cenenost zunanjega in se zavedo resničnih vprašanj, ki jim jih zastavlja življenje. Kakorkoli obračamo, ob letošnjem „veselem decembru“ ne moremo prezreti dveh dejstev, ki orjejo (po Evropi in) po našem narodu: vprašanj, ki jih načenja referendum o družinskem zakoniku, ter reke beguncev, ki prečkajo Slovenijo (in preplavljalo Evropo).

V trenutkih, ko zunanje okoliščine ljudem ne dajejo več varnosti in opore, se razodene vsa veličina, enkratnost in kljubovalnost človekove eksistence. Obstaja točka, ko ostanemo ljudje sami: s svojo svobodo, s svojo vestjo, postavljeni pred nujo osebne odločitve. Vsak se je verjetno že kdaj v življenju znašel v tem polju samote, v katerem se navadno lomi pot življenja in prihodnosti, kajti v tej točki so vrata v preteklost zaklenjena.

Na mestu je torej vprašanje, s čim v teh prazničnih dneh osmišljamo svoje bivanje. Z begom in predajo, ki se kaže v filozofiji carpe diem, ali s še večjo zavezanostjo tistim vrednotam, na katerih sloni naša identiteta v vseh svojih razsežnostih?

Moj praznični advent niha med praznino in vsebino. Torej?

1 komentar

  1. Nepripravljeni na goste? Moje največje upanje v zvezi z begunci je, da bi v Evropi, zlasti vzhodnem delu, uvideli, da je možna kultura brez alkohola.

    Kot otroku mi ni bilo jasno, kako nameravajo moji ameriški gostitelji zame prirediti "party", če pa v skladu s pravili organizatorjev izmenjave dijakov (ki si ni želela nikakršne negativne publicitete) nisem smel piti alkohola. A smo na koncu imeli prijetno druženje, na katerega me po toliko letih še zdaj vežejo lepi spomini.

    Seveda pa moramo biti tudi dovolj močni, da uveljavimo svoj red. Recimo v osrednji Evropi imamo neprimerno bolje razvito kulturo recikliranja odpadkov od prišlekov. Tu ne bi smelo biti popustov, a tudi ne razumem, kje bi nam lahko spodrsnilo, če se le dobronamerno potrudimo svoje vrednote sistematično prenašati na begunce.

Comments are closed.