Poleti si ne privoščimo počitnic od odnosa z Bogom, raje ga še poglobimo

1
Emanuel Meserko (Foto: Karmen Zalokar, Katoliška mladina)

“Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovóril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet« (Lk 10,38–42).

Želja po ohladitvi

V tem tednu so za nami za poletje manj značilni, po temperaturi hladnejši dnevi. Poletno ohladitev nam po navadi predstavljata mrzla, osvežilna pijača in sladoled ali pa si oddahnemo ob namakanju v bazenu, jezeru ali morju. Lahko pa bi rekli, da si ohladitev privoščimo tudi s tem, ko se nas večina odpravi na dopust, da si ohladimo glavo z izklopom od vsakodnevnih delovnih obveznosti in rutine, ki se prevečkrat sprevrže v hitenje naokoli. To nas pa pripelje do te želje po odklopu oziroma v našem primeru po ohladitvi. Pa naj bodo to bolj aktivne počitnice, potovanje v eksotično državo, le martinčkanje nekje stran od vsakodnevnega vrveža ali kak drug način odklopa.
A hkrati s tem si marsikdo privošči tudi daljšo in močnejšo ohladitev: počitnice v odnosu z Jezusom. Po veliko, če ne kar večini župnij cerkve tudi ob nedeljah ostajajo bolj ali manj prazne. Ne verjamem, da je vzrok samo to, da ljudi ni, ker so poletjem cela dva meseca odsotni iz svojega domačega kraja, domače župnije. Trend pa je takšen, da se zdi, da te počitnice pri nekaterih trajajo tudi kar celo leto ali pa kot pojejo Čuki v svojem komadu Poletna, kjer izražajo prej izpostavljeno željo po odklopu, ljudje za zmeraj odpotujejo.

Sprejeti Jezusa

Poglejmo si Martin zgled, o katerem beremo v današnjem evangeliju: “Tisti čas je Jezus prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo« (Lk 10). Jezus prihaja med nas, v tvojo župnijo, družino, do tebe kot posameznika, pri vsaki sveti maši, ko združeni z vesoljnim občestvom obhajamo to daritev Bogu.
V preteklem tednu so po spletu zaokrožile fotografije vesolja, ki jih je posnel teleskop James Webb. Ob pogledu na te fotografije si predstavljam prizor svete maše, ko duhovnik pri oltarju povzdigne Jezusovo telo in kri, ko molimo na oltarju pričujočega Jezusa, ko se skupaj s Cerkvijo s svojo molitvijo obračamo na “omnipotens sempiterne Deus” (“Vsemogočnega večnega Boga”) v trdni veri, da “Bogu ni nič nemogoče” (KKK 276). Predstavljam si tudi, da se med sveto mašo odpira vesolje in odseva na stropu cerkve v mojem domačem kraju (sv. Martin, Šmartno pri Litiji). Prizor, ki si ga lahko zamislim v glavi, a ni niti približek mogočni skrivnosti, ki jo predstavlja Jezus Kristus na oltarju. Si res želiš zamujati to? Mislim, da oddih od tega ni tisto, kar si želiš. Ravno obratno: srečanje z Bogom je ohladitev za skrbi, od katerih želimo odmik.

A le eno je potrebno

Ob premisleku ugotavljam, kolikokrat v življenju ponavljamo Jezusove besede “a le eno je potrebno”, ko sicer v svoji želji, da bi služili Njemu, pozabimo na pomembnost sedenja pri Gospodovih nogah, zelo zavestne drže, ki kaže na to, da smo dejansko Njegovi učenci. To pa ne pomeni, da je Marta kar koli počela narobe. Problem nastane, ko se ujamemo v past enostranskega razmišljanja, zagledanosti v svoj prav in oglušimo za poslušanje Svetega Duha.
Ni gre za to, da bi bilo na primer zaradi tega treba prenehati prispevati kar koli v življenju župnije: animatorstvo, ministriranje, karitativno delovanje, branje berila, krašenje cerkve in druge oblike, s katerimi služimo oziroma strežemo. Gre za to, da si v vsakodnevnem urniku ne pozabimo vzeti časa Zanj, ne samo da predstavljamo svojega prijatelja Jezusa drugim. Sprejmimo Jezusa in ga nesimo s seboj skozi življenje. Jezus prihaja vsakič znova, naša naloga in lastna odločitev pa je, da ga sprejmemo. Ali bomo z odgovornostjo stopali v božji načrt, da postanemo v polnosti “sodelavci Boga” in njegovega kraljestva ali se bomo pustili oddaljevati od poti, ki edina vodi do cilja?

Poletje pred nami

Če se za zaključek vrnemo k Čukom in njihovi Poletni, pesku in soli na koži, igranju s kamenčki, občudujoč otoka in drugačnih barv, ter vključim citat sv. Avguština: “Vprašaj lepoto zemlje, vprašaj lepoto morja, vprašaj lepoto ozračja, ki se razteza in razpršuje, vprašaj lepoto neba …, vprašaj vse te stvari. Vse ti dogovarjajo: Glej, lepe smo. Njihova lepota je izpoved (“confessio”). Te lepote, podvržene spreminjanju, kdo jih je naredil, če ne Lepi (“Pulcher”), ki ni podvržen spreminjanju?”
Je narobe pričakovati, da se bodo ljudje udeleževali svete maše, če še niso odkrili lepote, ki jo prinaša? Lepote, ki ni podvržena spreminjanju? Začnimo pri lepoti sveta, nadaljujmo pot h Gospodovim nogam, ne pozabimo na služenje in gostoljubnost, da potem dokončno spoznamo Boga kot izvir in cilj vesoljstva (KKK 32).

1 komentar

  1. To, da ljudje imajo napačne predstave o naši zgodovini, se mi ne zdi tak problem kot praznjenje cerkva. Zato se mi zdi smiselno, da se napravi vse, da se ta trend praznjenja vsaj nekoliko zaustavi. Starši so velikokrat v zadregi, ali naj svojega glasnega otroka pripeljejo v cerkev. Zato naj duhovniki v pridigah odločno rečejo, da glasni otroci v cerkvah niso sami na sebi problem. Jaz tega žal nikoli nisem slišal. Slišal sem ravno nekaj obratnega. Ampak svojega najbolj glasnega otroka sem prinesel v cerkev, čeprav je duhovnik protestiral. Sedaj, ko ga ne morem več prinesti v cerkev, on pa mene bi lahko, je edini svoje starosti, ki vidi notranjost cerkve vsaj enkrat na teden.
    Včasih so rekli: Tam, kjer otroci jočejo, je prisoten Sveti Duh.