Med najstarejšimi slovenskimi naselbinami v ZDA

3
Foto: D. Valentinčič.
Foto: D. Valentinčič.

V Minnesoti, med najstarejšimi slovenskimi naselbinami v ZDA

Slovensko naseljevanje v Minnesoti, deželi 10.000 jezer, ima zelo zanimive začetke. Duhovnik Franc Pirc (1785-1880), ki je bil pred tem začetnik sadjarstva na Kranjskem in o tem napisal tudi prvo knjigo v naših deželah, se je tako navdušil nad pismi škofa Friderika Ireneja Barage, da se je tudi sam odločil za misijonarstvo med severnoameriškimi Indijanci. A že kmalu po prihodu čez Atlantik ga je očitno začelo pestiti hudo domotožje in je od druge polovice šestdesetih let 19. stoletja v svojih pismih, ki so jih objavljali tudi kranjski časopisi, zelo intenzivno vabil slovenske rojake naj pridejo v Minnesoto, kjer je bilo takrat na voljo še veliko obdelovalne zemlje. Začeten odziv je bil relativno skromen, množičnejša migracija iz slovenskih dežel se je sem začela ob koncu 19. stoletja, ko je bila zemlja večinoma že zasedena, Slovenci pa so se zaposlovali v rudnikih.

A tudi Pirčev prvotni poziv ni ostal popolnoma preslišan in globoka sled tega je zelo vidna še danes – mesto Sv. Štefan (St. Stephen’s) je edino naselje v ZDA katerega ustanoviteji so bili Slovenci. Med sprehodom po mestu še danes na vsakem koraku srečaš slovenska imena na pročeljih stavb. Sredi mesta je gostilna Trobec, katere lastnik se še dobro zaveda svojih korenin, čeprav nikoli ni šel na obisk v domovino prednikov in aktualnega dogajanja v Sloveniji tudi ne spremlja. A Slovence sprejme v svojem lokalu posebej ljubeznivo, kar sem tudi sam občutil in z veseljem utrne nekaj spominov na slovensko dogajanje v kraju skozi leta.

Posebej pomenljiv pa je obisk pokopališča. Stotine slovenskih nagrobnikov, ki zavzemajo skorajda celotno pokopališče ter s tesnobo tiho opominjajo na tukajšnjo zgodovino in izgubljene usode rojakov. Tukaj je pokopan tudi škof slovenskega rodu James Trobec (1838-1921), tretji škof St. Clouda. Pokopališče in tudi cerkev (slovenska župnija je bila ustanovljena 1871 kot prva v ZDA) nam je razkazal vaški župnik, ki nas je zelo prijazno sprejel. Čeprav po rodu ni Slovenec (kar je bilo skorajda pravilo za vse njegove predhodnike) je do slovenske dediščine zelo odprt, kar pa naj nikakor ne bi bilo samoumevno, sogovorniki so mi pripovedovali o razmerah v drugih farah, kjer oziranje v preteklost nikakor ni (bilo) dobro sprejeto. V stranskem oltarju kraljuje Brezjanska Marija, le ena od štirih slik v ZDA, kjer še ni bila kronana. Bogoslužja so danes angleška, a iz cerkve v Sv. Štefanu se še pogosto, posebej ob praznikih, sliši slovensko petje. V cerkvi še vedno stoji tudi krstni kamen s slovenskim napisom Krščujte vse ljudi v mojem imenu. Da so ljudje na svojo dediščino ponosni dokazuje dejstvo, da so pred par leti, ob obletnici kraja sem povabili veleposlanika Republike Slovenije iz Washingtona ter priredili pravo slovensko povorko z narodnimi nošami.

brezjanska marijaOpis mojega obiska v Sv. Štefanu nikakor ne bi bil popoln, če ne bi opisal kdo me je sem pripeljal. Ob prihodu v Minnesoto je bil moj prvi obisk pri Miru Medvedu, častnem konzulu Republike Slovenije v tej zvezni državi. Na svojem domu v predmestju St. Paula si je ustvaril resnično svojo malo Slovenijo. Zunaj kozolec, slovenska in evropska zastava, balinišče ter seveda podoba medveda; znotraj pa slovenski nageljni, marele, harmonike, plakat Slovenija 1991 ter številni drugi spominki, kjer se počutiš bolj doma kot v pogosto razslovenjeni Sloveniji.

Miro Medved je uspešen podjetnik, ki si že zadnjih 25 let prizadeva za podjetniško sodelovanje med Slovenijo in ZDA. Za seboj ima veliko uspehov, marsikdaj pa tudi razočaranje, tako zaradi slovenske birokracije, kot včasih tudi slovenskih podjetnikov, ki si sodelovanja želijo, a bolj v smislu da bi jim moralo vse pasti na pladenj in nikakor ne morejo ali nočejo razumeti filozofije delovanja ameriškega podjetništva. Miro Medved kot častni konzul številne ure svojega življenja žrtvuje za Slovenijo ter pri tem še celo sega v svoj žep. Bistveno premalo še cenimo takšne ljudi, kot se tudi še ne zavedamo, kakšen premalo izkoriščen potencial za Slovenijo je institut častnega konzula.

Od tukaj me je pot vodila na sever, v Doluth ob Gornjem jezeru. Tudi tukaj so Slovenci njega dni imeli svoj narodni dom, slovenske maše in organizacije. Asimilacija in izseljevanje sta naredila svoje, tako da zdaj pogojev za to ni več. Glavni motor slovenske skupnosti danes je energični in entuziastični Frank Bučar, potomec povojne politične migracije. Ustanovil je in vodi pevski zbor The singing Slovenes, v katerega je privabil številne staronaseljence, pa tudi neslovence, ki se vsi z vesljem učijo slovenskih pesmi. Nastopajo po vsej Minnesoti, organizirajo dobrodelne prireditve in polka maše, pogosto se odpravljajo na potovanja tudi v Slovenijo, saj Frank želi ohranjati živ stik s svojo zibelko. Ker nimajo svojih prostorov vadijo kar v garaži Bučarjevih. Garaža in tudi cel dom pa bi si tudi zaslužila poseben članek. Zunaj slovenski vodnjah, iz lesa izrezljan harmonikaš v naravni velikosti ter velik zapis Mirna dolina, znotraj pa harmonike, narodne noše, na steni freska Slavka Avsenika s harmoniko in Bleda ter desetine plakatov najrazličnejših ansamblov. Če vedno občudujemo koliko slovenskega domoljubja je prisotnega v slovenskih izseljenskih skupnostih to še posebej velja za majhne odmaknjene skupine Slovencev in slovenske družine, kjer to pride še posebej do izraza.

medvedMoje raziskovalno potovanje v teh koncih se je zaključilo v Železnem okrožju (Iron range) na severozahodnem delu Minnesote. Tukaj sta me nadvse prijazno sprejela Albina in Albin Medved, tudi potomca povojnih naseljencev, ki tesne vezi pleteta s staronaseljensko skupnostjo v mestu Ely in okolici. O slovenskosti njunega doma ne bom izgubljal besed, ker bi lahko le ponovih vse kar sem opisal že pri prvih dveh obiskih.

Ely je bil kot rudarsko mesto ustanovljen leta 1888, na svojem vrhuncu v 1930. letih je imel 6.000 prebivalcev, več kot tretjina je bila Slovencev, ki so bili najštevilčnejša etnična skupnost, s sekirami so izsekali goste pragozdove, začeli kopati železovo rudo ter postavili prve hiše. Kmalu je bilo v okolici mesta 30 slovenskih farm, v mestu pa 20 trgovcev in gostilničarjev. Delovalo je več društev, pevski zbor Zvon, godba, dramsko društvo … Še danes ima v Elyu sedež Ameriška bratska zveza, ki ima po vseh državi okoli 16.100 članov.

Misijonar Jože Buh je takoj z ustanovitvijo mesta ustanovil tudi slovensko župnijo sv. Antona, za katero so leta 1902 uro za zvonik pripeljali celo iz današnje Slovenije. 37 let je služila svojemu namenu, danes pa je razstavljena v župnijski dvorani, kjer so tudi fotografije vseh duhovnikov, ki so službovali v Elyu, ali so iz te župnije izvirali. Gre za desetine mož, ki so službovali po vsej škofiji, v Elyu pa so tudi delovali skoraj izključno slovenski duhovniki. Danes so tudi tukaj maše angleške, a pogosto se še sliši slovensko petje. Prav dan pred mojih prihodom se je tukaj odvil tudi popolnoma slovenski pogreb.

Zanimiv in zelo žalosten je podatek, da se je leta 1944 na fronti v Evropi borilo kar 700 fantov iz te župnije. Pred časom sem nekje zasledil podakek, da naj bi v Vietnamu umrli štirje Slovenci. Pri brskanju so zgodovini Elya sem jih samo s tukajšnje slovenske fare naštel več deset, podatek je bil torej popolnoma nerealen.

Kratko naj omenim še zanimivo in ganljivo srečanje v Elyu. Sredi mesta stoji mesarija Zup, kar ni nič drugega kot okrajšava za priimek Župančič. Mesnica je že generacije v rokah iste slovenske družine, kjer še vedno izdelujejo slovenske klobase in kisajo zemlje. Lastnik nas je z največjim veseljem sprejel, vse razkazal, napolnil roke z darovanimi mesninami ter nam s solzami v očeh pripovedoval o njegovem obisku v Sloveniji pred več kot desetletjem. Na vsak način je vztrajal da gre domov iskati fotografije s svojega obiska in nam jih pokaže. Enako si je zelo želel tudi našega ponovnega obiska naslednji dan, ko bodo ribali in kisali zelje, da bi nam s ponosom lahko razkazal tradicionalni postopek, ki se ga še vedno držijo. Naš obisk mu je zagotovo zelo polepšal dan, nam pa tudi.

Ob takšni gostoti slovenskega prebivalstva v Minnesoti ne čudi, da med njimi najdemo tudi številne uspešne na političnem področju. Od 1948 do 70. let je iz severne Minnesote prihajal kongresnik John Blatnik, v 80. letih James Oberstar, trenutno edina senatorka slovenskega rodu Amy Klobuchar pa tudi prihaja iz Minnesote. Zadnje čase jo mediji omenjajo celo kot možno podpredsednico v primeru zmage Hilary Clinton.

Sledi Slovencev, ki so si tukaj s trdimi žulji rezali svoj kos kruha so v Minnesoti še vedno zelo vidne. Žal najbolj na pokopališčih. Ta najbolj nazorno kažejo kako naglo čas skozi zgodovino briše spomine, dediščino in življenske zgodbe.

3 KOMENTARJI

  1. Meni je celo ljubša takšna izvirna Layerjeva brezjanska Marija, brez zlate krone.

    Za Fridirika I. Barago, tega izjemnega misijonarja, pa: od vseh Slovencev si prav za njega najbolj želim, da končno steče nadaljevanje postopka, da ga bi nekoč vendarle imeli na oltarjih. Ne vem, če slovenski katoličani dovolj naredimo za to.

  2. Hval lepa, g.Valentinčič za odlično zgodbo o povsem neznanih
    pomembnih zadevah za slovenski rod!

Comments are closed.