Ko sem v ponedeljek zvečer spremljal podobe z nasilnih demonstracij v Mariboru, sem se spomnil na prizore iz Romunije decembra 1989, ko so množične demonstracije naredile konec krvavi vladavini, ki jo je poosebljal diktator Nicolae Ceauşescu. Lahko bi našli še nekaj primerov, ko so množična zborovanja prinesla velike premike, denimo zborovanja ob procesu proti četverici JBTZ leta 1988. Komunistični režim v Sloveniji oz. Jugoslaviji tedaj sicer še ni padel, vendar pa je bil pripravljen »sestopiti z oblasti«. Kot da bi tedanji oblastniki tiho slutili usodo romunskega trinoga, kar se je zgodilo praktično ravno v času, ko je Zveza komunistov Slovenije na svojem izrednem kongresu deklerativno sprejela evropsko usmeritev ter konec enopartijske vladavine – menda so člani ZKS tedaj vsi bledi nemo gledali v televizijski ekran, ko so Romuni dokončno opravili s človekom, ki je bil na nek način sinonim za slavnega romunskega, sicer izmišljenega vampirskega grofa Draculo.
Tudi v kasnejših letih bi lahko našli primere, ko je ljudska vstaja zrušila avtoritarne režime. Denimo v Ukrajini z »oranžno revolucijo«, kjer pa so se odpisani z Viktorjem Janukovičem na čelu v velikem slogu vrnili na oblast, Julija Timošenko pa je pristala v zaporu. Spomnimo se tudi večkratnih demonstracij v Beogradu proti režimu Slobodana Miloševića, in nenazadnje tudi lanske arabske pomladi, v kateri je med drugim padel Mubarakov režim v Egiptu. Toda podobno kot v Ukrajini se je še marsikje drugje zgodilo, da so protestniki dejansko prišli z dežja pod kap – padlega trinoga je zamenjal nov, še hujši.
Seveda se tu primerjava med arabsko pomladjo ter protesti v Mariboru tudi konča. Protesti in demonstracije sicer veljajo za legitimno sredstvo odpora proti zlorabi oblasti. Nedavno smo tako imeli sindikalne demonstracije v Ljubljani, ki se praviloma skoraj vedno pojavijo pred volitvami predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. In kaj smo slišali na teh demonstracijah? Predvsem veliko rohnenja o izkoriščanju, neoliberalizmu, menda nepotrebnih varčevalnih ukrepih, nesposobni in skorumpirani oblasti, itd. Človekova čustva v revolucionarni ihti naplavijo marsikaj negativnega, ob tem pa se posameznik ne zaveda, da je zgolj lutka v rokah spretnih režiserjev. Tako je bilo tudi v primeru sindikalnih demonstracij, ki so bile – bodimo odkriti! – zelo dobro plačane. Kar pomeni, da stokanje sindikatov glede na njihovo finančno stanje ni ravno upravičeno, še posebej, če pomislimo na zgodbe o sindikalnih funkcionarjih, ki v žep pospravijo vsak mesec takšno vsoto, za katero mora navaden delavec delati najmanj pol leta. In ko se že toliko protestira proti kapitalizmu, bi bilo dobro povedati, proti kakšnemu in čigavemu kapitalizmu se protestira? Morda proti tovarišijskemu kapitalizmu? Namreč, simbol tovarišijskega kapitalizma je aktualni ljubljanski župan, čigar sin dolguje nekemu podjetniku tri milijone evrov in se vračilu denarja nonšalantno izogiba. Toda vrana vrani ne izkljuje oči – zato sindikalisti tudi ne bodo svojim političnim zaveznikom gledali pod kapo. Pa tudi če imajo še tako masla na glavi.
Tokrat so izbruhnile demonstracije proti mariborskemu županu. Daleč od tega, da bi bil zagovornik slednjega, saj je znano, da si marsikateri župan, še zlasti v mestni občini, privzame vlogo nekakšnega šerifa, ki si sam postavlja zakone in zato hitro zaide čez rob še dovoljenega. In tudi Kangler pri tem ni nobena izjema. Njegova španovija z Iskro Sistemi glede postavitve radarjev je postala tista »iskra«, ki je vžgala eksplozivno zmes nezadovoljstva mnogih Mariborčanov. Toda bodimo iskreni: na demonstracijah v Mariboru niso protestirali samo Mariborčani, pač pa tudi »uvoženi« protestniki, celo iz oddaljenih krajev. Prav tako shod ni bil prijavljen, na policiste pa so se kaj hitro usule granitne kocke, kar nas spominja na ne tako oddaljen dogodek pred slovenskim parlamentom, kjer so si nekateri »študenti« med množico dali duška. In ko je do spopada med protestniki in policijo prišlo, so nekateri s prstom pokazali na slednjo, češ mi nismo nič krivi. Tudi predsedniški kandidat in dosedanji predsednik republike Danilo Türk se je naredil Francoza, češ da ga skrbi uporaba sile?!
Legitimnost mariborskih protestov se tu seveda konča. Organizatorji me bodo prepričali, da imajo prav, šele takrat, ko se bodo s podobno ihto zbrali tudi pred ljubljansko mestno hišo. Vendar tega niti ni mogoče pričakovati, kajti jasno je, da gre tu za tiho zavezništvo med Kučan-Türk-Jankovićevim klanom ter organizatorji protestov – najprej vržemo s položaja nekaj županov, naslednja pa bo na vrsti vlada. Prav zabavno je bilo opazovati nekatere podpornike protestov, ki so na facebook profilu za proteste v Ljubljani pisali, češ Jankovića podpira 70 odstotkov Ljubljančanov, torej se ne bomo sramotili z demonstracijami proti njemu, pač pa je treba sesuti Janševo vlado. Zakaj že? V glavnem zaradi razlogov, ki jih narekujejo čustva in ne razum. Pridobivati na svojo stran nezadovoljno mladež, ki se ji ne da veliko razmišljati, zakaj so v naši državi take in take razmere, seveda ni težko. Moralni naboj takšnih protestov se na ta način izgublja.
Kakorkoli že, če naredimo črto, lahko ugotovimo, da Kangler pač ni Mubarak, prav tako tudi Janša ni Ceauşescu. In če bi znali mali uporniki misliti predvsem s svojo glavo, bi se morda problema lotili z drugega konca. Razbijaštvo in nasilje pač ne gradita, ampak podirata.
Opomba: Gašper Blažič je novinar tednika Demokracija. Zgornji članek je njegovo osebno stališče.
Foto: Zurnal24
