Med Molohom in Kristusom

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Pomen pojma žrtvovanje dojemamo zelo jasno; v hipu vemo, kaj žrtvovanje je, potem pa se začnejo neštete kombinacije glede na subjekt, objekt, okoliščine itn. Žrtvuje se pogosto za slabe stvari, a pri tem nikoli ne vemo, kaj utegne mimo človeških zakonov in zakonitosti o tem reči eshatologija kot zadnja veljavna instanca. Vsekakor je žrtvovanje lahko pasivno ali aktivno, lahko je prostovoljno ali vsiljeno. Če je vsiljeno, je lahko sprejeto in osmišljeno ali pa ga zavračamo. Ker danes govorimo o državah, dodajam, da ga lahko kot moralno nesrečo prikliče na lasten narod skupina ljudi, narodna skupnost pa to izraža navzven, kot je to primer nacizma in Nemčije ali pa se manjšina izživlja nad svojimi ljudmi, kot je to primer Slovenije in njene partije. Možnosti za cepitev pojma je brez števila, ampak tu se bom omejil na kratek pregled po državah – s poudarki, ki se mi zdijo ključni.

Če začnem pri nemškem narodu, se mi zdi ta od nocoj obravnavanih, kakor se čudno sliši, najmanj žrtvovan. Nacizem so Nemci v glavnem sprejeli brez posebnih moralnih stisk. Ko je minil, so se, če naj po spominu navedem Alaina Besançona, zbudili kot iz kake omotice in nadaljevali pred dobrim desetletjem prekinjeno normalno življenje. Ogromna hipoteka pa je seveda zlo, ki so ga povzročili drugim. Ampak iz obeh zagat jih reši svetovna skupnost: režim je vojaško premagan, potem pa brezkompromisno moralno obsojen. Iz obsodbe je zrasla ustrezna zakonodaja z denacifikacijo. To dejstvo je – po prepričanju mnogih – Nemcem kot edinemu evropskemu narodu omogočilo soočenje s sabo in očiščenje. Tako ostaja njihova največja žrtev pravzaprav razdelitev države in uvedba komunizma v njenem vzhodnem delu.

Pri Madžarih kaže naglasiti, da tudi njim mirovne pogodbe niso bile v teritorialno korist. Pri njih je komunizem poleg vsega zla, ki ga vedno prinaša s seboj, dodatno zapletel razklanost, ki pri njih traja vse od leta 1920, se pravi od konca velike Madžarske. Glede na to, da so se borili na strani sil osi, je bila tudi zasedba rdeče armade dodatno nasilna, za razliko od primerov, ko je ta prihajala kot »zaveznica«, »osvoboditeljica«. Tako je tudi pri njih največ žrtvovanja izsilil komunistični režim. Sicer pa, če smo neposredni, Slovenci iz svoje perspektive sosede Madžare težko vidimo kot posebej žrtvovan narod. Čeprav v tem delu Slovenije po zaslugi Rudolfa Maistra ne trpimo tako drastično krivičnih meja kot drugje, je bila Madžarska med drugo svetovno vojno vseeno agresor, uspešen raznarodovalec našega zamejstva pa je vse do današnjih dni.

Judje so vedno nekoliko občutljiva tema. Po splošnem dojemanju so tako rekoč definicija žrtvovanega naroda. Kar vnaša zanimiv paradoks – namreč s tem splošnim priznanjem je njihova zgodovinska rana znatno manjša. Grozota, kot je holokavst, vsekakor upravičuje – milo rečeno – neodjenljivost Judov v odnosu do njega. In mnogim narodom, ki so tudi utrpeli genocidne izgube, bi lahko bili v marsičem za zgled. Ob njihovi upravičeni gorečnosti v zvezi s holokavstom pa bijeta v oči vsaj dve stvari: prva je njihov neenak odnos do lastnih žrtev, ki jih je povzročil sovjetski režim, druga pa je s tem povezana: to je nekakšen ekskluzivizem, neka huda neuravnovešenost v tekmi za prvenstvo zla. Namreč na račun nacizma in izjemnosti holokavsta se očitno zametuje obsodbo komunizma. Po povedanem je po svoje razumljivo, da je npr. v Franciji zanikanje holokavsta kaznivo dejanje, je pa brezmejen cinizem, da je bilo to uzakonjeno na predlog komunistične stranke.

Kaj pa Slovenija? Izhajam iz prepričanja, da je bila in je še daleč najbolj žrtvovana. Najprej je tu podpis Atlantske listine avgusta 1941, ki je usoden, saj smo bili takrat skupaj s srednjo Evropo žrtvovani kot plačilo Sovjetski zvezi. Na svojem ozemlju smo imeli vse tri najhujše režime, italijanskega z Londonskim sporazumom 1915 (aprila letos torej ravno 100 let!) že dve desetletji pred vojno. Razkosani smo bili med tri okupatorje, kar ni samo nek podatek za romantični dolorizem, ampak je imelo to dejstvo hude konkretne posledice – pravzaprav vse do današnjih dni, ko slovenske pokrajine ne razumejo različnega dogajanja v različnih delih narodnostnega ozemlja.

Potem pride tista nedopovedljiva zloraba teh težkih vojnih razmer, slovenska komunistična revolucija, uperjena proti našemu človeku. Če ima zlo kaj besede na tem svetu, je to dejanje slovenskih komunistov zagotovo satansko. In ko končno dva režima odideta, se ta po krvavi vojni uverturi šele dobro namesti. Narod ošibijo, da samo životari – pač za izkoriščanje partijskim elitam. Koroško pustijo za vrnjene domobrance, Primorsko s Trstom pustijo za nesojeni Solun, Istro in Gorski Kotar pustijo Hrvatom itd. Sprovociran je bil eksodus in izveden genocid. Da je padalo po kakovostnem jedru naroda, vemo in občutimo še danes [1. To dokazuje tudi vsestranski razcvet vzporedne, svobodne Slovenije v Argentini. In ko drugod po vojni beležijo baby-boom, pri nas proizvajajo vdove in matere s pobitimi otroki. V ne tako majhni vasi Šentjošt nad Polhovim Gradcem se je prvi otrok rodil leta 1955!]. Posebna žrtev je tudi krivičen madež, ki ga vzdržujejo do današnjih dni, češ da je središčni slovenski človek izdajalec svojega naroda.

In kaj je glavna pridobitev v desetletjih totalitarnega režima? To, da se nekdaj opevani slovenski narodni značaj spreminja. Zastrupljajo ga prikrit zločin, pritisk molka, iznakaženi jezik, virtualna resničnost, gosta mreža ovaduštva, neprestana sistematična laž, ideološka propaganda in naposled nemajhno kolaboriranje z režimom. Usoda je z vsem tem zapečatena tako radikalno, da 25 let po osamosvojitvi z vsemi zunanjimi možnostmi nimamo nobenih zagotovil glede preživetja. Pesti nas notranja degeneracija. To se najbolj nazorno kaže v tem, da smo nedavno v parlament izvolili dve tretjini postkomunističnih strank in da sistematično uničujemo lastno podrast, družino.

Naj potegnem črto pod ta pogled, ki nakazuje velikost slovenskega žrtvovanja. Komunistični režim v Nemčiji ali na Madžarskem je vsiljen, naš je avtohton. Judje nas nehote opozarjajo na naš nikakršen odnos do lastnega holokavsta. Njihov holokavst je priznan, naš ni – niti med nami –, kar rano samo še povečuje. Nacizem je obsojen, kot se spodobi, komunizem ni. Ko je padel berlinski zid, so Nemci svojo vzhodno polovico skupaj z lustracijo in potrebnimi reformami kratko malo potopili v svoj politični, pravosodni in gospodarski sistem. In uspeli. Pri nas pa smo prisiljeni govoriti o neuspeli tranziciji. Nič kaj zadovoljni blodimo po socialističnih ostalinah in nostalgijah. Je pa res, da imamo neprestano na razpolago rešitev. Naša možnost, ki se nam nevsiljivo ponuja, je tale: tudi če bi iz vseh koncev v nas zijala brezizhodnost, nas še vedno vabijo naši mučenci, da se naslonimo na neizkoriščen duhovni kapital njihove vélike žrtve.

Prispevek je bil najprej objavljen v zborniku Resnica in sočutje, ki je izšla pri Založbi Ognjišče. Gre za uvodno predavanje v Veržeju letos spomladi, in sicer na okrogli mizi z naslovom: Žrtvovani narodi: Slovenci, Nemci, Madžari in Judje.