Med kultom osebnosti in konstruktom grešnega kozla

35
224

 

 

Pred nedavnim sem prebral v časopisu o dokaj bizarnem dogajanju v eni od župnij v severovzhodni Sloveniji. Tamkajšnjega župnika je namreč krajevni škof vsaj začasno poslal z župnije na zdravljenje odvisnosti od alkohola, župnijo pa naj bi upravljal in oskrboval župnik iz sosednje župnije oz. duhovnik, ki ga je za to pooblastil škof. A glej ga, zlomka – razjarjeni in užaljeni farani so tedaj, ko je prišel maševat drug duhovnik, ob začetku maše protestno skupaj zapustili cerkev in poskrbeli za svojo mašo, seveda z domačim župnikom, ki ga seveda »ne dajo«. Seveda so sledile sankcije: suspenz župnika vseh duhovniških opravil ter seveda prepoved vseh bogoslužnih opravil v tisti župniji (razen pogrebov), saj bi bil vsak drug duhovnik v nevarnosti, da postane žrtev morebitnih izgredov.

Takšna zgodbica seveda ni edinstven primer v slovenskem prostoru. Nekoliko me spominja na t. i. hercegovski primer, čeprav obstaja določena razlika. Tamkajšnji katoličani so močno povezano s svojo sicer precej kamnito in zato bolj malo rodovitno zemljo, poleg tega pa tudi na zelo razširjen frančiškanski red, saj so Frančiškovi bratje živeli z njimi v dobrem in slabem, tudi v času turške okupacije. Zato so se ljudje nemalokrat upirali temu, da bi frančiškani po ukazu škofa zapustili župnijo in prepustili oskrbo škofijskemu duhovniku. V Čapljini, nedaleč od Mostarja ter Medžugorja, se je celo zgodilo, da so župljani in frančiškani pred kakšnim desetletjem protestno zazidali cerkvena vrata. Redovniki so bili tudi s strani Svetega sedeža razumljivo kaznovani, vendar pa se mnogi verniki s tem niso sprijaznili in se uprli mostarski škofiji. Kakšno razsežnost je dobil konflikt v zadevi Čapljina, dokazuje dejstvo, da so morali tam posredovati – specialci.

Ne damo ga!

K sreči v Sloveniji za zdaj še nismo imeli tako kritičnega primera, saj razmere niso tako specifične kot v tradicionalno nemirni Hercegovini. A nekatere podobnosti ostajajo, le razlogi za to so drugačni. V marsikateri župniji, zlasti na podeželju, namreč ostaja raven duhovne zrelosti župljanov zgolj na ravni folklore, medtem ko je osebni odnos z Bogom v »drugorazrednem« položaju. Zato se kot stranski produkt tovrstne folklorne vernosti pojavlja tudi kult osebnosti, ko duhovnik ali celo škof, čeprav je zaradi duhovniškega posvečenja in obhajanja evharistije »alter Christus« (drugi Kristus), postane nekakšen nadomestek za Boga. Namesto da bi se preko njega ljudje približali Bogu, postane nekakšen objekt češčenja. In marsikateri klerik se tega sam niti ne zaveda. Takšni stranski učinki se pojavljajo celo v tistih občestvih, kjer je osebni odnos z Bogom nekoliko bolj razvit, pogojen pa je z notranjimi (duhovnimi) ranami ljudi, ki se zaradi tega kaj hitro navežejo na tega ali onega duhovnika (redovnika, redovnico, itd.). Takšna navezanost se sicer največkrat pojavlja v župnijah, kjer župnik po zelo dolgem obdobju službovanja zapusti župnijo in so ga ljudje »preveč navajeni« in se niso pripravljeni soočiti s spremembami. V lanskem letu smo v slovenskem prostoru imeli tudi primer, ko je del slovenske (katoliške) javnosti ogorčeno nasprotoval premestitvi enega od upokojenih škofov v Trst. Osebno mnenje avtorja teh vrstic je, da so šli nekateri v svojem nasprotovanju žal predaleč in tem nehote razkrili, da je kult osebnosti očitno še zelo zakoreninjen v mentaliteti povprečnega Slovenca. Josip Broz Tito je v očeh Slovencev še vedno velik »heroj«, celo pri tistih, ki sicer zavračajo komunizem. Navsezadnje tudi češčenje svetnikov lahko preide v kult osebnosti – a bistvo njihovega svetništva je v tem, da so bili sami ponižni in so samo kazali pot k Jezusu. Podobno je tudi pri potujočih misijonarjih in evangelizatorjih.

Mit o Rožmanovem »pobegu«

Ker pa ima Janusova glava dva obraza, je potrebno poleg kulta osebnosti izpostaviti še njegovo nasprotje – to pa je status večnega grešnega kozla, ko o določeni osebi ni dovoljeni reči ničesar dobrega. V slovenski politiki ima takšen status predvsem predsednik sedaj opozicijske SDS Janez Janša, v slovenski polpretekli zgodovini pa predvsem pokojni ljubljanski škof Gregorij Rožman, ki bo v tem tednu končno pokopan na svoji, tj. slovenski zemlji. Zagotovo je to dogodek, ki bo spet močno dvignil temperaturo na raznih internetnih debatnih forumih, saj je komunistična ideološka indoktrinacija preko medijev in šolstva slovenski narod vzgojila v zavesti, da je Rožman težak zločinec, izdajalec in še kaj. Kar pomeni: o njem je prepovedano razmišljati objektivno, kaj šele dobro. Avtor teh vrstic je na forumu ene od katoliških spletnih strani tako opazil mnenje katoličana mlajše generacije, ki je Rožmana obsodil kot strahopetca, ker je leta 1945 – pobegnil. (O tem, kako je škof Rožman »pobegnil«, piše njegov nekdanji tajnik in kasnejši ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič v svojih spominih, ki so izšli pri celovški Mohorjevi družbi leta 1997, uredila jih je zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar – kot navaja Lenič, je Rožman odšel na Koroško potem, ko so ga tja pozvali tamkajšnji slovenski duhovniki, navsezadnje je bil tudi sam doma s Koroške, medtem ko je sam vedno zavračal misel na to, da bi pobegnil iz države). Tudi to o »pobegu« nas je naučilo naše revolucionarno navdahnjeno šolstvo. In ta mit nedvomno sodi med svete krave sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Zakoreninjenost tega mita v glavah (in duhu!) mladih katoličanov veliko pove o tem, kako močno je poškodovana slovenska zgodovinska in družbena zavest. Morda je to tudi dokaz o mentalni lenobi Slovencev, saj smo se pripravljeni zelo hitro zadovoljiti z informacijami, ki nam jih servirajo mediji. In to tisti mediji, katerih vloga je predvsem obramba prej omenjenih revolucionarnih izročil (ali, kot se pogovorno reče, »tekovin revolucije«).

Navidezna resničnost

Je povprečen Slovenec sploh zmožen dojeti objektivno podobo osebnosti, kot so Gregorij Rožman, Lambert Ehrlich, Marko Natlačen…? Da bi razumeli njihov nasilno omadeževan položaj v slovenski zavesti, je treba razkriti še eno podrobnost: nasledniki partijske propagande v skrbi za neomadeževanost »narodno-osvobodilnega boja« ter proti »okupatorjevim sodelavcem« vedno najbolj satanizirajo prej naštete, Rupnika in Hacina omenjajo bolj mimogrede, Erwin Rösener je še bolj »drugorazreden«, medtem ko mediji skoraj ne omenjajo in problematizirajo nacista slovenskega porekla Odila Globocnika (Globočnika). Zakaj že? Predvsem zato, ker v obrambi revolucionarnih izročil ter borbi proti »razrednemu sovražniku« ni koristen. Kajti razredni boj je (bil) usmerjen predvsem proti tistim, ki so (bili) nevarni ne boju proti okupatorju, ampak proti komunizmu – vendar je bilo treba to prikriti in razglasiti, da so bili boljševizmu najbolj nevarni ljudje okupatorjevi sodelavci, izdajalci… In večina Slovencev tovrstno navidezno resničnost še vedno jemlje kot suho zlato.

Sedemdeset let po posvetitvi

Tako kult osebnosti kot konstrukt grešnega kozla sta torej dva obraza ene in iste Janusove glave. In oba pojava sta simptoma nezrelosti. Vendar lahko v tem primeru govorimo tudi o znamenjih časa, ki nas opozarjajo na naše šibke točke. Predvsem v primeru škofa Rožmana – Slovenci bomo morali prej ali slej sprejeti njegovo objektivno podobo, ki se ne ujema z nekakšnim inkvizitorjem, ki s prižnice s pištolo v roki grmi proti OF. Nedvomno je s preroškim duhom odklanjal komunizem, vendar pa tudi posredoval za mnoge ujetnike pri okupatorju. Škof Rožman je torej življenje reševal in ne uničeval. V letošnjem letu se bomo spomnili tudi 70-letnice dogodka, povezanega z njim – leta 1943 je namreč Rožman pod vtisom razodetij in sporočil v Fatimi slovenski narod posvetil Mariji in že pred tem zelo podpiral pobožnost prvih sobot. V letošnjem letu bomo to posvetitev obnovili. Zagotovo ni naključje, da bo pobudnik posvetitve, ki nikoli ni bil politik, pač pa predvsem dušni pastir, po dolgih desetletjih izgnanstva končno dobil zadnji dom na slovenski zemlji prav v letu obnovitve te posvetitve. »Marija bo slovenski narod rešila, če se bo rešiti dal,« je tedaj zapisal škof Rožman. O tem, ali si v resnici želimo biti rešeni, torej odločamo sami…

Opomba: Gašper Blažič, univ. dipl. teolog, je novinar tednika Demokracija. Zgornji komentar je njegovo osebno stališče.

Foto: 70letof

 


35 KOMENTARJI

  1. Zanimivo, in o kultu osebnosti piše nekdo, ki sam goji kult osebnosti predsednika SDS – Velikega vodje.

    Neodgovorno pa je, da se avtor spravlja na take bizarne primerjave in tistim, ki smo bili ostro proti premestitvi nadškofa Urana v Trst, pripisuje gojenje kulta osebnosti. Halo??

    Še bolj sprevrženo pa je, da k temu doda še primerjavo z Rožmanom. Dejstvo je, da je slednji zaradi slabe vesti pobegnil.

    • Se huje kot gojiti kult osebnosti je biti obseden z nekom. Temu se rece tudi preganjavica, saj je ta oseba potem prisotna v vseh mislih. Veliki vodja Vas ocitno ne pusti pri miru.

          • Ti imaš probleme z realnostjo, ker živiš v realnosti.

            Ona jih nima, saj ne živi v realnosti, ampak v iluzijah.

    • Ti se pa res ne ustaviš pred ničemer: celo vest človeka poznaš! Ti pa strup bruhaš.

      Vsekakor o Rožmanu obstaja druga plat. Verjetno je vedel kaj ga čaka na revolucionarnem sodišču, in prav je imel. Obsojen je bil, in hvalabogu tudi rehabilitiran. Ostaja pa tudi da njegov odstop z mesta škofa papež ni nikoli sprejel. In o tej plati Cerkev molči, kar po mojem tudi ni prav.
      Toda zdaj pred pogrebom ne bom o tem. Veseli me, da bo pogreb, in me žalosti da se moram Kučanu za to zahvalit.

    • Katoličanka itak vsakega, ki se ne strinja z njo (komunajzerko) ožigosa kot nekoga, ki goji kult osebnosti Janše.

      Seveda je zanjo kot komunajzerko škof Rožman negativec, boli pa jo, da ga niso mogli ubiti.

  2. No, nadškofa Urana so imeli ljudje radi. Na podoben način kot sedaj papeža Fravčiška. On pa kult osebnosti ????

    Rožmana pa predvsem mlajše generacije ne poznajo. Ve se, da je bil med vojno (prisiljen) sodelovati z okupatorjem. Ni pa nikjer zaslediti kakšnih pozitivnih novic o njem. Sliši se samo zgodbe o tem, kako ga komunisti ne pustijo v Slovenio, itd. (Mlad človek pomisli: Spet se nekaj kegajo.) Nihče pa ni razložil, zakaj naj bi ga ljudje imeli radi.

    • Najbrž je hotel avtor reči, da so pri zadevi Uran nekateri njegovi privrženci pretiravali, čeprav so imeli dober namen. Vsaj tako sem jaz razumel. In tako mnenje delim tudi sam. Namreč, ko so nekateri zganjali hrup, niso pomislili, da delajo nadškofu Uranu, ki je sicer krasen človek, medvedjo uslugo.
      (mimogrede: g. nadškof Uran še vedno prebiva v Šentvidu. Naj mu Gospod nakloni veliko blagoslova.)

    • No, ja. Marsikomu je dejstvo, da je prosil za preko 1300 zaprtih ljudi, dovoljšen razlog, da ga spoštujejo. Ni skušal uiti svojemu križu in je zato dobil svoje plačilo. Kdo ve, kakšni križi še nas čakajo in kako bomo znali nanje odgovoriti.

  3. Saj ga ni treba imeti nič kaj posebno rad. Ljudska ljubezen je zelo hitro minljiva. Urana se že nihče več ne spomni. Šuštarja so ljudje kar oznanjali za svetnika. In podobne “kult osebnosti” variante.
    Mlad človek je ubit v pojem: “nekaj se kregajo”; ne kažejo niti radovednosti o čem neki, kaj šele da bi želeli imeti svoje mnenje o tem.

    • V pogovoru mi je uciteljica razrednega pouka odvrnila, ces, zakaj naj bi ucence ucili o nasi preteklosti (2.svetovna vojna ne samo po komunisticni razlagi in o nastanku samostojne Slovenije), saj jih to tako ali tako ne zanima…!

      • Ja, saj, pouk so prignali do absurda. Učitelj lahko samo še molči in se izgovarja da to učence ne zanima. Odkdaj pa je bil to kriterij, kaj učence zanima. Politika je res prignala učitelje v kot. In še bolj jih bo. In spoštovanje učencev bo še padlo.

  4. Prijazne besede so kratke in enostavne, njihov odmev pa je neskončen, je misel, ki sem jo slišala danes.
    Žal tega ne morem reči za to skrpucalo, ki bi rado komentar bilo. Malo samokritični pa le bodimo in ne dajajmo vtisa sračjega gnezda…

    • Prebral sem članek in avtorju lahko le čestitam. Prebral nekaj odmevov nanj.
      Katoličanka, pobarvaj se s pravo barvo, ta ti nič ne pristoji.

      J on “Ve se, da je bil med vojno (prisiljen) sodelovati z okupatorjem.”
      Ne ve se pa, da je bilo to njegovo sodelovanje zgolj v korist celo nekaterim komunistom, ki so mu v zahvalo za vse dobro, kar je v svoji moči storil dobrega za mnoge, v zahvalo celo zmontirali proces in ga opljuvali a zanj in njemu v prid še danes pričajo dokumenti, ki jih je vsemogočna UDBA pri svojem plenjenju po škofijskih arhivih po Božji previdnosti zgrešila.
      Udba je zaplenjene arhive uničila. Morda zato, ker so dokazovali še hujše zločine, kot so bili tisti, ki mu jih je naprtila UDBA?! IDIOTI!

      ana, komentar je verodostojen. Pospravite sračje gnezdo pred lastnim pragom. Potem boste lažje videli na sosedovo urejeno dvorišče in mu ne boste pripisovali lastne nesnage.

      • “Katoličanka, pobarvaj se s pravo barvo, ta ti nič ne pristoji.”

        Mene politične barve ne zanimajo. Osebno sledim evangeliju in sem v tem tudi načelna, kar pa za vas ne morem reči. Žal. Farizejstvo kar buta iz vas.

    • Če so prispevki na tej spletni strani pretežki za vas, potem jih pač ne berite. To je vsa umetnost. Mogoče vam bo revija Lady bolj primerno čtivo, tam so članki precej krajši. 😉

      • Verjeli ali ne, časopisa, ki mi ga priporočate, kot za mene primerno čtivo, se moje roke, moje oči in moj um še niso dotaknili. S takšnimi kukavičjimi stereotipi mi zato prosim prizanesite.
        Moje skromno mnenje, da se lahko tudi takšnim moralno zavrženim stereotipom lahko “zahvalimo”, da imamo danes zakšno vlado kot jo imamo.
        ………….
        😉

        • Mislim, da “tat vzdevkov” drugega tudi ne zna. In tudi vedno bolj utemeljeno sumim, kdo se pod tem vzdevkom skriva. Stopila si mu na žulj, zato se je tako žaljivo odzval.

      • Pa kdo si ti, da drugim pamet soliš, kaj naj berejo?

        Če se ne znaš obnašat, se vsaj zadrži!

    • Da, strinjam se, Ana. Žal uredništvo tega portala nima razčiščeno v glavi. Ta portal sploh nikoli ni bil krščanski, pa tudi kakovosten ne. Vsaj dokler bodo objavljali članke raznih strankarskih propagandistov in osebkov, ki so pripravljeni prodati tudi lastno mater za vrček piva.

      • Znamenja upanja, utemeljenega v veri, tu vse prehitro spodrine politikantsko razmišljanje.
        Z vsakim dnem smo vse bolj oddaljeni od tega, da bi evangelij prekvasil dejanja politikov.

        • Saj to je ravno problem tega portala. Le tu in tam se pojavi kakšen članek, ki ima res krščansko vsebino. Pa še tam se v komentarjih spodaj avtorje zasuje z opazkami na osebni ravni, tudi na zelo žaljiv način. Zato razumem, da se večina teh avtorjev noče več kompromitirat in spuščat na isto raven s politikanti, ki mislijo, da so zaradi svoje “prave” politične barve več vredni od ostalih katoličanov in imajo samo oni pravico poučevati.
          Kako je že Jezus rekel takim? Mislim, da je omenjal pobeljene grobove, polne mrtvaških kosti.

          • Resitev je zelo enostavna: berite take portale, kjer pisejo tisti, ki so Vam po misljenju blizje. Tu pa razen nenehnih kritik ljudi (po Vase naj bi bilo to ozadje, o katerem pisete…) in poucevanj, kaj je katolisko, niste dali nobenega konstruktivnega prispevka. Gospod Alfe ima prav.

          • A ne da. Če že nočejo pisati lepo o pokvarjenih levakih in grdo o poštenih desničarjih, naj pišejo vsaj le o sveti trojici.

            Ampak ne, drznejo si kritizirati levake in napisati tudi kaj dobrega o desnici.

  5. Opisani dogodki jasno kažejo, da je pokorščina, ki je dandanes pozabljena beseda, pomembna za človeka.

  6. “Opomba: Gašper Blažič, univ. dipl. teolog, je novinar tednika Demokracija. Zgornji komentar je njegovo osebno stališče.”

    Ne glede na to, ali gre za osebno stališče (ki je močno strankarsko zaznamovano), to avtorja ne odvezuje osebne odgovornosti za etiko javne besede.

    Avtorja očitno moti, da obstajamo tudi katoličani, ki ne mislimo enako kot on. Po kakšni logiki bi morali vsi katoličani imeti pozitiven odnos do Rožmana in negativen do OF? Mar res misli, da smo tisti, ki ne sprejemamo teh konstruktov, umsko prizadeti??? Takšno pisanje je žaljivo do drugače mislečih. In prav tu se avtor izda – njemu najbolj ustreza enoumje. Katastrofa!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite