Med kultom osebnosti in konstruktom grešnega kozla

 

 

Pred nedavnim sem prebral v časopisu o dokaj bizarnem dogajanju v eni od župnij v severovzhodni Sloveniji. Tamkajšnjega župnika je namreč krajevni škof vsaj začasno poslal z župnije na zdravljenje odvisnosti od alkohola, župnijo pa naj bi upravljal in oskrboval župnik iz sosednje župnije oz. duhovnik, ki ga je za to pooblastil škof. A glej ga, zlomka – razjarjeni in užaljeni farani so tedaj, ko je prišel maševat drug duhovnik, ob začetku maše protestno skupaj zapustili cerkev in poskrbeli za svojo mašo, seveda z domačim župnikom, ki ga seveda »ne dajo«. Seveda so sledile sankcije: suspenz župnika vseh duhovniških opravil ter seveda prepoved vseh bogoslužnih opravil v tisti župniji (razen pogrebov), saj bi bil vsak drug duhovnik v nevarnosti, da postane žrtev morebitnih izgredov.

Takšna zgodbica seveda ni edinstven primer v slovenskem prostoru. Nekoliko me spominja na t. i. hercegovski primer, čeprav obstaja določena razlika. Tamkajšnji katoličani so močno povezano s svojo sicer precej kamnito in zato bolj malo rodovitno zemljo, poleg tega pa tudi na zelo razširjen frančiškanski red, saj so Frančiškovi bratje živeli z njimi v dobrem in slabem, tudi v času turške okupacije. Zato so se ljudje nemalokrat upirali temu, da bi frančiškani po ukazu škofa zapustili župnijo in prepustili oskrbo škofijskemu duhovniku. V Čapljini, nedaleč od Mostarja ter Medžugorja, se je celo zgodilo, da so župljani in frančiškani pred kakšnim desetletjem protestno zazidali cerkvena vrata. Redovniki so bili tudi s strani Svetega sedeža razumljivo kaznovani, vendar pa se mnogi verniki s tem niso sprijaznili in se uprli mostarski škofiji. Kakšno razsežnost je dobil konflikt v zadevi Čapljina, dokazuje dejstvo, da so morali tam posredovati – specialci.

Ne damo ga!

K sreči v Sloveniji za zdaj še nismo imeli tako kritičnega primera, saj razmere niso tako specifične kot v tradicionalno nemirni Hercegovini. A nekatere podobnosti ostajajo, le razlogi za to so drugačni. V marsikateri župniji, zlasti na podeželju, namreč ostaja raven duhovne zrelosti župljanov zgolj na ravni folklore, medtem ko je osebni odnos z Bogom v »drugorazrednem« položaju. Zato se kot stranski produkt tovrstne folklorne vernosti pojavlja tudi kult osebnosti, ko duhovnik ali celo škof, čeprav je zaradi duhovniškega posvečenja in obhajanja evharistije »alter Christus« (drugi Kristus), postane nekakšen nadomestek za Boga. Namesto da bi se preko njega ljudje približali Bogu, postane nekakšen objekt češčenja. In marsikateri klerik se tega sam niti ne zaveda. Takšni stranski učinki se pojavljajo celo v tistih občestvih, kjer je osebni odnos z Bogom nekoliko bolj razvit, pogojen pa je z notranjimi (duhovnimi) ranami ljudi, ki se zaradi tega kaj hitro navežejo na tega ali onega duhovnika (redovnika, redovnico, itd.). Takšna navezanost se sicer največkrat pojavlja v župnijah, kjer župnik po zelo dolgem obdobju službovanja zapusti župnijo in so ga ljudje »preveč navajeni« in se niso pripravljeni soočiti s spremembami. V lanskem letu smo v slovenskem prostoru imeli tudi primer, ko je del slovenske (katoliške) javnosti ogorčeno nasprotoval premestitvi enega od upokojenih škofov v Trst. Osebno mnenje avtorja teh vrstic je, da so šli nekateri v svojem nasprotovanju žal predaleč in tem nehote razkrili, da je kult osebnosti očitno še zelo zakoreninjen v mentaliteti povprečnega Slovenca. Josip Broz Tito je v očeh Slovencev še vedno velik »heroj«, celo pri tistih, ki sicer zavračajo komunizem. Navsezadnje tudi češčenje svetnikov lahko preide v kult osebnosti – a bistvo njihovega svetništva je v tem, da so bili sami ponižni in so samo kazali pot k Jezusu. Podobno je tudi pri potujočih misijonarjih in evangelizatorjih.

Mit o Rožmanovem »pobegu«

Ker pa ima Janusova glava dva obraza, je potrebno poleg kulta osebnosti izpostaviti še njegovo nasprotje – to pa je status večnega grešnega kozla, ko o določeni osebi ni dovoljeni reči ničesar dobrega. V slovenski politiki ima takšen status predvsem predsednik sedaj opozicijske SDS Janez Janša, v slovenski polpretekli zgodovini pa predvsem pokojni ljubljanski škof Gregorij Rožman, ki bo v tem tednu končno pokopan na svoji, tj. slovenski zemlji. Zagotovo je to dogodek, ki bo spet močno dvignil temperaturo na raznih internetnih debatnih forumih, saj je komunistična ideološka indoktrinacija preko medijev in šolstva slovenski narod vzgojila v zavesti, da je Rožman težak zločinec, izdajalec in še kaj. Kar pomeni: o njem je prepovedano razmišljati objektivno, kaj šele dobro. Avtor teh vrstic je na forumu ene od katoliških spletnih strani tako opazil mnenje katoličana mlajše generacije, ki je Rožmana obsodil kot strahopetca, ker je leta 1945 – pobegnil. (O tem, kako je škof Rožman »pobegnil«, piše njegov nekdanji tajnik in kasnejši ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič v svojih spominih, ki so izšli pri celovški Mohorjevi družbi leta 1997, uredila jih je zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar – kot navaja Lenič, je Rožman odšel na Koroško potem, ko so ga tja pozvali tamkajšnji slovenski duhovniki, navsezadnje je bil tudi sam doma s Koroške, medtem ko je sam vedno zavračal misel na to, da bi pobegnil iz države). Tudi to o »pobegu« nas je naučilo naše revolucionarno navdahnjeno šolstvo. In ta mit nedvomno sodi med svete krave sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Zakoreninjenost tega mita v glavah (in duhu!) mladih katoličanov veliko pove o tem, kako močno je poškodovana slovenska zgodovinska in družbena zavest. Morda je to tudi dokaz o mentalni lenobi Slovencev, saj smo se pripravljeni zelo hitro zadovoljiti z informacijami, ki nam jih servirajo mediji. In to tisti mediji, katerih vloga je predvsem obramba prej omenjenih revolucionarnih izročil (ali, kot se pogovorno reče, »tekovin revolucije«).

Navidezna resničnost

Je povprečen Slovenec sploh zmožen dojeti objektivno podobo osebnosti, kot so Gregorij Rožman, Lambert Ehrlich, Marko Natlačen…? Da bi razumeli njihov nasilno omadeževan položaj v slovenski zavesti, je treba razkriti še eno podrobnost: nasledniki partijske propagande v skrbi za neomadeževanost »narodno-osvobodilnega boja« ter proti »okupatorjevim sodelavcem« vedno najbolj satanizirajo prej naštete, Rupnika in Hacina omenjajo bolj mimogrede, Erwin Rösener je še bolj »drugorazreden«, medtem ko mediji skoraj ne omenjajo in problematizirajo nacista slovenskega porekla Odila Globocnika (Globočnika). Zakaj že? Predvsem zato, ker v obrambi revolucionarnih izročil ter borbi proti »razrednemu sovražniku« ni koristen. Kajti razredni boj je (bil) usmerjen predvsem proti tistim, ki so (bili) nevarni ne boju proti okupatorju, ampak proti komunizmu – vendar je bilo treba to prikriti in razglasiti, da so bili boljševizmu najbolj nevarni ljudje okupatorjevi sodelavci, izdajalci… In večina Slovencev tovrstno navidezno resničnost še vedno jemlje kot suho zlato.

Sedemdeset let po posvetitvi

Tako kult osebnosti kot konstrukt grešnega kozla sta torej dva obraza ene in iste Janusove glave. In oba pojava sta simptoma nezrelosti. Vendar lahko v tem primeru govorimo tudi o znamenjih časa, ki nas opozarjajo na naše šibke točke. Predvsem v primeru škofa Rožmana – Slovenci bomo morali prej ali slej sprejeti njegovo objektivno podobo, ki se ne ujema z nekakšnim inkvizitorjem, ki s prižnice s pištolo v roki grmi proti OF. Nedvomno je s preroškim duhom odklanjal komunizem, vendar pa tudi posredoval za mnoge ujetnike pri okupatorju. Škof Rožman je torej življenje reševal in ne uničeval. V letošnjem letu se bomo spomnili tudi 70-letnice dogodka, povezanega z njim – leta 1943 je namreč Rožman pod vtisom razodetij in sporočil v Fatimi slovenski narod posvetil Mariji in že pred tem zelo podpiral pobožnost prvih sobot. V letošnjem letu bomo to posvetitev obnovili. Zagotovo ni naključje, da bo pobudnik posvetitve, ki nikoli ni bil politik, pač pa predvsem dušni pastir, po dolgih desetletjih izgnanstva končno dobil zadnji dom na slovenski zemlji prav v letu obnovitve te posvetitve. »Marija bo slovenski narod rešila, če se bo rešiti dal,« je tedaj zapisal škof Rožman. O tem, ali si v resnici želimo biti rešeni, torej odločamo sami…

Opomba: Gašper Blažič, univ. dipl. teolog, je novinar tednika Demokracija. Zgornji komentar je njegovo osebno stališče.

Foto: 70letof