Med Katinom in Hudo Jamo: povojni poboji in krvna sled NKVD

Andrzej Wajda, slavni poljski režiser, je umrl 9. oktobra letos, star 90 let. S svojim morda najbolj znanim filmom “Pepel in diamanti” je v mednarodni javnosti verjetno najbolj prepoznaven. Vendar je “Katyn” tisti Wajdin film, ki najbolj ostaja v spominu. To je pripoved o pomoru 22.500 poljskih oficirjev v katinskem gozdu leta 1940, ki ga je izvršila sovjetska tajna policija NKVD.

V tem pokolu so ubili njegovega očeta. Masaker so prikrili in trupla zakopali. Ko je nemška vojska po invaziji na Sovjetsko zvezo našla skrite grobove, so Sovjeti zatrjevali, da so umore zagrešili Nemci in pri tej trditvi vztrajali 40 let, dokler ni Gorbačov razkril resnice. Zakaj je to zanimivo za Slovence? Iz dveh razlogov. Leta 1940, po sporazumu Molotov-Ribbentrop, so jugoslovanski komunisti v kolaboraciji s Stalinom podpirali Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo. To se je nadaljevalo celo po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941. Jugoslovanski komunisti so prenehali podpirati Hitlerja šele po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. V resnici so podprli razkosanje Poljske in njeno delitev med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Drugi razlog je, da zdaj, po raziskavah Silvina Eiletza v moskovskih arhivih, vemo, da je bil Josip Broz Tito enkavedejevski operativec. Seveda je o tem molčal, toda veliko okoli Tita je še vedno skrivnost. Iz Eiletzevih raziskav vemo, da je Tito ovajal voditelje jugoslovanskih komunistov in nazadnje, po njihovi smrti ali pregonu, sam postal vodja. Obstaja poročilo, da je bil Tito vpleten v eskadrone smrti v Španiji in, seveda, povojni poboji v Jugoslaviji so bili tipičen NKVD-ejev modus operandi: pobiti, nato trupla skriti (NKVD je kratica za Stalinovo tajno politično policijo oziroma Ljudski komisariat za notranje zadeve).

Več: Portalplus